Bistvo 8. marca je bilo vedno skromnost
Bučnih praznovanj, kakršna so bila včasih, ni več, a ženskam 8. marec kljub vsemu še vedno nekaj pomeni.
Odpri galerijo
ni podpisa
Rdeč nagelj in čokolada, steklenica rdečega vina, parfum ali bombonjera – predstavnicam mlajše generacije se danes zdi skorajda smešno, da bi jim moški za 8. marec prinesel kaj od naštetega. Starejše pa se še dobro spomnijo let, ko dan žena nikakor ni šel mimo, ne da bi bile deležne cvetic, stiska roke ali poljuba. Če kaj, je 8. marec vedno zaznamovala – skromnost.
Ženske z nemško feministko in socialistko Klaro Zetkin na čelu so se v boj za enakopravnost med spoloma podale na prelomu stoletja. Dan žena, danes praznik v okrog sto državah, so prvič praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji in Švici ter na Danskem, v Sloveniji je bilo za ženske prelomno leto 1945, ko so dobile volilno pravico. Ta pravica nikakor ni samoumevna; v Švici so jo uzakonili šele na začetku sedemdesetih. Po drugi strani je berlinski predstavniški zbor pred kratkim odločil, da bo 8. marec uradni praznik, tako bo Berlin prva nemška zvezna dežela, v kateri bo dan žena dela prost dan.
Kaj se je s poslanstvom tega praznika dogajalo pri nas? »Tako kot nas je v zadnjih desetletjih razvoja družbe marsikaj presenetilo, tudi tega praznika kot da nismo znali prilagoditi težnjam po spolni enakosti, predvsem novim časom in potrebam,« pravi etnolog Janez Bogataj, ki smo mu, čeprav pišemo o prazniku žensk, po naključju prvemu dali besedo. »Nobeno praznovanje namreč ni statičen pojav, neka nespremenljiva kulturna dediščina, ampak se stalno spreminja, kar pa pomeni, da lahko tudi ugaša ali dobiva nove impulze, primerne času in družbi.«
Pri dnevu žena dileme, komu ali čemu je namenjen, ni. Med drugim tudi temu, da opozorimo na neenakost med spoloma v slovenski in evropski družbi. Velikih praznovanj, kakršna so bila včasih, ni več. »Po drugi svetovni vojni je bil 8. marec skorajda uradni državni praznik, ki so ga praznovali vsi kolektivi, političnim zahtevam pa so dodali tudi neformalna organizirana praznovanja. Danes dan zaznamujejo predvsem mediji, velikih praznovanj, povezanih z oblikovanimi (političnimi) zahtevami za izboljšanje položaja žensk, ni več,« pojasnjuje Bogataj.
A to nikakor ne pomeni, da bi morale biti tiho in zadovoljne s svojim družbenim statusom. »V zadnjih sto letih se je položaj žensk izredno izboljšal, zato ne smemo dopustiti, da se to spremeni in krenejo stvari po obratni poti navzdol,« opozarja zgodovinarka Irena Selišnik z ljubljanske filozofske fakultete. »Enakopravnost je zajamčena v številnih pravnih dokumentih, seveda pa je njena implementacija zahtevno vprašanje. Ženske so še vedno manj zastopane v političnem življenju, na najvišjih položajih v gospodarstvu. Zaposlene so v nekaterih dejavnostih, kjer je njihov položaj na splošno slabši, na primer v zdravstvu, izobraževanju ali novinarstvu.«
Kljub vsem ukrepom je še vedno jasno razvidna diskriminacija zaradi družinskih razlogov, saj skrb za otroke najpogosteje pade na ženska ramena, kar posledično pomeni več odsotnosti in slabša, manj odgovorna delovna mesta. »Nove politike bi tako morale obravnavati vprašanje očetovstva in angažirane tudi nagraditi, večji poudarek bi veljalo dati oblikovanju uspešne družinske politike. Vključiti bi morali tudi javne ustanove, da bi staršem zagotavljale podporno vlogo,« dodaja Selišnikova.
