Boris Popovič kot dobra šola

Po 16 letih vladanja: Le kdo v Sloveniji še verjame dosedanjemu županu Kopra, da so se umazane  predvolilne kampanje šli drugi, on pa je bil nedolžna ovčka?
Objavljeno
08. december 2018 13.40
Posodobljeno
08. december 2018 15.41
Boris Popovič na začetku svoje šestnajstletne županske kariere. Foto Dušan Grča
Koper – Včeraj se je uradno končalo županovanje Borisa Popoviča v našem največjem obalnem mestu. Občinska volilna komisija je v celoti zavrnila ugovor obeh tekmecev v drugem krogu volitev, zmaga je pripadla Alešu Bržanu, ki je po ponovnem štetju prejel 17 glasov več kot Popovič. Dolgoletno vladanje razvpitega podjetnika v primorski mestni občini je podrobno spremljal Delov dopisnik Boris Šuligoj, ki po razburljivem volilnem dogajanju temeljito analizira način Popovičevega vodenja, njegovo obračunavanje s tekmeci in sovražniki, pridobivanje zaveznikov in iskanje grešnih kozlov ob lastnih napakah in zablodah. Ker si je Popovič dal veliko opravka z do njega kritičnimi novinarji in mediji, ni manjkalo pestrih soočenj.

image
Foto Delo


»Ugovore Francija Matoza na izvedbo in izid volitev smo v celoti zavrnili. Končno poročilo, ki smo ga poslali občinskemu svetu v obravnavo in potrditev, pravi, da je volitve za župana v Kopru dobil Aleš Bržan, in to s 17 glasovi več kot dosedanji župan Boris Popovič.« Tako je povedal predsednik komisije Miloš Senčur. Neuradno novi koprski župan Aleš Bržan pa je izjavil: »Vem, da se namerava Boris Popovič še pritoževati. To lahko ovira delovanje novega občinskega vodstva. Toda ne vidim več nobene realne podlage, da bi kdo spremenil odločitev občinske volilne komisije.«

Včeraj se je zdela usoda dosedanjega župana v Kopru zapečatena. Popovič je zaradi Matozove pritožbe na OVK izgubil deset glasov. »Pri preverjanju navedb iz ugovorov Francija Matoza smo natančneje pregledali izide na 16 voliščih in na enem število glasovnic ni bilo skladno s številom, zapisanim v poročilu volilnega odbora. Tam je pisalo, da je glasovalo 424 volivcev. Prešteli smo, da je bilo oddanih 414 glasovnic, da je točno toliko evidentiranih tudi v volilnem imeniku, in ugotovili, da je član odbora, ki je pisal podatke v poročilu, očitno naredil napako ter Borisu Popoviču namesto dobljenih 230 pripisal 240 glasov. Izid smo popravili. Napaka ni usodna in ne spreminja izida. Tudi ni tako huda, da bi kdo lahko oporekal volitvam,« je dejal Senčur.
 

Sociološki fenomen in tragična figura


Boris Popovič je sociološki in psihološki fenomen, ki ga je težko opisati v enem članku. Ko je pred 16 leti za le nekaj deset glasov premagal takratnega župana Dina Pucerja, nekdanjega partijskega sekretarja, ki je menil, da se rdeči trdnjavi v Kopru že po naravi koprske in primorske »zavednosti« ne more nič zgoditi, je bil presneto neroden in zelen župan. Tako nebogljen je bil, da nas je bilo sram zanj, ker »demokracija« na politično sceno naplavlja tudi takšne začetnike.

image
Volitve Popovič. Foto Igor Zaplatil Delo


Popovič je imel »srečo«, da so ga čez dobrega pol leta zaradi tako imenovane afere »kapučini« po krivem zaprli za 28 dni, sedem ur in pet minut, kot pravi sam. Zato se je naslednja leta toliko lažje dokazoval kot politična žrtev. Če bi bil vsaj malce bolj izobražen, bi se gotovo razglasil za disidenta. Država mu je izplačala za približno 10.000 evrov odškodnine za nezakonit pripor. Podobno za lase privlečeni so bili tudi argumenti iz afere Srmin. Prav spodleteli procesi so za mnoge pomenili, da so pri Popoviču v nekaterih primerih res pretiravali ali pa nikakor niso znali pravilno zastaviti pregona. Nesposobost pravosodnega aparata je v njem le še utrdila prepričanje, da mu nihče ne more nič. Dejstvo, da sta padli dve največji obtožnici proti njemu, pa ne pomeni, da gre za človeka, ki je popolnoma brez madeža.

Že v najstniških časih je izzival miličnike in se iz njih norčeval. Članek je prekratek, da bi lahko našteli vse, ki jih je prilepil na velike in drage sramotilne jumbo plakate ter se jim posmehoval. Privoščil si je lokalne in državne politike, podjetnike, sodnike, tožilce, novinarje, letos tudi kriminalista, ki je obravnaval njegove primere. Sebi vse to dovoli brez meja. Novinarkam in nasprotnikom lahko reče »spizdi in odjebi«, da so ljubice tega in onega, da so podkupljeni, da so celo morilci ...
 

