Ameriško poigravanje 
z evropskimi »palčki«

Nemška kanclerka Angela Merkel je bila pompozno povabljena na teksaški ranč takratnega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega. Redkim je bila izkazana taka čast. Z njo je prišel, oblečen v kavbojke, celo njen mož, ki le izjemoma spremlja kanclerko na njenih potovanjih. Vse za ustvarjanje vtisa, kdo da je za ZDA najpomembnejša država v Evropski uniji, piše o podobi nemških politikov v očeh ameriških diplomatov Spiegel, ki je kot eden izmed petih svetovnih medijev od portala WikiLeaks ekskluzivno dobil ameriške tajne diplomatske depeše in podrobnosti iz njih zdaj po koščkih spušča v javnost.

Merklova in Bush sta novembra 2007 žarela na teksaškem soncu, toda ameriški diplomati so, kakor je mogoče razbrati iz zaupnih depeš, zelo hladnokrvno preračunali koristi in učinek tovrstnega povabila, piše v svoji internetni izdaji Spiegel online o takratni pozornosti ameriškega predsednika in hlepenju nemške kanclerke po njej. V enem izmed tajnih diplomatskih poročil ameriškega veleposlaništva v Berlinu je namreč zapisana ocena, da »Merklova z dinamičnim francoskim predsednikom Sarkozyjem ves čas tekmuje za pozornost na mednarodnem odru«. Sarkozyjev obisk v Washingtonu nekaj dni pred prihodom Merklove na Bushev ranč, in celo govor, ki ga je imel francoski predsednik v ameriškem kongresu, je bilo torej treba »uravnotežiti«. Gostija na Bushevem ranču je kanclerki ponudila priložnost, da se je doma lahko pokazala kot za ZDA najpomembnejša evropska političarka. Račun je seveda prišel v podobi spretno unovčenega »napredka« pri sodelovanju nemških vojakov v Afganistanu, piše Spiegel.

Tovrstno ameriško diplomatsko delovanje, nenehno spretno poigravanje z evropskimi politiki, ki jih je tudi zaradi njihovega hlepenja po ameriški pozornosti zelo lahko izigrati drugega proti drugemu, je pravzaprav tipično, in ga je moč razbrati iz vseh z Evropo povezanih depeš, ugotavlja Spiegel. Pri tem je iz njih hkrati povsem jasno tudi to, da Američani evropske celine, ki bi še vedno tako rada bila »najpomembnejši ameriški zaveznik«, tudi zaradi takega narcisoidnega ravnanja evropskih politikov ne jemljejo preveč resno. Ključni evropski voditelji očitno tudi zato, ker jih je tako lahko izigrati drugega proti drugemu, v ameriških očeh največkrat veljajo za nekakšne »politične palčke«.

Za posebno dovzetnega se je menda pokazal veljave željni Francoz, o katerem v eni izmed depeš s pariškega ameriškega veleposlaništva tik pred Sarkozyjevim obiskom v Washingtonu leta 2007 piše, da je »eden izmed njegovih vzdevkov tudi 'Američan'«, da je v svojem govoru po zmagi na predsedniških volitvah »od vseh držav omenil zgolj ZDA«, in da je takrat, ko je Obama še kot predsedniški kandidat julija 2008 obiskal Pariz, odpovedal vse sestanke, da bi se lahko skupaj z njim prikazal na tiskovni konferenci. Sarkozy »upa na redne in resne stike s predsednikom Obamo«, piše v depeši.

Vsi bi radi nekaj od ZDA

Tako ravnanje evropskih politikov do ZDA, v kakršnega sta očitno privolila tudi Merklova in Sarkozy kot najpomembnejša med njimi, je po pisanju Spiegla tipično za tako rekoč vse evropske državnike. Po trditvah uredništva, v katerem so z ekipo več kot 60 novinarjev in analitikov več tednov pregledovali 251.287 tajnih ameriških depeš, so takšnega mnenja dejansko vsi ameriški diplomati na stari celini. Celo o bivšem britanskem premieru Gordonu Brownu, ki menda ni več hotel biti tak »pudelj« kot njegov predhodnik Tony Blair, je v depešah zapisano, da se natanko zaveda, »da Velika Britanija potrebuje zelo močno navezo na ameriško vlado«.

Vsi v EU bi torej nekaj hoteli od Washingtona. Ameriška administracija se tudi zato v odnosu do Evrope počuti tako močno, še močnejša pa je, ker lahko te želje kadar koli tudi ignorira, ali pa evropske politike celo izigra drugega proti drugemu. »Vsakemu uradniku v Washingtonu je jasno, kako zelo si evropski voditelji med seboj konkurirajo za avdienco pri ameriškem predsedniku ali zunanji ministrici,« je na primer zapisal britanski zgodovinar Timothy Garton Ash, »ta neumna igra pa je že ves čas ista«.

Obami se menda zdi še posebno nesmiselna. Kot predsednik, ki je odraščal v Indoneziji, tudi nima tistega osebnega odnosa do Evrope in prav tako ne do »transatlantskih povezav«. Zato raje pogleduje proti Aziji in govori o »pacifiškem stoletju«.

O tem, kako hladno in preračunljivo na vso to nečimrnost evropskih politikov gledajo in se z njo po potrebi seveda poigravajo tudi Obamovi diplomati, po pisanju Spiegla namreč kaže tudi večina ameriških tajnih depeš iz časa tako imenovane evropske »Obamomanije«. En sam foto termin z najmočnejšim človekom na svetu je takrat za evropske državnike postal pravi politični »Jackpot«.

Madridski sindrom

O predsedniku španske vlade Joséju Luisu Rodríguezu Zapateru in ponesrečenem vrhu EU-ZDA je v tajnih ameriških depešah mogoče prebrati, da je španski premier »zaradi notranjepolitičnih razlogov na vsak način hotel organizirati vrh EU-ZDA, in da bila odsotnost ameriškega predsednika razumljena kot Zapaterov fiasko«. Zato je bilo Zapatera, kakor je razbrati iz depeš, takrat po oceni ameriških diplomatov mogoče priviti tako za Afganistan kot za Iran, Guantanamo ali kar koli drugega. Čeprav je bil Zapatero voljan storiti vse, pa tudi to ni zadostovalo. Tik pred vrhom, ko so se najpomembnejši evropski politiki že prepirali, kje bo kdo sedel na večerji z Obamo, je ameriški predsednik, kot po analizi depeš ugotavlja Spiegel, odpovedal prihod z zelo banalnim razlogom – »zaradi prepolnega rokovnika«.

Z Evropejci, kakršni se kažejo in kakor jih v večini svojih depeš od blizu očitno vidijo tudi ameriški diplomati, si je kaj takega, pač, mogoče dovoliti.