Enakopravnost v zakonodaji tako ni sporna, v praksi pa je slika drugačna, o čemer bi se morali več pogovarjati, pritrjujeta oba sogovornika. Bogataj ob tem še opozarja, da o enakopravnosti govorimo preveč načelno. »Kot vemo, štejejo predvsem dejanja, ki ljudem potem dajejo vtis enakopravnosti med spoloma.«
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer meni, da o aktualnosti praznika nikakor ne bi smeli vzbujati pomislekov. »Primerjalno imamo v Sloveniji visoko stopnjo enakosti, pa vendar je 8. marec vsakoletni opomnik, da ne smemo zaspati na lovorikah, in priložnost, da ocenimo napredek na različnih področjih. Tudi pri nas so namreč področja, kjer so ženske na vodilnih položajih v gospodarstvu, znanstvenih ustanovah, športnih organizacijah in nenazadnje v politiki še vedno neenake v uresničevanju pravic v praksi. Problemi so tudi razširjenost spolnega in drugega nasilja nad ženskami, visoka stopnja tveganja revščine starejših žensk, nizke pokojnine v primerjavi z moškimi in večanje plačne vrzeli med spoloma.«
Na indeksu enakosti spolov, ki ga oblikuje evropski inštitut EIGE, je Slovenija nekoliko nad evropskim povprečjem in mora sprejeti še veliko ukrepov, če želi enakosti spolov vsaj približati, opozarja tudi sociologinja Milica Antić Gaber.
Danes se ob 8. marcu torej pogovarjamo predvsem o ženskih pravicah, velika, bučna praznovanja, kakršna so bila pogosta nekoč, so šla v pozabo. »Včasih so v ta namen rezervirali gostinske lokale, po 12. uri je bilo na ulicah in v lokalih veliko žensk.
Močno se je razvilo tudi obdarovanje žensk s cvetjem, kar ni bilo značilno le za zaposlene, ki so dobivale cvetje na delovnih mestih, ampak tudi za tiste, ki so ostale doma in so jim možje na tak način izkazovali praznično pozornost.
Vrhunec je praznovanje 8. marca doseglo v osemdesetih, delno tudi še v devetdesetih letih, ko lahko govorimo o poudarjenih trženjskih razsežnostih praznika,« razlaga Bogataj. Praznovanje je zajelo ves ženski spol, od šolark do upokojenk. Takrat so tudi moški »vrnili udarec« in 10. marec izbrali za dan mučenikov.
»To praznovanje je prav tako dobilo prepoznavno ikonografijo z značilnimi darovi. Če je bilo ženskam namenjeno cvetje, morda še kakšna druga darila, so za moške pripravili bodičaste veje in nanje natikali suhe fige. Vse to je z osamosvojitvijo nekako usahnilo.«
Konec devetdesetih so se počasi pojavili zaskrbljeni pozivi v zvezi z 8. marcem, še posebej ker enakopravnost med spoloma kljub tako opevani demokraciji ni bila idealna. Nekatera feministična gibanja še danes menijo, da je ta praznik pravzaprav nedostojen za ženske in njihova prizadevanja za enakopravnost. Po drugi strani so (bile) posamezne navdušene privrženke tega praznika, ki so v tem dnevu videle pravico do vsega, kar jim v preostalih dnevih leta ni bilo dano uresničiti.
Milica Antić Gaber meni, da je 8. marec kot mednarodni dan žensk vsekakor potreben »kot opomnik o vseh tistih nepravičnostih in neenakostih, s katerimi se v naši družbi še vedno soočajo različne skupine žensk. Zdi se, da je v vse bolj individualizirani družbi, v času, ko dvigajo glavo razni -izmi, za katere smo bili prepričani, da jih je že zdavnaj povozil čas in so se znašli na pokopališču zgodovine, sporočilo 8. marca, to je podpora pravicam različnih deprivilegiranih skupin žensk, doseganje enakega položaja žensk in moških oziroma vseh spolov v ekonomiji in politiki, ter solidarnost, še bolj aktualno, kot je bilo pred desetletji.«
Ob tem velja poudariti, da bi se morale tudi ženske same ob prazniku spomniti, da druga drugi nismo volk in nenehne nasprotnice, stopiti skupaj in ozavestiti, da prav z medsebojno podporo zmoremo (naj)več. Mojca Senčar, ena od sogovornic, ki smo jih prosili za komentar ob dnevu žena, je kratko, jedrnato in predvsem zelo iskreno dejala: »Preveč smo pohlevne, čeprav lahko povsem enakovredno stopimo ob bok moškim.«
Janez Bogataj pa ženskam polaga na srce: »Delajte celo leto to, kar delamo moški, in ne čakajte samo na en dan v letu.« Z rdečim nageljnom, zvončki, narciso ali celo – brez vsega.
Ženske z nemško feministko in socialistko Klaro Zetkin na čelu so se v boj za enakopravnost med spoloma podale na prelomu stoletja. Dan žena, danes praznik v okrog sto državah, so prvič praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji in Švici ter na Danskem, v Sloveniji je bilo za ženske prelomno leto 1945, ko so dobile volilno pravico. Ta pravica nikakor ni samoumevna; v Švici so jo uzakonili šele na začetku sedemdesetih. Po drugi strani je berlinski predstavniški zbor pred kratkim odločil, da bo 8. marec uradni praznik, tako bo Berlin prva nemška zvezna dežela, v kateri bo dan žena dela prost dan.
