
Naročite se
|Prijavite se
Jadranka Šturm Kocjan je izkušena političarka, diplomatka in strokovnjakinja na področju pedagogike. Po končani izobrazbi na Filozofski fakulteti v Ljubljani je delovala kot profesorica in ravnateljica na Gimnaziji Koper. Leta 1992 je bila izvoljena v Državni zbor Republike Slovenije, po končanem mandatu se je zaposlila na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bila generalna konzulka v Trstu ter veleposlanica v Romuniji in Argentini.
Aktivna je tudi v nevladnih organizacijah, Zelenih Kopra, enajst let je bila predsednica Obalnega pedagoškega društva, trenutno je podpredsednica Društva TIGR Primorske, namestnica predsednika Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov in direktorica Zavoda Mednarodna mreža antifašistov. Še naprej se angažira v politiki, kot nosilka liste SD za občinski svet Mestne občine Koper je bila izvoljena za občinsko svetnico.
»Antifašizem je nekaj, kar Primorci nosimo v sebi,« je v pogovoru povedala Jadranka Šturm Kocjan, predstavnica konec lanskega leta ustanovljene Mednarodne mreže antifašistov. Organizacija, ki povezuje člane iz Slovenije, Hrvaške in Italije, je po njenih besedah nastala z namenom povezovanja na ozemlju, »kjer se je, če ne prvi, pa med prvimi, začel upor proti fašizmu že v prejšnjem stoletju«.

Kot je pojasnila, je to področje po rapalski pogodbi pripadlo Kraljevini Italiji, kjer se je s krepitvijo stranke Benita Mussolinija začelo »zelo močno raznarodovanje in poitalijančevanje Slovencev in Hrvatov«. Dodala je, da so fašizem občutili tudi Italijani, ki so nasprotovali Mussolinijevi politiki.
Navedla je zgodovinske zločine, ki so zaznamovali območje, kot je požig Narodnega doma v Trstu leta 1920 in dogodek v Strunjanu leta 1921, ko so fašistični škvadristi streljali na otroke ob progi Parenzane.
»To so bile prve otroške fašistične žrtve,« je poudarila. Zaradi te zgodovine je bil cilj mreže po njenih besedah ohranjanje zgodovinske resnice, boj proti reviziji zgodovine in ohranjanje vrednot protifašističnega boja. Kot enega od primerov delovanja mreže, ki se odziva na aktualne dogodke, je izpostavila nedavno dogajanje na Peršmanovi domačiji. Po njeni oceni je imelo to, kar se je tam zgodilo, »fašistični prizvok«.

Za kontekst: julija je na območju muzeja na Peršmanovi domačiji potekal mednarodni protifašistični izobraževalni tabor, ki ga je med drugim soorganiziral Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju. Tabor je zaznamovala obsežna policijska operacija. Po poročilih udeležencev in organizatorjev je avstrijska policija v tabor vstopila z več deset pripadniki, vključno s specialnimi enotami, helikopterjem, brezpilotnimi letalniki in enoto s službenimi psi.
Operacijo, med katero so popisali udeležence, je vodil deželni urad, pristojen za zaščito ustavnega reda in boj proti ekstremizmu. Kot uradni povod za posredovanje, za katero po poročanju medijev ni bilo pisnega naloga, je bila navedena domnevna kršitev upravnih predpisov o varstvu narave in kampiranju. Racija je pri nas in v Avstriji povzročila velik odziv, številne organizacije so dejanje obsodile kot »nesorazmerno«.
Čeprav je sogovornica opazila splošno slabšanje svetovnega ozračja, v katerem se »krčijo demokratične pravice« in »človekove svoboščine«, je bil povod za ustanovitev mreže dogajanje v Gorici. V okviru projekta Evropske prestolnice kulture (EPK), naziv Gorica nosi z Novo Gorico, je bila v Gorici zavrnjena pobuda, da se Benitu Mussoliniju odvzame častno meščanstvo.
»To se nam je zdelo nesprejemljivo,« je poudarila Jadranka Šturm Kocjan. Mreža je zato zagnala peticijo, s katero so zbrali okoli 4200 podpisov, in se pridružila protestom, ki v Gorici še vedno potekajo enkrat mesečno.