Med dvema ognjema


Ko sem se pred štirimi leti znašel na prizorišču hudega predvolilnega incidenta v portoroškem hotelu Slovenija, me je ob prihodu najprej napadla podžupanja Meira Hota, nečakinja Vejsila Hota, da gotovo prihajam na pomoč Borisu Popoviču, deset minut pozneje pa sta me sredi zbora Popovičevih podpornikov napadla še Popovič in Sebastjan Jeretič, češ da podpiram portoroško Hotovo mafijo, ker naj bi imel od nje koristi. Podtikal mi je, da se bojim piranskega župana Petra Bossmana, neuspešno se je pritožil na novinarsko častno razsodišče, a že čez nekaj mesecev mi je še septembra brez kančka slabe vesti gladko ponudil, da bi proti plačilu zanj naredil intervju v občinskem časopisu, ker da edini to znam narediti. Takšen pač je.

Boris Popovič je v tretjem in še posebno četrtem mandatu, predvsem po prihodu svetovalca za politični marketing Sebastjana Jeretiča, še dodatno zaostril svoj odnos do medijev. Pred dnevi je enemu od novinarju pojasnil, naj nikar ne jemlje osebno, če so ga v občinskem glasilu »popljuvali«, saj da tudi njega mediji neupravičeno pljuvajo, in da jim je treba pač vračati, jih spraviti na realna tla, da si ne bi dovolili preveč.

Ko Boris Popovič razglaša, da so mediji vodili umazano in nizko kampanjo proti njemu, seveda ne razkrije izmišljotin, ki jih pišejo tisti mediji, na katere lahko vpliva. Da ne govorimo o naročenih anonimnih komentarjih pod članki na spletu. Nekdo, ki je zapravil več sto tisoč evrov za tiskanje velikih jumbo plakatov in časopisov, da je z njimi žalil in sramotil na desetine izmišljenih nasprotnikov, zdaj drugim očita umazano kampanjo. In ponavlja Bandellijevo patetiko, da otroci v Kopru jočejo.

image
FOTO: Jože Suhadolnik

 

Kje je Popoviču zdrsnilo?


Kar nekaj Popovičevih potez je bilo precej usodnejših za padec nepremagljive črne trdnjave v Kopru. Največja napaka je bil spopad z večino zaposlenih v Luki Koper, ki se je začel že v letih 2005 in 2006, ko je sodeloval pri zamenjavi dolgoletnega in karizmatičnega direktorja Bruna Koreliča. To obračunavanje je v veliki meri nadaljeval v vseh štirih letih zadnjega mandata po prihodu Draga Matića na čelo Luke. Vse do vrhunca, ko je vodjo sindikatov obtožil umora, sicer v nesreči umrlega ubogega delavca. Luko je oviral pri njenih razvojnih načrtih, ker ni bilo po njegovo. Drugi večji zdrs se je zgodil v Marjetici, ko se je na smrt skregal z Gašparjem Gašparjem Mišičem in je na plan privrelo nekaj umazanih podrobnosti prave Popovičeve kadrovske »ideologije«. Tretja (prikrita) zamera pa je med lastnimi, celo zvestimi sodelavci, s katerimi pometa po mili volji. Kar čez noč nekoga prezaposli na določeno mesto, hkrati od tam koga odpusti. Tako je bilo v zdravstvenem domu, tako je bilo s tremi odpuščenimi zvestimi piarovkami naenkrat ... Tako je iz velikih prijateljev koval neskončne sovražnike. Težko je pluti na ladji s takšnim kapitanom, ne prav na glas povejo njegovi sodelavci.

V volilni tekmi za župana Kopra je Aleš Bržan prejel 17 glasov več kot Boris Popovič.
Popovič je zaradi pritožbe svojega odvetnika Francija Matoza na OVK izgubil deset glasov.
Spodleteli sodni procesi so Popoviču dali krila v boju z drugače mislečimi.


Ko število sovražnikov preseže kritično maso, je vsem sposobnostim navkljub težko prepričati, da so vsega krivi drugi. Le kdo mu v Sloveniji še verjame, da so se umazane kampanje šli drugi, on pa je bil ovčka? Odlika Borisa Popoviča je bila, da si je veliko upal, da se ni bal avtoritet, da je razkrival mačehovski odnos države do regije, da je bil zelo vztrajen pri svojih zahtevah, da je mestu postavljal visoke, največkrat previsoke in celo neuresničljive (pravljične) cilje. Potem ko ni zmogel zgraditi 400 metrov visoke stolpnice, jim je za 600.000 evrov poskušal pričarati Čudolandijo in jih prepričati, da živijo v pravljici. Za polarizacijo Koprčanov pa je najbolj odgovoren prav sam.

​Tudi njegovo povolilno ihtavo iskanje pravice z vsemogočimi odvetniki, ki za denar vedno dosežejo vse, je lahko protiproduktivno. Krčevito oprijemanje stolčka, na katerem je preveč udobno sedel 16 let prej, kaže na to, da on bolj potrebuje stolček kot mesto njega.