Kaj se je s poslanstvom tega praznika dogajalo pri nas? »Tako kot nas je v zadnjih desetletjih razvoja družbe marsikaj presenetilo, tudi tega praznika kot da nismo znali prilagoditi težnjam po spolni enakosti, predvsem novim časom in potrebam,« pravi etnolog Janez Bogataj, ki smo mu, čeprav pišemo o prazniku žensk, po naključju prvemu dali besedo. »Nobeno praznovanje namreč ni statičen pojav, neka nespremenljiva kulturna dediščina, ampak se stalno spreminja, kar pa pomeni, da lahko tudi ugaša ali dobiva nove impulze, primerne času in družbi.«
Osmi marec kot mednarodni dan žensk je vsekakor potreben kot opomnik o vseh tistih nepravičnostih in neenakostih, s katerimi se v naši družbi še vedno soočajo različne skupine žensk, poudarja dr. Milica Antić Gaber. FOTO: Aleš Černivec
Velikih praznovanj ni več
Pri dnevu žena dileme, komu ali čemu je namenjen, ni. Med drugim tudi temu, da opozorimo na neenakost med spoloma v slovenski in evropski družbi. Velikih praznovanj, kakršna so bila včasih, ni več. »Po drugi svetovni vojni je bil 8. marec skorajda uradni državni praznik, ki so ga praznovali vsi kolektivi, političnim zahtevam pa so dodali tudi neformalna organizirana praznovanja. Danes dan zaznamujejo predvsem mediji, velikih praznovanj, povezanih z oblikovanimi (političnimi) zahtevami za izboljšanje položaja žensk, ni več,« pojasnjuje Bogataj.
A to nikakor ne pomeni, da bi morale biti tiho in zadovoljne s svojim družbenim statusom. »V zadnjih sto letih se je položaj žensk izredno izboljšal, zato ne smemo dopustiti, da se to spremeni in krenejo stvari po obratni poti navzdol,« opozarja zgodovinarka Irena Selišnik z ljubljanske filozofske fakultete. »Enakopravnost je zajamčena v številnih pravnih dokumentih, seveda pa je njena implementacija zahtevno vprašanje. Ženske so še vedno manj zastopane v političnem življenju, na najvišjih položajih v gospodarstvu. Zaposlene so v nekaterih dejavnostih, kjer je njihov položaj na splošno slabši, na primer v zdravstvu, izobraževanju ali novinarstvu.«
Danica Blažina, alpinistka prve povojne generacije, ki je orala ledino v modernem slovenskem ženskem alpinizmu.
Danica Blažina, alpinistka prve povojne generacije, ki je orala ledino v modernem slovenskem ženskem alpinizmu
»Dan žena smo praznovali, še ko sem bila otrok. Vedno smo počastili matere in enako bi morali uveljaviti tudi danes, ko se v ospredje postavlja vse kaj drugega. Spoštovanja do starejših, do tistih, ki te spravijo h kruhu, ni. Danes praznik ni več, kar je bil. Zanemarili smo vrednote, kar ni prav. Mladi ne verujejo v nič, nič jim ni sveto. Ne zavedajo se, da bodo nekoč tudi oni stari. Ko sem sama dopolnila 18 let in dobila volilno pravico, sem se zavedala, da moram živeti drugače, kot ko sem bila otrok. Treba je bilo spoštovati druge, v službi, doma, v športu, na vseh področjih življenja.«
»Dan žena smo praznovali, še ko sem bila otrok. Vedno smo počastili matere in enako bi morali uveljaviti tudi danes, ko se v ospredje postavlja vse kaj drugega. Spoštovanja do starejših, do tistih, ki te spravijo h kruhu, ni. Danes praznik ni več, kar je bil. Zanemarili smo vrednote, kar ni prav. Mladi ne verujejo v nič, nič jim ni sveto. Ne zavedajo se, da bodo nekoč tudi oni stari. Ko sem sama dopolnila 18 let in dobila volilno pravico, sem se zavedala, da moram živeti drugače, kot ko sem bila otrok. Treba je bilo spoštovati druge, v službi, doma, v športu, na vseh področjih življenja.«
Kljub vsem ukrepom je še vedno jasno razvidna diskriminacija zaradi družinskih razlogov, saj skrb za otroke najpogosteje pade na ženska ramena, kar posledično pomeni več odsotnosti in slabša, manj odgovorna delovna mesta. »Nove politike bi tako morale obravnavati vprašanje očetovstva in angažirane tudi nagraditi, večji poudarek bi veljalo dati oblikovanju uspešne družinske politike. Vključiti bi morali tudi javne ustanove, da bi staršem zagotavljale podporno vlogo,« dodaja Selišnikova.
