Brez čebel, ki ponekod že izginjajo, ne bo hrane
Prenehajmo uničevati čebele in druge opraševalce in s tem celotno verigo življenja na svetu.
Odpri galerijo
Od medonosnih čebel je odvisna približno tretjina svetovne hrane in skoraj dve tretjini sadja. FOTO: Dejan Javornik
Svet brez čebel? Ne, hvala. Te drobcene, marljive delavke so pomemben del prehranske verige in našega ekosistema. Kot opraševalke skrbijo za lepo podobo krajine s cvetočimi rastlinami, za pridelke sadja in zelenjave, zelišč, začimbnic. Z njihovim delom je povezana vsaka tretja žlica hrane, ki jo zaužijemo.
Skrb za čebele kot pomembne opraševalke kmetijskih in divjih rastlin je postala globalna naloga po spoznanju, da čebelje družine ponekod izginjajo. Zaradi onesnaženosti, pretirane uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu, gojenja monokultur, širjenja bolezni in podnebnih sprememb. Ko so se z množičnim izginjanjem oziroma propadanjem čebel v letih 2004 in 2005 spopadli v ZDA, kjer so vlogo opraševalcev ponekod že morali prevzeti ljudje s posebnimi čopiči v rokah, se je prvič sprožil alarm. Tudi v Evropi, ki ima okrog 16 milijonov čebeljih družin. V okolju, kjer umirajo čebele in drugi opraševalci, se ljudem preprosto slabo piše.
Opozarjanju na pomen čebel kot opraševalk in spodbujanju aktivnosti za njihovo ohranjanje bo namenjen letos prvi svetovni dan čebel. Dvajseti maj, ki je bil doslej slovenski praznik čebelarjev – na ta dan se je leta 1734 v Breznici na Gorenjskem rodil Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva na svetu – bo odslej svetovni dan vseh čebelarjev. V Združenih narodih so ga »uzakonili« decembra na pobudo Slovenije, zamisel zanj pa se je porodila predsedniku naše čebelarske zveze Boštjanu Noču.
Od 15. septembra 2014, ko se mu je med vožnjo v službo ob poslušanju radia utrnila misel, zakaj tudi čebele ne bi imele svojega svetovnega dneva, »saj je vsaka tretja žlica svetovne prehrane odvisna od čebel in drugih opraševalcev«, do končne uresničitve ideje so minila več kot tri leta zavzetega dela vseh v državi, ki so sodelovali pri projektu. Slovenija je prepričala svet s svojo prepoznavnostjo po skrbi za čebele in kot država odličnih čebelarjev ter razvitega čebelarstva. S čebelarjenjem se pri nas ukvarja okrog 10.000 ljudi, kar je glede na našo majhnost po številu prebivalcev zelo veliko.
»Svetovni dan čebel je namenjen temu, da se bomo najmanj enkrat na leto spomnili pomena čebel in drugih opraševalcev, predvsem pa pogledali vase, da bomo prenehali z nespametnim ravnanjem uničevati čebele in druge opraševalce ter s tem celotno verigo življenja na svetu. Svetovni dan čebel mora postati gibanje za ohranjanje našega planeta, zelenega, cvetočega in predvsem takega, da bomo vsi ljudje imeli hrano. Brez čebel hrane ne bo! Zagotoviti jim je treba tako okolje, da bodo lahko preživele in opravljale svoje osnovno poslanstvo – opraševanje,« pravi Boštjan Noč. Čebelji pridelki so, dodaja, v primerjavi z opraševanjem zanemarljivi. »Od medonosnih čebel je odvisna približno tretjina svetovne hrane, skoraj dve tretjini sadja, da ne govorim o pomenu opraševanja za ohranjanje vsega cvetočega in zelenega na planetu.«
Čebele so lakmusov papir za čistost okolja. So prve, ki zaznajo spremembe v njem, zato so naravne okoljevarstvenice. S svojimi pridelki nam pomagajo k zdravemu načinu prehranjevanja in h krepitvi zdravja sploh. Ne brez razloga jim pravijo kar »leteči farmacevti«. V Sloveniji kljub velikemu številu čebelarjev, ki pa so večinoma manjši, v povprečju imajo manj kot 20 čebeljih družin, ne pridelamo dovolj medu za domačo porabo. Ta se je v zadnjem desetletju ob izdatnejšem promoviranju uživanja čebeljih pridelkov iz lokalnega okolja z akcijami, kot je medeni zajtrk v vrtcih in šolah (ta je prerasla v slovenski zajtrk oziroma dan slovenske hrane), podvojila na nekaj več kot dva kilograma na prebivalca na leto.
Povprečni letni donos medu je manj kot 20 kilogramov na družino. Kljub majhnosti pa zaradi podnebne raznolikosti pridelajo naši čebelarji različne vrste medu. Najbolj znani so akacijev, lipov, kostanjev, smrekov in hojev. Poleg medu mnogi pridelujejo še cvetni prah, nekateri matični mleček, propolis in medene pijače. Njihova inovativnost se čedalje bolj potrjuje tudi v ponudbi živil s pečatom čebeljih proizvodov, kot so kremni med, med s čokolado, med z rdečo peso ali ameriškim slamnikom, med s smrekovimi vršički. Posebnosti iz »čebelarske delavnice« sta parfum s slovenskim medom in peneča se medica, ki jo delajo po klasični šampanjski metodi.