Ta dogodek je Jadranko Šturm Kocjan, ki je tudi mestna svetnica v Kopru, spodbudil k preverjanju lokalne situacije. »Sama sem šla v pokrajinski arhiv in tam našla dokument, da je Mussolini častni meščan tudi v Kopru,« je pojasnila. Odkrila je, da je bil leta 1924 sprejet dekret, na podlagi katerega so številne občine podelile ta naziv, med njimi je našla dokumente tudi za Izolo, Piran, Sežano in Ilirsko Bistrico.
Njen predlog na koprskem občinskem svetu, da se mesto distancira od tega naziva, po njenih besedah ni naletel na »veliko navdušenje«. Pojasnila je, da namerava predlog ponovno vložiti.
Na vprašanje, zakaj takšna neodločnost v Kopru, je odgovorila, da je glavni pomislek strah pred politično desnico. »V Kopru imamo še vedno Titov trg in Kidričevo ulico,« je pojasnila. »Bojijo se, da bo kdo iz desnega pola predlagal odvzem imena Titovega trga«.
Sogovornica je takšno enačenje odločno zavrnila. »Tita in Mussolinija preprosto ni mogoče enačiti,« je poudarila. »To je zame neprimerljivo.« Po njenem je bila vloga Tita popolnoma drugačna, saj je bil »zmagovalec druge svetovne vojne«, vodil je »zmagovito vojsko« v »zmagoviti koaliciji« in bil »do konca eden od najbolj spoštovanih državnikov«.

Pogovor se je dotaknil tudi pogoste stigme, da je antifašist avtomatično skrajni levičar oziroma komunist. Jadranka Šturm Kocjan je to povezavo kategorično zanikala. »Ne želimo biti politično opredeljeni,« je dejala. Poudarila je, da se mreža ne opredeljuje strankarsko in da zagovarjajo »zgolj antifašistične vrednote« ter si želijo delovati »nad to dnevno strankarsko politiko«.
To enačenje vidi kot »interpretacijo desničarjev«, ki po njenem »izhaja iz Amerike«. Omenila je primer Donalda Trumpa, ki mu takšna retorika ustreza za iskanje »elementov, ki ga napeljujejo na protikomunistično ravnanje«.
Prav ta politična raba izraza je v zadnjih letih postala globalno orodje. Kot navajajo analize, ki obravnavajo to temo, je Donald Trump septembra podpisal izvršni ukaz, ki je gibanje Antifa označil za »domačo teroristično organizacijo«. Iste analize navajajo ugotovitve inštituta Brennan Center for Justice, da za trditve o centralnem financiranju gibanja (pogosto povezanega z Georgeem Sorosom) ni dokazov.

Podobno retoriko so prevzeli tudi drugi voditelji, kot je madžarski premier Viktor Orbán. Tudi v slovenskem prostoru je nastal podoben diskurz, na primer ob izjavi Janeza Janše iz oktobra 2021, ko je stranko Levica označil za »politično krilo teroristične #antifa«.
Janša je prav tako javno podprl Trumpovo razglasitev Antife za teroristično organizacijo. S tem je zavzel stališče, ki Antifo obravnava kot formalno organizacijo, čeprav so sogovornica Jadranka Šturm Kocjan in številni analitiki poudarili, da gre za decentralizirano gibanje brez formalnega vodstva.
Antifa je decentralizirano gibanje brez jasne hierarhije, kar pomeni, da ni enotnega vodstva, kar lahko povzroči težave pri usklajevanju dejanj in odgovornosti za morebitne sporne dogodke. Po poročilu inštituta Brennan Center for Justice je pomanjkanje organizacijske strukture ena od glavnih značilnosti gibanja, ki otežuje spremljanje njegovih dejanj in usklajevanje skupnih ciljev.

Jadranka Šturm Kocjan je do Trumpove retorike zelo kritična. »Težko vidim kaj bolj radikalnega, kot je njegovo ravnanje,« je dejala in ob tem omenila napad na Kapitol, ločevanje otrok od staršev na meji in označevanje medijev za »sovražnike ljudstva«. Njegove simpatizerje v Evropi in Sloveniji vidi kot ljudi s »podobnim vrednostnim sistemom«, ki jih vodi »predvsem kapital« in niso »naklonjeni socialni državi«.
»Absolutno menimo, da je Antifa v osnovi nenasilna,« je poudarila Jadranka Šturm Kocjan. Dopušča sicer, da se v množični, globalni organizaciji »vedno lahko najdejo posamezniki ali skupine«, ki so »bolj naklonjeni nasilnemu, agresivnemu ravnanju«.
Ob tem je izrazila dvom: »Nikoli ne vemo zagotovo, ali nasilna dejanja res izvajajo pripadniki antifašistične organizacije ali gre za provokatorje, ki so se infiltrirali, da bi ožigosali Antifo kot nasilno«.

