Tiskane izdaje
Ljubljana – Zdravniki so nezadovoljni s politiko Cerarjeve vlade. Pričakovane reforme še ni niti na papirju. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ponuja novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, ki utegne v celoti zamajati sedanjo zdravniško službo. Kako stanje vidi Helena Mole, predsednica odbora zasebnih zdravnikov pri zdravniški zbornici? Zastopa 1376 koncesionarjev in 284 popolnih zasebnikov.
Zdravniška zbornica je dala pripombe na novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, a zasebni zdravniki poudarjate, da zakon v celoti zavračate. Zakaj?
Ob siceršnji zaskrbljenosti nad vse slabšimi razmerami v slovenskem zdravstvu zasebni izvajalci že dolgo opozarjamo na izrazito neenakopraven položaj, ki ga imamo v primerjavi z javnimi zavodi. Pričakovali smo, da bo v sklopu celovite zdravstvene reforme urejeno tudi področje izvajanja zdravstvenih storitev vseh zasebnih izvajalcev.
V čem ste koncesionarji v neenakem položaju?
Poleg osnovne razlike v zagotavljanju prostore in opreme smo zasebni izvajalci v zdravstvu podvrženi drugačnim obdavčitvam kot javni zavodi. Morebitni dobiček javnega zavoda ni obdavčen, zasebni izvajalec pa ob skrbnem poslovanju plača od sredstev, ki jih prejme od ZZZS, od pet do deset odstotkov davka na dobiček. Res je, da smo zasebni izvajalci, tudi zato, da si zagotovimo stabilen poslovni položaj, pripravljeni izvajati dodatne storitve. Ne zgodi se redko, da iz teh sredstev pokrivamo tudi stroške osnovne dejavnosti.
Kaj vas najbolj moti v spremembah, ki jih predlaga ministrica?
Predlog sprememb zakona opredeljuje postopek razpisovanja koncesij v zdravstvu za zasebne izvajalce, čeprav je ta postopek že zdaj zelo jasno urejen v zakonu o javno-zasebnem partnerstvu. Ne samo to – skladno s slednjim zakonom so se koncesije tudi v zdravstvu že zdaj razpisovale in podeljevale. Netransparentnost podeljevanja koncesij je samo problem neupoštevanja že sprejetih zakonov pri tistih, ki jih razpisujejo in podeljujejo. Če bomo v Sloveniji za vsako neupoštevanje zakonodaje videli rešitev le v pisanju novih zakonov, nam res ni pomoči!
Ker je v predlogu sprememb zakona zapisano, da se po izteku koncesijske pogodbe nova koncesija razpiše le po predhodni izjavi javnega zavoda, da ne bo mogel izvajati določenega programa, je jasno, da se s tem še poudarja trend zadnjih let. Novih koncesijskih pogodb je zelo malo, odkrito je zaščiten interes javnih zavodov. Ob starostni strukturi koncesionarjev in časovni omejitvi koncesijskih pogodb na 15 let, bi pričakovali usahnitev koncesij v največ 15 letih. Ocenjujemo, da ob velikem zadovoljstvu in povpraševanju bolnikov po storitvah zasebnih izvajalcev take spremembe niso tisto, kar bi želeli naši bolniki. Opredelitev, da zasebni izvajalci ne smejo ogrožati javnih zavodov, je zapisana tudi v resoluciji nacionalnega načrta zdravstvenega varstva do leta 2025, kar se zdi nam, zasebnikom, tako rekoč neverjetno. S čim jih lahko ogrozimo – s konkurenco kakovostnih storitev?
Omejitev trajanja koncesij na 15 let je v sedanjem sistemu posebno nesprejemljiva za vse tiste specialnosti, ki zahtevajo velik vložek v opremo. To, da smo zasebni izvajalci v zadnjih dveh desetletjih vložili v prostore in opremo ocenjeno okoli 300 milijonov evrov, je v pripravi zakonodaje spet ostalo prezrto. Celovito zamišljena reforma mimo realne možnosti, da se v sistem vlaga nova zasebna sredstva, preprosto ne bi mogla. Protežiranje javnih zavodov, ki jim lokalne skupnosti in država zagotavljajo prostore, opremo, sredstva za nove investicije in bi morali tudi kriti njihove izgube, ne nazadnje postavlja v ozadje učinkovito in racionalno rabo denarja za zdravstvo. O tem pričajo sama vodstva javnih zavodov, ki jim je onemogočeno sodobno upravljanje. Če bi v resnici želeli postaviti zdrav, sodoben zdravstveni sistem, bi morali poskrbeti, da bodo lahko kakovostno in racionalno izvajali storitve tako javni zavodi kot zasebni izvajalci.
Govorite o naložbah iz denarja, ki ga dobite pri plačilu od ZZZS?
V prostore in opremo zasebni izvajalci vlagamo osebna sredstva, torej tudi del denarja, ki je po izračunih cene zdravstvenih storitev namenjen našim plačam. Na primer, ko ima zdravnik status zasebnega zdravnika, ob najemu kredita za nakup prostorov ali opreme zanj jamči s svojim zasebnim premoženjem, v času odplačevanja kredita pa se odreče delu plačila za svoje delo. Resda so ob poplačilu prostori in oprema njegova last, medtem pa so bolniki več desetletij že imeli pravice do zdravstvenih storitev v sodobno opremljenih prostorih. Glede na pričakovano veliko povečanje potrebnih sredstev v zdravstvu v prihodnjih desetletjih ob staranju prebivalstva se zdi nemogoče, da bi bile razmere še naprej vzdržne brez dobro premišljenega in seveda nadzorovanega večjega vstopa zasebnih sredstev. Morali bi razmišljati, kako to omogočiti, ne pa preprečiti. Druga možnost, to je plačevanje vse večjega deleža storitev iz lastnega žepa, se nam že dogaja.
Splošni očitek zbornice je tudi, da so predlagane spremembe zakona neskladne z evropsko zakonodajo. V čem najbolj?
Predlogu sprememb očitamo neskladnost tako s slovensko kot evropsko zakonodajo. Na primer, zakaj razpisovanje koncesij le za zasebne izvajalce? Poleg tega pa tudi nadaljnje popolno ignoriranje zasebnih izvajalcev brez koncesije. Plačevanje storitev kateremukoli izvajalcu takoj za mejo se zdi v našem trenutno veljavnem in predlaganem zdravstvenem sistemu bolj sprejemljivo kot vključevanje preverljivo kakovostnih storitev naših izvajalcev. Takšnih neskladnosti je še veliko.
Kaj predlagate?
Želimo, pričakujemo in zahtevamo celovito zdravstveno reformo, ki bo vzpostavila sodoben zdravstveni sistem, v katerem bo bolnikom jasno, katere zdravstvene storitve lahko pričakujejo in kdaj jih bodo dobili, izvajalci pa jih bomo izvajali po ustreznih standardih kakovosti in pod jasno določenimi pogoji. Zastarel in neenakopraven sistem podeljevanja koncesij v dosedanji ali celo slabši obliki v sodoben zdravstveni sistem ne sodi.
