Boljši kavč = rabljen avto = prezračevalni sistemi

Takšen sistem ne povzroča niti sapice prepiha. Rezultat nadzorovanega prezračevanja je izboljšana mikroklima in zdravi prostori brez čezmerne vlage, slabih vonjav in plesni, kar bo pripomoglo k dobremu počutju stanovalcev.

Vse več hiš, stanovanj, poslovnih prostorov in drugih zgradb ima vgrajen sistem prezračevanja, katerega temeljni namen je stalen dotok svežega zraka v prostore in hkrati odvajanje izrabljenega iz njih, poleg čistosti zraka pa uravnava tudi temperaturo.

Kot nam je povedal Milan Kuster, univ. dipl. inž. gradbeništva in direktor podjetja Lunos, d. o. o., ki je na naš trg pripeljalo inovativne, učinkovite in preverjene prezračevalne sisteme nemške blagovne znamke LUNOS, v Sloveniji že deluje približno 15.000 prezračevalnih sistemov, ki jih je v različne objekte vgradilo to podjetje.



Prvo vprašanje, ki si ga zastavi laik ob omembi sistemov prezračevanja stanovanj ali hiše, je seveda, zakaj bi to potrebovali, saj vendarle lahko zračimo z odpiranjem oken, tako kot smo to počeli desetletja. To je seveda res, vendar je treba vedeti, da današnje hiše niso takšne, kot so bile nekoč, prav tako okna niso takšna, kot so bila v hiši naših babic, spremenilo se je okolje in spremenili smo se tudi ljudje. Hiše, zgrajene iz naravnih materialov, so dihale, okna niso povsem tesnila, zrak je bil manj onesnažen in človek je bil precej manj občutljiv.

V domačem in delovnem okolju si seveda želimo čist, svež in primerno temperiran zrak, poleti ne prevroč in pozimi ne premrzel. Ne maramo, da nam piha po nogah, da slišimo hrup s ceste in vohamo cigaretni dim soseda, ki kadi na spodnjem balkonu, ali praženo čebulo, ki jo soseda pozno zvečer pripravlja pod našo spalnico. Pozimi, ko je hud mraz, nočemo z zračenjem hladiti prostorov in poleti ne dodatno segrevati. Poleg tega je tudi zračiti treba znati.

Da bi v stanovanju, hiši ali poslovnem prostoru zagotovili konstantno svež zrak, bi morali vsake tri ure prostore temeljito prezračiti, kar pomeni, da je treba zamenjati ves zrak v prostoru. Da bi to dosegli, bi morali narediti prepih za vsaj pet minut. Včasih je to težko ali celo nemogoče uresničiti.

Poglejmo primer: 12 kvadratnih metrov velika spalnica ima približno 30 kubičnih metrov prostornine. Če v tem prostoru spita dva človeka, bosta v treh urah in pol porabila ves kisik, kar je zelo slaba novica za tiste, ki spijo pri zaprtem oknu. Najbrž ni nikogar med nami, ki bi ponoči vstajal le zato, da bi odpiral okna.

Sicer pa tudi zrak zunaj ni zmeraj tak, kot bi si ga želeli. Ko je zunanja temperatura prijetna, spomladi in jeseni, temeljito zračenje z odpiranjem oken še gre, pozimi, ko je zunaj mraz, pa s tem povzročamo nepotrebno izgubo energije, saj prostor vsakič ohladimo. Ravno nasprotno je poleti, ko je zunaj na primer 35 stopinj in ta vroči zrak po nepotrebnem spuščamo v hišo.

Druga težava je, če je zrak zunaj onesnažen, tako da z zračenjem z odpiranjem oken pridemo z dežja pod kap.
Argument, da smo nekoč prav dobro shajali brez prezračevalnih sistemov, pa pade na še več ravneh. Kdor se spomni starih lesenih oken z navadno enojno zasteklitvijo, bo vedel, da niso dobro tesnila, tako da je zrak nekoliko krožil tudi, ko so bila zaprta. Ob vetrovnih dneh so kar zavese migale.



