Bolniki z rakom čakajo na poseg 720 dni

Ljubljana – Na prvi urološki pregled čaka 10.728 bolnikov. Koliko jih čaka na operacijo, ne ve nihče. V UKC Ljubljana je zapisana čakalna doba za operacijo prostate 600 dni, a bolnikov na operacijo sploh ne naročajo, saj imajo vse zmogljivosti zapolnjene z bolniki z rakom.

Moške pesti velika težava: vsak tretji po 50. letu ima zaradi povečane prostate zmerne ali hude težave z odvajanjem vode, pri 80 letih pa ima s tem hude težave že 75 odstotkov moških. Mnogi moški čez noč ne morejo več odvajati vode ali pa je to zelo boleče. V takem primeru dobijo za premagovanje težave kateter. Zdravje bi jim lahko povrnila razmeroma preprosta operacija, ki stane od 509 evrov do največ 2467. A so čakalne dobe za ta poseg v UKC Ljubljana nesprejemljivo dolge: naš bralec je bil na nujnem pregledu prvič avgusta, kateter je dobil decembra, zdaj bi moral na operacijo čakati najmanj 600 dni, skupaj torej 720 dni. Datuma za operacijo sploh ni dobil.

»Ali naj naročim bolnika za leto 2020?« sprašuje Bojan Štrus, predstojnik kliničnega oddelka za urologijo UKC. Bolnikom svetuje, naj gredo na operacijo drugam.

»Ljubljančani so v slabšem položaju. Zakaj bi morali iti drugam in imeti s tem stroške, če želijo biti operirani v UKC? Tisti, ki reče, da to ni nujna operacija, naj samo en teden nosi kateter! Že to je grozno, ne pa 600 dni,« pravi Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov. Nekoč sam direktor UKC je obiskal že vse v državi, ki odločajo o zdravstvu, a mu ni uspelo spremeniti nič. Tudi v drugih bolnišnicah so čakalne dobe dolge (najkrajše v Novem mestu). Zakaj je treba toliko čakati?

»V Sloveniji je dva- do trikrat manj zdravnikov urologov kot v Avstriji. Denarja in prostorov za urologijo je enako kot pred 40 leti. Odkar je UKC leta 2013 zaprl tri operacijske dvorane v bolnišnici Petra Držaja, so se razmere še poslabšale. Imamo le dve operacijski mizi,« nemočno pripoveduje.

»Utapljamo se v delu,« pravi Bojan Štrus, predstojnik kliničnega oddelka za urologijo UKC Ljubljana, kjer je zaposlenih 16 specialistov urologov. Vsako leto pregledajo 25.000 bolnikov v ambulantah, 3000 jih operirajo, 4000 bolnikom izvedejo cistoskopijo po operaciji mehurja, 500 bolnikom zdrobijo ledvične kamne, izvedejo 300 operacij fimoz, 500 posegov pri otrocih in okoli 1300 biopsij prostate pri sumu na raka. So tudi edini v državi, ki presajajo ledvice – lani 65 bolnikom. Postreže z najnovejšimi podatki: zdaj čaka 178 bolnikov z rakom, in sicer 38 bolnikov s tumorjem na ledvicah, 68 z rakom sečnega mehurja in 72 z rakom prostate. Trenutno ni nobenega z rakom testisov. Če najdejo tumor na testisih pri mladem moškem (takšnih je 80 na leto), ima prednost pred vsemi. Operirajo ga takoj. Drugi bolniki z rakom pa morajo čakati tudi do štiri mesece, kar je povsem nesprejemljivo, je povedal.

V urologiji gre predvsem za dve vrsti težav: zdravnikov urologov je v Sloveniji premalo, v UKC Ljubljana, kjer jih je največ, pa imajo samo dve operacijski mizi.

Zdravnik pregleda 40 bolnikov na dan

Predstojnik izpostavi poudari, da ni priporočljivo, da bi imeli bolniki z benigno hiperplazijo prostate (BHP) kateter več kot mesec dni. Izjema so starostniki, ki niso sposobni prestati operacije in imajo kateter do konca. A za 60 do 70 let stare moške, ki so povsem zdravi, je kateter neprimeren in tudi drag za sistem, saj morajo takšni bolniki nenehno obiskovati zdravnika, da jim menja kateter, zdravi morebitna vnetja, odpravlja težave.

V zadnjem času pa se v UKC srečujejo še z novo težavo: nenavadno velikim številom pacientov z nujno napotnico, kar pomeni, da morajo biti pregledani v 24 urah. »Vsak dan imamo v čakalnici okoli 150 bolnikov. Čeprav imamo štiri ambulante, pride na enega zdravnika okoli 40 bolnikov na dan. To je popolnoma preveč. Pregled z diagnostiko traja za vsakega bolnika okoli 20 minut. Torej bi jih lahko pregledal vsak zdravnik 20 na dan. Tako je tudi v drugih državah. Nujno potrebujemo še eno ambulanto pa tudi še najmanj pet intenzivnih postelj za bolnike z rakom,« pravi dr. Štrus. »Zaradi tolikšnega števila bolnikov ne zmoremo več. V upravi UKC pravijo, da presegamo dovoljeno število urgentnih pregledov in da ZZZS tega ne bo plačal.« Na tej točki se vidi absurdnost plačevanja ZZZS. Ker prihajajo bolniki z napotnico »nujno«, je manj takšnih, ki jim lahko beležijo prvi pregled.

