Tiskane izdaje
Ste prvi Slovenec, ki je začel tekmovati v svetovnem pokalu v skokih z višin. Kako dobri smo Slovenci v tem adrenalinskem športu in kakšne razmere za treninge in delo imate skakalci z višin pri nas?
Slovenci smo glede na možnosti za trening zelo dobri, glede na napredek športa v zadnjih petih letih pa se seveda ne moremo primerjati z najboljšimi. Smo pa eni redkih skakalcev z višin, ki so doslej nastopali v svetovnem pokalu. Odkar se ukvarjam s tem športom, se je število skakalcev v svetu, ki z ekstremnih višin – torej od 20 do 27 metrov – tudi tekmujejo, sicer povečalo, a mislim da ta številka še vedno ne presega stotice.
Poudariti moram, da pri nas pogojev za trening in delo v tem športu praktično ni, stolpe na bazenih podirajo, tudi tisti, ki bi si želeli skočiti v vodo, te možnosti nimajo. Edini desetmetrski stolp v Sloveniji je na Jesenicah in ponuja možnost skakanja le v poletnih mesecih, saj je na odprtem bazenu, v zimskem času pa teh možnosti ni. Tako lahko le ohranjamo fizično pripravljenost v telovadnici in čakamo na poletno sezono, ki traja dva do tri mesece.
Bi lahko ta šport pri nas razvili v večji meri? Kakšno zanimanje zanj kažejo mladi?
Mladi bi z veseljem skakali, če bi imeli možnost. Da bi šport razvili v večji meri, nam manjkajo ustrezne razmere in pa kader. Kot samouk zelo težko in počasi napreduješ, še posebej če nimaš že prej kakšne osnove iz gimnastike ali akrobatike.
V Kanalu že vrsto let srečujemo tudi tekmovalce iz tujine, kot sta, na primer, Tržačan Pino Auber in Srb Borko Miladinović. Kaj je tisto, kar v Kanal že toliko let privablja na skoke v ledeno Sočo?
Občudujem Pina, ki je pri svojih letih – mislim da 78 – tako dobro pripravljen, da se lahko kosa s trdimi pristanki, ki so neizbežni pri teh višinah, in Borka, ki iz leta v leto izboljšuje svoje znanje. V glavnem pa gre tu za entuziaste, ki so odkrili lepote tega športa in se jih na noben način ne želijo odreči. V Kanal prihajajo zaradi neverjetnega ambienta, ki ga ponuja kanalski most in vzdušja, ki ga pripravi občinstvo.
Kot bi skakal v teatru, jaz mu pravim kar slovenski Mostar. Da je voda dovolj globoka za varne pristanke, je le smetana na vrhu torte. Za varen skok mora biti globina vsaj pet metrov. Najpomembnejše in prvo pravilo pri skokih v vodo pa je še vedno: Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini.
Kako nevaren je ta šport? Lani se je pri skoku v Sočo z mostu v Kanalu hudo poškodoval 21-letni Francoz, ki je utrpel hude poškodbe hrbtenice.
Ta šport je nevaren kot vsak drug in poškodbe sodijo zraven. Če nisi pripravljen in ne veš, kaj delaš, si pač toliko bolj izpostavljen. Ne moreš voziti motorja, če se nikoli nisi vozil s kolesom, ali pa teči, če še nisi začel niti hoditi. Kot pri vsakem športu je treba začeti z osnovami in počasi nadgrajevati znanje, res pa je, da velikokrat ljudje precenimo svoje sposobnosti in se posledično izpostavljamo raznim nevarnostim. Kaj bi se lahko zgodilo, razmišljamo šele kasneje.
Na kaj pomislite vi, tik preden se v Kanalu poženete z mostu?
Ponavadi se osredotočim na skok, ki ga večkrat ponovim v mislih, in seveda na varen pristanek. Preden se poženem v globino, se poskušam čim bolj sprostiti. V glavnem pa želim uživati v letenju.