Današnje hiše pa so tako zrakotesne, da je hiša skoraj povsem neprepustno zaprta, zaradi porabe kisika in strupov, ki se znajdejo v zraku, na primer laki in barve, s katerim je obdelano pohištvo ali parket, umazanija s preprog in drugih tekstilnih izdelkov, ki gredo v zrak, ta postane onesnažen in zračenje je nujno. Pozimi se poleg tega nabira kondenz na oknih in plesen na stenah, kar je poseben problem, saj je plesen škodljiva tudi za zdravje ljudi. »Ocenjujemo, da je v Sloveniji vsaj 50.000 domov onesnaženih s plesnijo,« pravi Milan Kuster in dodaja, da z uporabo prezračevalnih sistemov tudi te težave prenehajo.

Centralno ali decentralno?

Ker Milan Kuster pri svojem delu opaža, da se v javnosti, tudi strokovni, pojavljajo napačne razlage, kaj je sistem prezračevanja in kakšne vrste poznamo, nam je pojasnil osnovne pojme. V grobem ločimo tri tipe sistemov, lokalnega, centralnega in decentralnega.

»Lokalni je najbolj preprost, pravzaprav sploh ni sistem, ampak posamezna enota, nameščena na zidu, ki po dveh ceveh hkrati dovaja zrak v prostor in ga odvaja iz njega. Uporablja se za prezračevanje posameznega prostora, ne pa za celotna stanovanja ali hiše. Zaradi slabega izkoristka pri izmenjavi zraka se v zahodnih državah EU sploh ne uporablja več.

Mnogi zamenjujejo lokalni sistem z decentralnim, saj so si posamezne enote po videzu podobne. Vendar so pri decentralnem sistemu enote med seboj usklajene in delujejo prek centralne regulacije, ki meri bivalno stanje in avtomatsko prilagaja delovanje posameznih enot v sobah.

Ker enote delujejo reverzibilno, se podtlak in nadtlak v objektu izenačujeta, in s tem lahko prezračimo prav vsak kotiček našega doma, tako kot pri centralnem sistemu. Slednji je sestavljen iz ene velike centralne enote, ki se imenuje rekuperator, iz katere je speljano na stotine metrov dovodnih in odvodnih cevi do vsakega prostora.«

Po učinkovitosti sta torej centralni in decentralni sistem podobna, vendar ima decentralni številne prednosti, zato po podatkih iz leta 2018 po številu vgradenj že močno prekaša centralnega. »Le še 30 odstotkov vgrajenih sistemov je centralnih, preostalih 70 odstotkov pa decentralni sistemi, lokalnih tako rekoč ni več.«

Poglejmo, zakaj. Decentralni sistem je enostavnejši za vgradnjo, saj nima sistema cevi tako kot centralni, ki se običajno vgrajuje v novogradnje, pri sanacijah se uporablja le redko. Tako je začetna investicija decentralnega sistema nižja, prav tako so nižji stroški vzdrževanja. Odpade čiščenje povezovalnih cevi, kar je treba opraviti vsakih nekaj let.

Nižji so tudi stroški porabe energije za lastno delovanje, učinkovitost pa je precej večja: »Filtracija zraka je boljša, ima boljše izkoristke energije, obenem pa je med delovanjem veliko tišji, najnovejši decentralni sistemi Lunos delujejo pri 11 dB, centralni pa pri 17 dB ali več. Najnovejši sistemi imajo številne izboljšave, tako na primer upoštevajo zimski in poletni čas, omogočajo individualne prilagoditve, na primer vlage v zraku, imamo že sisteme, pri katerih ni vidnih fasadnih rešetk, in še kaj.«

Sogovornik nam je pojasnil, da Lunos ponuja izključno decentralne sisteme prezračevanja, ki so lahko sistemi z rekuperacijo ali pa brez rekuperacije, tako imenovani higrosenzibilni sistemi. Pravzaprav je podjetje Lunos inovator in pionir decentralnega prezračevalnega sistema, ki so ga razvili inženirji v Berlinu pred dvajsetimi leti kot alternativo centralnemu. Želeli so se ogniti stotinam metrov prezračevalnih kanalov ter omogočiti vgradnjo tudi v obstoječe objekte.