Skrb za čebele kot pomembne opraševalke kmetijskih in divjih rastlin je postala globalna naloga po spoznanju, da čebelje družine ponekod izginjajo. Zaradi onesnaženosti, pretirane uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu, gojenja monokultur, širjenja bolezni in podnebnih sprememb. Ko so se z množičnim izginjanjem oziroma propadanjem čebel v letih 2004 in 2005 spopadli v ZDA, kjer so vlogo opraševalcev ponekod že morali prevzeti ljudje s posebnimi čopiči v rokah, se je prvič sprožil alarm. Tudi v Evropi, ki ima okrog 16 milijonov čebeljih družin. V okolju, kjer umirajo čebele in drugi opraševalci, se ljudem preprosto slabo piše.
Opozarjanju na pomen čebel kot opraševalk in spodbujanju aktivnosti za njihovo ohranjanje bo namenjen letos prvi svetovni dan čebel. Dvajseti maj, ki je bil doslej slovenski praznik čebelarjev – na ta dan se je leta 1734 v Breznici na Gorenjskem rodil Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva na svetu – bo odslej svetovni dan vseh čebelarjev. V Združenih narodih so ga »uzakonili« decembra na pobudo Slovenije, zamisel zanj pa se je porodila predsedniku naše čebelarske zveze Boštjanu Noču.
Pomen opraševanja za cvetoči in zeleni planet
Od 15. septembra 2014, ko se mu je med vožnjo v službo ob poslušanju radia utrnila misel, zakaj tudi čebele ne bi imele svojega svetovnega dneva, »saj je vsaka tretja žlica svetovne prehrane odvisna od čebel in drugih opraševalcev«, do končne uresničitve ideje so minila več kot tri leta zavzetega dela vseh v državi, ki so sodelovali pri projektu. Slovenija je prepričala svet s svojo prepoznavnostjo po skrbi za čebele in kot država odličnih čebelarjev ter razvitega čebelarstva. S čebelarjenjem se pri nas ukvarja okrog 10.000 ljudi, kar je glede na našo majhnost po številu prebivalcev zelo veliko.
Brez čebel hrane ne bo!
»Svetovni dan čebel je namenjen temu, da se bomo najmanj enkrat na leto spomnili pomena čebel in drugih opraševalcev, predvsem pa pogledali vase, da bomo prenehali z nespametnim ravnanjem uničevati čebele in druge opraševalce ter s tem celotno verigo življenja na svetu. Svetovni dan čebel mora postati gibanje za ohranjanje našega planeta, zelenega, cvetočega in predvsem takega, da bomo vsi ljudje imeli hrano. Brez čebel hrane ne bo! Zagotoviti jim je treba tako okolje, da bodo lahko preživele in opravljale svoje osnovno poslanstvo – opraševanje,« pravi Boštjan Noč. Čebelji pridelki so, dodaja, v primerjavi z opraševanjem zanemarljivi. »Od medonosnih čebel je odvisna približno tretjina svetovne hrane, skoraj dve tretjini sadja, da ne govorim o pomenu opraševanja za ohranjanje vsega cvetočega in zelenega na planetu.«
Naravne okoljevarstvenice
Čebele so lakmusov papir za čistost okolja. So prve, ki zaznajo spremembe v njem, zato so naravne okoljevarstvenice. S svojimi pridelki nam pomagajo k zdravemu načinu prehranjevanja in h krepitvi zdravja sploh. Ne brez razloga jim pravijo kar »leteči farmacevti«. V Sloveniji kljub velikemu številu čebelarjev, ki pa so večinoma manjši, v povprečju imajo manj kot 20 čebeljih družin, ne pridelamo dovolj medu za domačo porabo. Ta se je v zadnjem desetletju ob izdatnejšem promoviranju uživanja čebeljih pridelkov iz lokalnega okolja z akcijami, kot je medeni zajtrk v vrtcih in šolah (ta je prerasla v slovenski zajtrk oziroma dan slovenske hrane), podvojila na nekaj več kot dva kilograma na prebivalca na leto.
Od apiterapije do čebelarskega turizmaSlovenski čebelarji vidijo svojo priložnost tudi v apiterapiji, alternativni obliki zdravljenja oziroma krepitvi zdravja ob tegobah sodobnega časa, in predvsem v čebelarskem turizmu, ki se je začel razvijati po uspešnem svetovnem kongresu Apimondie leta 2003 v Ljubljani. Na njem se je zbralo tri tisoč udeležencev, imeli so priložnost obiskati naša čebelarstva, spoznati lepote Slovenije. Širili so dober glas. Rezultat je vsako leto obisk večjih ali manjših skupin čebelarjev iz različnih držav.
Povprečni letni donos medu je manj kot 20 kilogramov na družino. Kljub majhnosti pa zaradi podnebne raznolikosti pridelajo naši čebelarji različne vrste medu. Najbolj znani so akacijev, lipov, kostanjev, smrekov in hojev. Poleg medu mnogi pridelujejo še cvetni prah, nekateri matični mleček, propolis in medene pijače. Njihova inovativnost se čedalje bolj potrjuje tudi v ponudbi živil s pečatom čebeljih proizvodov, kot so kremni med, med s čokolado, med z rdečo peso ali ameriškim slamnikom, med s smrekovimi vršički. Posebnosti iz »čebelarske delavnice« sta parfum s slovenskim medom in peneča se medica, ki jo delajo po klasični šampanjski metodi.