Odločno je poudarila, da nasilje zavračajo. »Načeloma absolutno nasprotujemo nasilju,« je dejala. »Zavedamo se, da nas taktično nasilje odtujuje od javnosti in daje moč desnici.«. Po njenem vsako nasilje »slabi gibanje«, zato se zavzema za »dialog, za raziskovanje, za povezovanje« in »ozaveščanje javnosti prek odprtega, demokratičnega, mirnega in konstruktivnega dialoga«.
Čeprav mnogi zagovorniki gibanja Antifa trdijo, da je njihovo delovanje nenasilno, obstajajo kritike, ki opozarjajo na uporabo nasilja, kot so uničevanje lastnine, fizični obračuni in uporaba molotovk.
Mark Bray, zgodovinar in avtor knjige Antifa: The Anti-Fascist Handbook, je navedel, da se včasih uporablja nasilje kot odgovor na nasilje ekstremne desnice, vendar tudi priznava, da takšne metode pogosto vodijo do polarizacije družbe in vprašanj o legitimnosti takšnega pristopa.
Tudi nekatere analize, ki obravnavajo delovanje Antife, opisujejo gibanje kot decentralizirano, ki združuje avtonomne skupine iz različnih levo usmerjenih ideologij, kot so anarhizem, komunizem in socializem.

Te analize poudarjajo dvojnost taktik: večina aktivizma naj bi bila po mnenju raziskovalcev, kot je Mark Bray, nenasilnega (raziskovanje, digitalni aktivizem, »doxing« neonacistov), medijsko pa so najbolj izpostavljene konfrontacijske metode, kot so »no platforming« (fizično preprečevanje shodov), uničevanje lastnine in uporaba taktike »črnega bloka« (black bloc) za otežitev identifikacije.
Te analize navajajo, da kritika nasilnih metod ne prihaja zgolj z desnice. Kot primer navajajo Noama Chomskega, ki je nasilje Antife označil za politično »kontraproduktivno«, saj naj bi odtujevalo širšo javnost in omogočalo skrajni desnici, da se postavlja v vlogo žrtve.
Na vprašanje o fašističnih nevarnostih v Sloveniji je Jadranka Šturm Kocjan izpostavila »slabo izkušnjo«, ki so jo imeli pri načrtovanju plakatne akcije. Hoteli so objaviti plakate v Trstu, Gorici in Ljubljani, na katerih bi bili »samo avtentični citati Mussolinija in njegovih ministrov« o Slovencih – na primer, »kako je treba vse Slovence uničiti«, podatki o zaprtih šolah, požganih knjigah in taboriščih.
»Brez težav smo dobili plakatna mesta v Trstu in v Gorici,« je dejala, »v Ljubljani pa nam to preprosto ni uspelo.« Pojasnila je, da sta jih podjetji Europlakat in NIS Media zavrnili z utemeljitvijo, »da vsebina lahko prizadene določeno število ljudi«.

To se ji zdi »nesprejemljivo« v državi, ki je po njenem »osnovana na antifašističnem gibanju«. Med nesprejemljive oblike delovanja šteje tudi ravnanje prejšnje vlade v času covida-19, »odnos do ljudi, ki so bili šikanirani«, in postopke policije. »Bojimo se politike s fašistično intenco,« je poudarila.
V pogovoru je Jadranka Šturm Kocjan jasno opredelila tudi svoj pogled na domobranstvo. »Na domobrance gledam kot na izdajalce, kot na kolaboracioniste,« je dejala. »Kako naj nanje gledam drugače, če je nekdo zaprisegel okupatorju, delal zanj ter izdajal sosede in sorodnike?«
Argument, da so se domobranci borili proti komunizmu, vidi kot poskus zmanjševanja krivde. »Da bi zmanjšali krivdo izdajstva, zdaj govorijo, da so se borili proti komunizmu. To je še vedno njihov glavni lajtmotiv,« je dejala in dodala, da se je tega veliko naposlušala tudi kot veleposlanica v Argentini. »To je vedno priročen izgovor, čeprav komunizma že dolgo nikjer več ni.«

Jadranka Šturm Kocjan je pogovor zaključila s svojo definicijo gibanja. »Antifašizem je še vedno tista smer družbenega razvoja, ki omogoča ljudem več svobode, dostojanstvo, zagotavljanje pravic in kakovost življenja brez strahu ali umikanja v ilegalo. [...] Nisem za to, da se ljudi šikanira, zapira, maltretira in obravnava kot manjvredne.«
Komentarji