Enakopravnost v zakonodaji tako ni sporna, v praksi pa je slika drugačna, o čemer bi se morali več pogovarjati, pritrjujeta oba sogovornika. Bogataj ob tem še opozarja, da o enakopravnosti govorimo preveč načelno. »Kot vemo, štejejo predvsem dejanja, ki ljudem potem dajejo vtis enakopravnosti med spoloma.«
154 prebivalk Slovenije je bilo na začetku leta 2018 starih sto let ali več, bilo jih je skoraj petkrat več kot moških te starosti. FOTO: Matej Družnik/Delo
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer meni, da o aktualnosti praznika nikakor ne bi smeli vzbujati pomislekov. »Primerjalno imamo v Sloveniji visoko stopnjo enakosti, pa vendar je 8. marec vsakoletni opomnik, da ne smemo zaspati na lovorikah, in priložnost, da ocenimo napredek na različnih področjih. Tudi pri nas so namreč področja, kjer so ženske na vodilnih položajih v gospodarstvu, znanstvenih ustanovah, športnih organizacijah in nenazadnje v politiki še vedno neenake v uresničevanju pravic v praksi. Problemi so tudi razširjenost spolnega in drugega nasilja nad ženskami, visoka stopnja tveganja revščine starejših žensk, nizke pokojnine v primerjavi z moškimi in večanje plačne vrzeli med spoloma.«
Na indeksu enakosti spolov, ki ga oblikuje evropski inštitut EIGE, je Slovenija nekoliko nad evropskim povprečjem in mora sprejeti še veliko ukrepov, če želi enakosti spolov vsaj približati, opozarja tudi sociologinja Milica Antić Gaber.
Praznik, nedostojen za ženski spol?
Danes se ob 8. marcu torej pogovarjamo predvsem o ženskih pravicah, velika, bučna praznovanja, kakršna so bila pogosta nekoč, so šla v pozabo. »Včasih so v ta namen rezervirali gostinske lokale, po 12. uri je bilo na ulicah in v lokalih veliko žensk.
Močno se je razvilo tudi obdarovanje žensk s cvetjem, kar ni bilo značilno le za zaposlene, ki so dobivale cvetje na delovnih mestih, ampak tudi za tiste, ki so ostale doma in so jim možje na tak način izkazovali praznično pozornost.
Vrhunec je praznovanje 8. marca doseglo v osemdesetih, delno tudi še v devetdesetih letih, ko lahko govorimo o poudarjenih trženjskih razsežnostih praznika,« razlaga Bogataj. Praznovanje je zajelo ves ženski spol, od šolark do upokojenk. Takrat so tudi moški »vrnili udarec« in 10. marec izbrali za dan mučenikov.
»To praznovanje je prav tako dobilo prepoznavno ikonografijo z značilnimi darovi. Če je bilo ženskam namenjeno cvetje, morda še kakšna druga darila, so za moške pripravili bodičaste veje in nanje natikali suhe fige. Vse to je z osamosvojitvijo nekako usahnilo.«
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine in ruščine, še vedno praznuje dan žena. A skromno.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine in ruščine
»V preteklosti smo imeli 8. marec v srcu, otroci so nam prinesli nageljček, tri zvončke, pet trobentic. To je bil prisrčen praznik. V primerjavi z materinskim dnevom smo praznovale prav vse, ne le tiste, ki smo imele otroke. V tem je bil čar, da je to res bil praznik vseh žensk, starih, mladih, debelih, suhih. Z osamosvojitvijo so se vrednote spremenile in z njimi tudi prazniki. Prav je, da ženska dobi enakovredno vlogo v družbi, a naravna vloga žene in matere se kljub temu ne bi smela izgubiti. In prazniki so ravno zato, da se opozarja na spoštovanje pravic, na enakopravnost in enakost. Vsak 8. marec po tihem pričakujem in tudi dobim rožico, pri nas gre namreč samo za to. Ravno skromnost je ena od vrlin dneva žena. Ne potrebujem dragih daril, zgolj pozornost, in le pri 8. marcu se je od vseh praznikov neverjetno ohranila skromnost.«
