Bralci ste Delo, a Delo s(m)o tudi novinarji

V Delovi redakciji so se ob 60-letnici srečali nekdanji in sedanji ustvarjalci.

Objavljeno
10. maj 2019 15.00
Posodobljeno
10. maj 2019 15.00
Delova preteklost, sedanjost in prihodnost. FOTO: Blaž Samec/Delo
Nekateri so se videli sploh prvič, predvsem tisti najstarejši in najmlajši, med obujanjem spominov in sklepanjem novih prijateljstev pa so se vsi strinjali – še večkrat bi se morali tako družiti.

Toda Delo nikakor niso zgolj novinarji in uredniki, ampak tudi fotografi, kolumnisti, karikaturisti, lektorji, tehnični oblikovalci, infografiki, tajnice, informatiki, dokumentaristi, arhivisti in tiskarji, pri čemer vrstni red naštetih nikakor ne določa njihove pomembnosti. Kajti vsaka novinarska zgodba dobi dodano vrednost s pravo izbiro fotografije, ustrezno infografiko in privlačno postavitvijo na časopisni strani.

image
FOTO: Blaž Samec/Delo


»Če so med novinarkami in novinarji postavljeni ustrezni šivi z dobro postavitvijo in fotografijami, potem je časopis privlačen za bralce,« je rekel urednik Sobotne priloge Ali Žerdin. »Medij lahko dobro dela samo, če imajo prave ideje vsi vpleteni; tehnični uredniki, fotografi, uredniki, novinarji … Samo zagnanost lahko pripomore k dobremu časopisu.«

image
FOTO: Blaž Samec/Delo


image
FOTO: Leon Vidic
Uroš Urbas, odgovorni urednik Dela:
Biti urednik Dela je odgovornost, najprej odgovornost do bralcev, nato odgovornost do sodelavcev. Delo ima najboljšo novinarsko ekipo v tej državi. Naši novinarji poznajo dogajanje in ga znajo interpretirati bralcem na čim bolj razumljiv način. Prepričan sem, da so zdaj zlata leta novinarstva: še nikoli ni tehnologija omogočala takšnega dostopa do podatkov kot zdaj, še nikoli ni bil omogočen novinarjem tako neposreden stik z bralci kot zdaj. Bralci si želijo interpretacijo sveta in dogodkov. Bralci si želijo dobro napisane zgodbe. Pravi novinar pa danes uživa v svojem novinarskem delu!

 

Delo kot stanje duha


Na prijetno druženje v redakcijo je prišlo več novinarskih legend, med drugimi Jure Apih, Tit Doberšek, Manca Košir, Mitja Meršol, Bernarda Jeklin, Mojca Drčar Murko, Joco Žnidaršič, Tone Hočevar, Marijan Bauer, Vito Divac, Miško KranjecOto Giacomelli

»Še vedno pravim, da sem z Dela,« je energično zatrdila Bernarda Jeklin, mati slovenskega revijalnega tiska. »Delo je kot oblak, ki me pokriva. Gre za stanje duha, iz katerega ne morem, niti nočem. Da sem bila na Delu, je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo.«

image
FOTO: Blaž Samec/Delo


Že desetletja ima Delo priznano fotografsko ekipo, fotografi pa imajo precej razburkan delovnik, saj morajo pogostokrat v istem dnevu iti na povsem različne dogodke; najprej gredo v parlament fotografirat premiera, nato iščejo atraktivno potezo na košarkarski tekmi, zvečer morajo ujeti še pravi trenutek virtuoznosti v Cankarjevem domu. »Fotografiranje politika je zelo preprosto; moraš biti pronicljiv in vedeti, kaj hočeš. Lahko si hudobec in ga ujameš, kako si vrta po nosu, ali pa ga predstaviš kot elegantnega gospoda,« je rekel Joco Žnidaršič. »Sicer pa se hitro vidi, kdo bolje fotografira na nogometni tekmi in kdo na koncertu.«

image
FOTO: Blaž Samec/Delo


image
FOTO: Jože Suhadolnik
Ženja Leiler, namestnica odgovornega urednika:
Mediji so za kondicijo demokratične družbe eden najbistvenejših prostorov, v katerem lahko družba komunicira sama s sabo. Tudi zato radi rečemo, da so mediji zrcalo družbe. Seveda v dobrem in slabem, saj mediji nismo nad ali zunaj družbe, o kateri poročamo, jo opisujemo in razlagamo, ampak njen sestavni del. Medij je nekakšen selektor, hierarhični razvrščevalec, ki poskuša pomembno ločiti od nepomembnega. Bralec pa v ta hierarhično urejeni svet vstopa prostovoljno in z distanco. Na njem je, ali časopisu zaupa ali ne. In na časopisu, ali si zna to zaupanje pridobiti ali ne.

 

Okno v svet vsej državi


V obdobju nekdanje Jugoslavije je bilo Delo okno v svet vsej državi, saj so imeli Delovi dopisniki v malem prstu celoten planet. »Kar je pisalo v Delu, je stalo. Bili smo novinarsko in mnenjsko središče države,« je rekel dolgoletni dopisnik Tone Hočevar. »Za nas ni bilo boljšega kot biti dopisnik Dela. In prav zato so nas tudi cenili. Delo je bilo svetovljanski časopis.«

image
FOTO: Blaž Samec/Delo


Skupaj s sodelavko in prijateljico Mojco Drčar Murko sta se strinjala, da je bilo Delo več kot samo služba. »Nekaj desetletij se je v mojem življenju vse vrtelo okoli Dela,« je povedala. »Morda smo bili v službi v različnih oddelkih, toda ko bralec dobi časopis, dobi vse v enem izvodu in ne vidi različnih nadstropij. Vsi na mediju morajo zato delati kot eno.«

image
FOTO: Blaž Samec/Delo


Še več tovrstnih druženj si je zaželel nekdanji urednik in novinar Mitja Meršol. »Gre tudi za medgeneracijsko komuniciranje. Kar vedo mlajši in starejši, je treba povezati v celoto,« je rekel. »Novinarji si moramo na takšnih druženjih povedati, kaj je dobro in kaj slabo. Kajti potrebujemo tako kritike kot pohvale.«

image
FOTO: Jože Suhadolnik
Jožica Grgič, dolgoletna novinarka Dela:
Tu je bila moja prva služba in bo tudi zadnja. Začela sem pri osemnajstih letih kot honorarna novinarka v športni redakciji, nadaljevala ves čas študija in bilo je naravno, da se pri Delu tudi redno zaposlim. Do Dela ne zmorem imeti le racionalnega odnosa, ampak je tudi čustven, s časopisom se identificiram, dobri članki v njem me veselijo, slabi žalostijo. Novinarski poklic je naporen in stresen, neredko izčrpavajoč že pri iskanju ideje in zatem pri pisanju – vselej prekratki roki, odgovornost, izpostavljanje pred javnostjo ... –, a je najlepši poklic, čeprav jemlje spanec, ko ne gre, kot bi moralo iti, in ko ga polomiš.


image
FOTO: Blaž Samec/Delo


image
FOTO: Blaž Samec/Delo


image
FOTO: Blaž Samec/Delo


image
FOTO: Blaž Samec/Delo


image
FOTO: Blaž Samec/Delo


image
FOTO: Blaž Samec/Delo