Brez mask bi bil ta svet preveč pust

Pustne obrednosti: Pri danes samoumevnih pustnih karnevalih, sprevodih in zabavah je naravni čas leta skoraj že izključen kot resnični razlog zanje

Objavljeno
27. februar 2019 11.00
Posodobljeno
27. februar 2019 11.00
Kurent ne bo nikoli smešen lik, njegovo obredje je in bo ostalo na prvem mestu. Foto Tadej Regent
Ptuj – Letos nimajo posebnih tegob s svojim poslanstvom vse tiste pustne maske, ki so ohranile vsaj nekaj prvotne obrednosti. Narava je v pustnem času vsaj napol spomladanska, tako da resen spopad s temino, globokim mrazom in v led ukleščenim svetom vsaj doslej še ni bil potreben. Boginja zime Morana je očitno utrujena nekje zaspala, da je niti kurenti ne najdejo, njihovo ropotanje z zvonci pa ne prebudi.

A pustni čas kljub temu, da narava noče sodelovati v svoji običajni vlogi, ni pust. Pustni karnevali, zabave, sprevodi in obhodi so v zadnjih desetletjih postali samoumevni in horde organizatorjev so naravni čas leta skoraj že izključile kot resnični razlog in resnično kuliso. Tako so se te napol gledališke in napol gostinske prireditve marsikje sprevrgle v veselice, ki bi jih lahko organizirali kadarkoli med letom. Še najlažje tiste, ki so izgubile stik z obrednim maskiranjem in se oprijele zgolj grotesknega ali komičnega.


Ohranjanje pustnih običajev skozi stoletja


Zato so toliko bolj dragocene tiste, ki ohranjajo skozi stoletja izpričane in ohranjene pustne običaje in pustne like. Tiste torej, ki so obdržale vsaj nekaj prvotne vsebine, prvotnega poslanstva in ki z maskami še premorejo nekaj verovanja vanj. Jamske poslikave, odkrite v Pirenejih, pričajo o vsaj dvajsetih tisočletjih maskiranja ljudi in nam dopovedujejo, da povsem brez mask nismo in ne bomo živeli nikoli. Da pa jih ne bi preveč zmaličili in da si jih ne bi popolnoma podredil kapital, najbolj dragocene Unesco vpisuje na seznam kulturne dediščine. S tem postajajo svetovno bogastvo, obvezna dobrota, ki jo vsakokratna generacija mora zaviti v doto ali popotno malho svojim naslednikom.

· Raziskovalec slovenskih mask Niko Kuret je območje, kjer živi slovenski živelj, po ohranjenih običajih in likih razdelil na kar 46 pokrajin.
· Če bi se v vsaki do danes ohranil le en sam lik ali običaj, bi to bilo za tako majhen prostor silno sporočilo.
· Sporočilo, da se je med nami ohranilo veliko vraževerja, pa tudi trdna povezanost z naravo, ki se razkriva v tem obredju.
· Napol gledališke in napol gostinske prireditve so se marsikje sprevrgle v veselice, ki bi jih lahko organizirali kadarkoli med letom.


Slovenija je s svojim obrednim maskiranjem in ohranjenimi skupinskimi ali posamičnimi maskami zelo bogata deželica. Pri čemer je prav čudno in nemarno, da tega bogastva še vedno ni zložila v skupno zakladnico; bogat muzej vseh slovenskih mask seveda vsakoletnega pustnega šemljenja ne bi niti malo okrnil, bi pa skozi vse leto nas same in naše obiskovalce opominjal, da nam pustnega obredja neusmiljeni čas potrošništva še ni povsem razkrojil.


Pri obredni maski vsebina, pri komični zunanjost


Neutrudni raziskovalec slovenskih mask Niko Kuret je območje, kjer živi slovenski živelj, po ohranjenih običajih in likih razdelil na kar 46 pokrajin. Če bi se v vsaki od teh do danes ohranil en sam lik ali en sam običaj, bi to bilo za tako majhen prostor silno sporočilo, da se je med nami ohranilo najprej veliko vraževerja, pa tudi trdna povezanost z naravo, ki se razkriva v tem obredju. To je dokaz, da so generacija za generacijo tod živele trdno povezane in soodvisne, da so se običaji nezmotljivo prenašali z matere na hčer, z očeta na sina in da je ta povezava pogosto bila kar trigeneracijska, kar je še bolj varovalo njeno trdnost.
Biti ponižen pred naravo, prositi za dobro letino, strašiti in preganjati Morano, zaorati po dvorišču prvo navidezno brazdo, poskakovati za dobro letino kokošjih jajc in se tudi obrednim maskirancem obilno zahvaliti za vse te rituale, vse to se je ves čas vgrajevalo v človekovo bistvo, v njegovo moralo in kulturo.