»V preteklosti smo imeli 8. marec v srcu, otroci so nam prinesli nageljček, tri zvončke, pet trobentic. To je bil prisrčen praznik. V primerjavi z materinskim dnevom smo praznovale prav vse, ne le tiste, ki smo imele otroke. V tem je bil čar, da je to res bil praznik vseh žensk, starih, mladih, debelih, suhih. Z osamosvojitvijo so se vrednote spremenile in z njimi tudi prazniki. Prav je, da ženska dobi enakovredno vlogo v družbi, a naravna vloga žene in matere se kljub temu ne bi smela izgubiti. In prazniki so ravno zato, da se opozarja na spoštovanje pravic, na enakopravnost in enakost. Vsak 8. marec po tihem pričakujem in tudi dobim rožico, pri nas gre namreč samo za to. Ravno skromnost je ena od vrlin dneva žena. Ne potrebujem dragih daril, zgolj pozornost, in le pri 8. marcu se je od vseh praznikov neverjetno ohranila skromnost.«
Konec devetdesetih so se počasi pojavili zaskrbljeni pozivi v zvezi z 8. marcem, še posebej ker enakopravnost med spoloma kljub tako opevani demokraciji ni bila idealna. Nekatera feministična gibanja še danes menijo, da je ta praznik pravzaprav nedostojen za ženske in njihova prizadevanja za enakopravnost. Po drugi strani so (bile) posamezne navdušene privrženke tega praznika, ki so v tem dnevu videle pravico do vsega, kar jim v preostalih dnevih leta ni bilo dano uresničiti.
Milica Antić Gaber meni, da je 8. marec kot mednarodni dan žensk vsekakor potreben »kot opomnik o vseh tistih nepravičnostih in neenakostih, s katerimi se v naši družbi še vedno soočajo različne skupine žensk. Zdi se, da je v vse bolj individualizirani družbi, v času, ko dvigajo glavo razni -izmi, za katere smo bili prepričani, da jih je že zdavnaj povozil čas in so se znašli na pokopališču zgodovine, sporočilo 8. marca, to je podpora pravicam različnih deprivilegiranih skupin žensk, doseganje enakega položaja žensk in moških oziroma vseh spolov v ekonomiji in politiki, ter solidarnost, še bolj aktualno, kot je bilo pred desetletji.«
Mojca Senčar je upokojena onkologinja in dolgoletna predsednica Europe Donne.
Mojca Senčar, upokojena onkologinja, dolgoletna predsednica Europe Donne
»Osmega marca nisem nikoli prav posebej praznovala. Zdi se mi sprevrženo, da bi dali ženskam potrditev na en sam dan v letu. To je absolutno premalo. Sama poskušam zato praznovati vsak dan posebej. Včasih so bila praznovanja ob dnevu žena bolj vidna, danes pa se bolj poudarja materinski dan, medtem ko je 8. marec izgubil pomen. Ženske si še vedno nismo izborile tega, da bi nas cenili vsak dan posebej. Porinjene smo v drugi plan. Preveč smo pohlevne, o sebi menimo, da nismo dovolj sposobne. Povsem enakovredno lahko stopimo ob bok moškim. In velikokrat smo ravno druga drugi največji sovražnik.«
»Osmega marca nisem nikoli prav posebej praznovala. Zdi se mi sprevrženo, da bi dali ženskam potrditev na en sam dan v letu. To je absolutno premalo. Sama poskušam zato praznovati vsak dan posebej. Včasih so bila praznovanja ob dnevu žena bolj vidna, danes pa se bolj poudarja materinski dan, medtem ko je 8. marec izgubil pomen. Ženske si še vedno nismo izborile tega, da bi nas cenili vsak dan posebej. Porinjene smo v drugi plan. Preveč smo pohlevne, o sebi menimo, da nismo dovolj sposobne. Povsem enakovredno lahko stopimo ob bok moškim. In velikokrat smo ravno druga drugi največji sovražnik.«
Ob tem velja poudariti, da bi se morale tudi ženske same ob prazniku spomniti, da druga drugi nismo volk in nenehne nasprotnice, stopiti skupaj in ozavestiti, da prav z medsebojno podporo zmoremo (naj)več. Mojca Senčar, ena od sogovornic, ki smo jih prosili za komentar ob dnevu žena, je kratko, jedrnato in predvsem zelo iskreno dejala: »Preveč smo pohlevne, čeprav lahko povsem enakovredno stopimo ob bok moškim.«
Janez Bogataj pa ženskam polaga na srce: »Delajte celo leto to, kar delamo moški, in ne čakajte samo na en dan v letu.« Z rdečim nageljnom, zvončki, narciso ali celo – brez vsega.
