Bo na univerzah angleščina z zakonodajnim trikom prevladala nad slovenščino?

Profesorja Boris A. Novak in Dean Komel opozarjata na ohlapnost v predlogu novega Zakona o visokem šolstvu in krajo javnih sredstev.

Objavljeno
28. junij 2019 13.05
Posodobljeno
28. junij 2019 13.49
3. decembra bo minilo natanko sto let od mitičnega prvega predavanjana ljubljanski univerzi, ki ga je jezikoslovec Fran Ramovš posvetil zgodovini slovenskega jezika. Foto Voranc Vogel
Boris A. Novak in Dean Komel
Boris A. Novak in Dean Komel
Visokošolska učitelja svet za visoko šolstvo, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, vlado, državni zbor, senat ljubljanske univerze, ustavno sodišče in državljanke in državljane resno opozarjata na po njunem mnenju nevarno ohlapnost v 8. členu predlaganega novega Zakona o visokem šolstvu, da »visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe, če se ti programi vzporedno izvajajo tudi v slovenskem  jeziku«. Čeprav predlog zakona uporablja splošen izraz »tuj jezik«, gre v praksi seveda za angleščino.

Zastavlja se vprašanje, sta zapisala v opozorilu z naslovom Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom, čemu bi s poukom v angleščini sploh podvajali pouk, ki že poteka v slovenščini, in zakaj bi omogočili financiranje takega pouka iz državnega proračuna. Odgovor na to preprosto vprašanje nemara leži v praksi, da so nekatere slovenske visokošolske ustanove velik del pouka v angleščini neuradno izvajale že doslej, in sicer z nezakonito uporabo javnih sredstev, namenjenih študiju v slovenščini. 

Ne more biti nobenega dvoma, da je obvladanje angleščine condicio sine qua non današnje znanosti in visokošolskega pouka vsepovsod po svetu. Nemoralno in pravno nesprejemljivo pa je, če slovenske univerze za ta smoter uporabljajo javni, davkoplačevalski denar, namenjen ustavno zaščitenemu in zakonsko določenemu študiju v slovenščini. Da zagovorniki tega škandaloznega finančnega prelivanja prikrivajo svojo umazano raboto z arogantnim stališčem, da je slovenščina lokalen, provincialen jezik, ki ne ustreza potrebam globalne znanosti, je znamenje cinizma in pridobitniške pogoltnosti. Žal ugotavljava, da se je tovrstna sramotna miselnost močno razširila v slovenskih znanstvenih krogih.       

image
Boris A. Novak Foto Jožže Suhadolnik
image
Dean Komel Foto Igor Modic


Jasno in javno sprašujeva sestavljalce novega Zakona o visokem šolstvu, ali nevarna ohlapnost te formulacije služi formalizaciji in uzakonitvi že obstoječe roparske prakse.  

Če izrivanje slovenščine kot učnega jezika in kraja sredstev, namenjenih pouku v slovenščini, nista namen novega zakona, potem bodo njegovi sestavljalci brez težav črtali to določilo. Če pa tega ne bodo storili, bo to znamenje, da sta slovenska znanost in visoko šolstvo v rokah roparjev z visokimi znanstvenimi titulami.

image
3. decembra bo minilo natanko sto let od mitičnega prvega predavanjana ljubljanski univerzi, ki ga je jezikoslovec Fran Ramovš posvetil zgodovini slovenskega jezika. Foto Jože Suhadolnik


Od Ustavnega sodišča RS pričakujeva zaščito ustavno določenega položaja slovenščine.

Šokanten je kontrast med to pastjo, nastavljeno slovenskemu jeziku, in retoriko številnih prvakov in veljakov, ki jim solze srečnega ganotja zalivajo oči, ko pojejo ode prihajajoči stoletnici Univerze v Ljubljani. Pred stavbo Univerze na Kongresnem trgu posebna ura odšteva dneve do 3. decembra, ko bo minilo natanko sto let od mitičnega prvega predavanja, ki ga je jezikoslovec Fran Ramovš posvetil zgodovini slovenskega jezika. V kleni današnji slovenščini se temu obredu reče countdown. Kaj pomeni ta countdown? Kaj pravzaprav odšteva? Kaj pravzaprav proslavlja? Slovenščino?

Ali pa je resnica tega sentimentalnega rituala ravno obratna − klavrna, hipokritska in hlapčevska?
V luči predlaganih zakonskih sprememb se zastavlja zagatno in tesnobno vprašanje:  kako bomo doživljali odštevanje časa pred stavbo ljubljanske univerze − kot praznovanje dopolnjenega prvega stoletja svetle prihodnosti slovenske znanosti in umetnosti ali kot zadnje dneve edinega stoletja, ko je intelektualna skupnost te drobne dežele z junaškimi žrtvami udejanjila vero v dostojanstvo in univerzalno vrednost slovenskega jezika ter ga institucionalno zaščitila in razvijala? Kot vzpon ali kot zaton slovenščine?

Odgovor na to prelomno vprašanje ni odvisen le od Sveta za visoko šolstvo, senatov vseh slovenskih univerz, državne politike in Ustavnega sodišča – odvisen je od vseh nas. Zato pozivava sodržavljanke in sodržavljane, da se aktivno angažirajo pri oblikovanju jezikovne politike Republike Slovenije, saj gre za odločitve, od katerih je odvisna prihodnost naslednjih generacij.