Biti ponižen pred naravo, prositi za dobro letino, strašiti in preganjati Morano, zaorati po dvorišču prvo navidezno brazdo, poskakovati za dobro letino kokošjih jajc in se tudi obrednim maskirancem obilno zahvaliti za vse te rituale, vse to se je ves čas vgrajevalo v človekovo bistvo, v njegovo moralo in kulturo. Zato Unesco na svoj seznam vpisuje vsebino, ne pa oblike. Pred dvema letoma tja ni vpisal kurenta kot pojavnega lika; tam ni opisa ne rogatega ne pernatega kurenta, ni razprave, ali prav se reče kurent ali korant, ne klasifikacije, ali je podeželski ali mestni lik.

Na seznamu posebnih vrednosti je kurentov obhod – od poskakovanja med njivami do obiskovanja domov, od verovanja v njegovo nadnaravno moč, da prežene zimo, do verovanja, da vendarle lahko vpliva na rodovitnost letine, da ga je treba obdarovati in da se ne sme po dvorišču povaljati ... Vse, kar zmore in počne, je dragoceno; kosmata kapa in kožuh, ježevka in zvonci so le pripomočki in orodja, da vse to lažje doseže oziroma da v vse to ob njegovem obhodu lažje in globlje verjamemo. Kogar ob kurentu nič več ne spreletijo mravljinci, kdor se ob njegovem simbolnem oranju z orači na dvorišču vsaj malo ne boji za letino na polju in v hlevu, pa še malo za lastno zdravje, ta je kurentovo bistvo že zgrešil in lik zreduciral zgolj na njegovo opravo. A vseeno, pravi Kuret, kurent ne bo nikoli smešen lik, njegovo obredje je in bo ostalo na prvem mestu.


Človek v maski ali maska, našemljena v človeka?


Potrebo po maskiranju ima vsaj globoko v sebi zakopano vsak človek. Zato je prav, da jo izživi med pustnim časom ali ob kaki drugi priložnosti. Ni se zaman pustnega časa prijelo ime peti letni čas: pravila vedenja so drugačna, življenjski ritem poseben, osebne vloge spremenjene, pričakovanja in želje močnejše, še celo prehrana je drugačna. Vsaj takrat se v doživljanju vsakega maskiranca neprestano kotali dilema, kdo v resnici je – ali je običajen človek, ki se je le za ta čas maskiral, ali pa je nekdo, ki se vse leto, tudi ko ni pust, maskira v navadnega človeka.

image
Karikatura Marko Kočevar


Če bi kopali globoko v njegovo doživljanje, celo prestopili črto med zavednim nezavednim, bi morda odkrili vsaj delček odgovora, zakaj se maskira in zakaj se maskira v točno določen lik. Zakaj je nekdo sleherni pustni čas kurent, drugi pa se naokrog potika v živalski maski rusi? Zakaj si nekdo natika pleten koš, iz katerega štrli njegov zgornji možati del, ki ga navidezno nosi postarana in sključena ženica, da revica opleta z bremenom, medtem ko se on v košu krepča z vinom? Enako zanimivo bi bilo prodreti do odgovora med grotesknimi in komičnimi maskami in maskiranci. Zakaj je nekdo raje klovn kot lovec, zakaj ena zgolj mestna gospa, druga pa preoblečena v moškega, tretja čisto nasprotje od svoje običajne družbene vloge, položaja in poklica, četrta pa le karikira samo sebe iz vsakdanjega življenja?
Zgodovinski dokazi o vsaj dvajsetih tisočletjih maskiranja ljudi in ohranjanje običajev skozi ves ta čas nam dopovedujejo, da povsem brez mask ne bomo živeli nikoli.

Že samo maskiranje je ritual, ne glede na to, ali bo maska obredna ali komična. Obe se namreč ne pojavljata samo v pustnem času, med svečnico in pepelnico, ampak tudi ob drugih priložnostih. Ena takih najboljših je zagotovo poroka, ko se na gostijo sama povabi skupina v neobičajne oprave odetih ljudi, ki so prišli zaželet srečo mlademu paru, potem pa se ob mizi gostijo in skrbno pazijo, da jih svatje ne prepoznajo ali ne slečejo. Ponekod so podobne poti do obložene mize ubirali maskiranci tudi ob kolinah. Kakšen poseben lik je izvrsten dodatek k posebnim prireditvam, praznikom in drugim priložnostim, od dekliščin do norčij ob rojstvu otroka.

V resnici nas maske spremljajo vse življenje, naj se tega zavedamo ali ne. Da smo pogosto maskiranci, ne da bi se sploh zamaskirali, ne da bi si nadeli vsaj malo spremenjeno naličje, pa se marsikdaj tako ali tako niti ne zavedamo. Brez mask bi bila ta svet in naše življenje preveč pusta. Tudi kadar ni pust.