ZZZS: Denarja je dovolj

Na ZZZS so zatrdili, da plačajo vse preglede bolnikov z napotnico nujno. Plačali bi tudi desetodstotno preseganje načrta prvih pregledov, a podatki za lani kažejo, da vsi slovenski urologi skupaj načrta ZZZS niso dosegli. Po podatkih ZZZS je bilo lani za vso državo načrtovanih 35.708 prvih pregledov, izvedenih jih je bilo le 29.329 (82,14 odstotka). ZZZS je načrtoval 73.104 kontrolne preglede, opravljenih jih je bilo 98,23 odstotka. ZZZS plača vsa zdravljenja bolnikov z rakom – teh je bilo lani med urološkimi bolniki 2490. Plačali so tudi 18 enostavnih operacij prostate (šifra SPP M61A) za 509 evrov oziroma 725 evrov in 82 bolj zapletenih operacij prostate (šifra M61B) za 1731 za regionalne bolnišnice oziroma 2467 evrov za UKC.

Na vprašanje, ali namerava ZZZS kupiti v tem letu več operacij prostate in s tem skrajšati čakalne dobe, smo prejeli zelo zapleten odgovor, ki kaže na veliko zapletenost financiranja zdravstvenega sistema. Če poenostavimo: lani so bolnišnice poleg navedenih 100 operacij prostate izvedle še 621 prospektivnih operacij prostate. S tem so presegle načrt ZZZS: 616 prospektivnih operacij prostate.

Intervju s Francem Hočevarjem, predsednikom Društva uroloških bolnikov

Včasih ste bili direktor UKC Ljubljana, zdaj vodite Društvo uroloških bolnikov. Kako je biti na drugi strani?

Kot bolnik si nemočen, ko naletiš na nesprejemljivo dolge čakalne dobe, kot so pri benigni hiperplatziji prostate (BHP). Moški, ki ne more odvajati vode ali pa je to skrajno boleče, dobi kateter. A nato mora 600 dni in še več čakati na operacijo, s katero se ga reši katetra. To je nesporno predolgo. Rečejo, da to ni nujna operacija. Seveda ni, ker nisi življenjsko ogrožen. Toda to je prevara. Tisti, ki reče, da to ni nujna operacija, naj nosi kateter samo en teden. Že to je grozno, živeti 600 dni s katetrom pa je po mojem mnenju katastrofa. Nerazumno dolge čakalne dobe so tudi pri raku.

Kako se počuti človek, ko ima kateter?

Izjemno se poslabša kakovost življenja in močno je načeta samozavest. Lahko si predstavljate, kako je, če ima človek cevko in vrečko, v katero mu teče urin. Čeprav je takšen moški pri 65 ali 70 letih še popolnoma zdrav, fizično aktiven, se mu življenje popolnoma spremeni. Vrečke je treba menjavati, zato mora vsak teden k zdravniku. Sekundarni problem dolgotrajnega katetra so tudi vnetja, jemanje antibiotikov.

Pred dvema letoma ste ustanovili Društvo uroloških bolnikov, da bi tudi tako izvajali pritisk na institucije, ki so dolžne urediti dostop do zdravnikov in operacij. Ste že kaj dosegli?

Bili smo na ZZZS, sestali smo se z vodstvom UKC Ljubljana, bili smo na ministrstvu za zdravje. Nič se ni premaknilo. Obljubili so, da si bodo prizadevali za nakup robota za urološke operacije, to je vse. Politiki se raje ukvarjajo s prepovedjo kajenja v osebnih avtomobilih, kakor da bi reševali prave probleme, ki tarejo ljudi. Ne vidim več nobene rešitve. Razmišljamo, da bi bolniki zaprli Zaloško.

Kje je težava?

Urologija je pri nas zanemarjeno področje. Specialistov za to dejavnost je premalo. Številke o čakajočih so neusklajene. Bojim se, da nihče v Sloveniji ne ve, koliko ljudi v resnici čaka. Kadar pride bolnik v sistem, je zadovoljen, ker delajo dobro. A tisti, ki dobivajo plačo za organizacijo dela, ne opravijo svojega posla. Organizacija je katastrofalno slaba. Prioritete v državi so napačno postavljene. Aktualni problemi prebivalstva se ne obravnavajo.

Bili ste dolgoletni uspešen direktor Inštituta za rehabilitacijo invalidov Soča, dobro leto tudi generalni direktor UKC. Kako bi odpravili čakalne dobe, če bi imeli zdaj možnost?

Naš sistem je zgrešen. Jaz bi ljudi, ki kaj znajo, dobro plačal. Pred 20 leti smo imeli na Inštitutu Soča sistem, kjer smo denar tujih pacientov delili po ključu: tretjino bolnišnici, dve tretjini pa zdravniku za njegovo delo, delo drugih pri rehabilitaciji in materialne stroške. Sistem je odlično deloval. Vseeno je, ali je pacient domač ali tuj. Denar je denar. Treba je najti denar za odpravo čakalnih dob in plačati tiste, ki delajo več in bolje. Instrumentarij za plačilo je pri nas prazgodovinski in nespodbuden. Ker je plačni sistem tako zapacan, ne moreš krmiliti ciljev. Zato je cilj – dobro delujoče zdravstvo – nemogoče doseči. Naj dobijo takšni, ki odlično delajo, odlične plače.