To jim je odlično uspelo, saj je decentralni sistem prezračevanja skoraj v celoti izrinil centralne s tržišča. »Plod nenehnih izboljšav in nadgradenj so zadnje generacije Lunosovih sistemov, ki so pobrale tako rekoč vse nagrade s področja energetske učinkovitosti. Najbolj inovativna blagovna znamka leta 2017, najboljši proizvod leta 2018 in najbolje prodajan sistem na svetu leta 2019 so najodmevnejša priznanja, ki jih je Lunos prejel v zadnjih letih,« še pojasni Kuster.

Cena?

Ker pri vsaki novosti, ki si jo človek omisli, pomembno vlogo igra cena, smo sogovornika povprašali, koliko enot decentralnega sistema je potrebnih za hišo, veliko 200 kvadratnih metrov, in kolikšen je strošek. »Najboljši sistem s tako imenovanim rekuperatorjem, to je keramični izmenjevalnik, prek katerega poteka izmenjava zraka in omogoča minimalne toplotne izgube, za tako veliko hišo skupaj z vgradnjo stane okoli 5000 evrov, vključuje pa od osem do deset enot.

Najcenejša različica je higrosenzibilni sistem, ki deluje brez rekuperacije in za takšno hišo stane okoli 2500 evrov. Na te zneske je možno pridobiti še 20 odstotkov subvencije EKO Sklada RS za povečanje energetske učinkovitosti, kar investicijo še dodatno zniža. Tako da lahko strošek primerjamo s ceno boljšega kavča ali rabljenega avta,« pravi sogovornik.

Mi pa še dodajmo, da se z uporabo prezračevalnega sistema zmanjša poraba za ogrevanje tudi do 30 odstotkov. Če vemo, da je življenjska doba sodobnih prezračevalnih sistemov kar trideset let, je strošek več kot upravičen.



Prezračevalni sistem je tudi preprost za vgradnjo, seveda pa je delo najbolje prepustiti izurjenim pooblaščenim monterjem. »Ne glede na to, ali gre za novogradnjo ali sanacijo obstoječega objekta, montaža sistema redko traja več kot en dan. To pomeni, da ekipa pride ob 8. uri in popoldan, ko se ob 17. uri vrnete iz službe, decentralni sistem že deluje – za monterji je treba le še pobrisati prah,« pojasni Milan Kuster.

Naj še dodamo, da lahko sistem vgradimo v kateri koli fazi gradnje ali prenove objekta, tako da je primeren in priporočljiv tudi za vgradnjo v starejše objekte, v katerih že bivamo in bi si v njih radi izboljšali kakovost bivanja.

Sogovornik je poudaril še posebni zdravstveni vidik izboljšanih sistemov prezračevanja, ki omogočajo dodatno filtracijo zraka, kar olajša življenje alergikom. »Serijski filtri zadržijo 75 odstotkov mikrodelcev, posebni filtri, ki jih Lunos ponuja od leta 2014, pa kar 97 odstotkov. Serijski filtri zdržijo od pet do sedem let in jih je priporočljivo prati pod tekočo vodo na dva do tri mesece, medtem ko antialergijski oziroma filtri za cvetni prah niso pralni, zamenjati pa jih je treba vsakih šest mesecev.«

Kljub začetnemu nezaupanju potrošnikov pa tudi stroke se povpraševanje povečuje. Za vgradnjo sistemov se odločajo tako v zasebnih kot poslovnih prostorih, pri čemer Kuster pove, da je treba še veliko postoriti. »Poglejmo primer domov za starejše in vrtcev, praksa kaže, da se zasebniki pogosteje odločajo za prezračevalne sisteme kot država kot lastnica teh objektov. Čeprav bi ravno ti objekti najbolj potrebovali kakovostno prezračevanje.«