Ljubljana – Delavci, ki so prišli predvsem iz Bosne in Hercegovine in drugih nekdanjih republik SFRJ, so pogosto žrtve izkoriščevalskih posameznikov tudi zato, ker slovenska država in njeni predpisi to omogočajo. Poznavalci med drugim opozarjajo na problem izdaje dovoljenj za napotitev v tujino.
Zgodbe o neplačilih, zamujenih plačilih ali plačilih, ki so precej manjša od sprva dogovorjenega, o nespoštovanju pravic in delovnih norm – o izkoriščevalskem odnosu do delavcev – so med delavci migranti že skoraj vsakdanje.
Pripovedujejo o gradbiščih po Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in o tem, kako so se znašli v brezpravnem položaju. »Srž problema je, da Slovenija omogoča obstoj izkoriščevalskim podjetjem,« je prepričan Marko Tanasić, ki pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije skrbi za področje migrantske politike. Podjetja poslujejo, ne da bi plačevala prispevke, plače nakazujejo po lastni presoji, delavce pa držijo v šahu z dolgom do njih. »V dveh letih se, na primer, nabere pet neizplačanih plač. Več ko jih je, teže delavec odide, ker še kar upa, da bo le dobil prisluženi denar. A se to ne zgodi,« povzame Tanasić pripovedi delavcev, ki iščejo pomoč v njegovi pisarni. Veliko delavcev poroča, da jih silijo na gradbišča po 30 dni v mesecu ali po deset ur na dan. Če se uprejo, jim odgovorijo, da tako ali tako na njihovo mesto čaka vrsta drugih. Ker ni ustreznih evidenc, delavci tega niti ne morejo nikjer dokazati.
Naj inšpektor oglobi nabiralnik?
»Nad podjetji ni nadzora. Danes sem obravnaval primer, ko je delavcu, ki je vložil tožbo zaradi neizpolnjenih obveznosti, grozil šef. A ta človek, ki ima podjetje dejansko v lasti in ga vodi, sploh ni naveden v registru. Tisti, ki je napisan, je pač slamnati lastnik,« je opisal Tanasić, ki ne razume, kako lahko delavce zaposlujejo firme, ki imajo samo nabiralnike ali po več let blokirane račune. Delavce potem plačujejo bodisi na roko bodisi prek kakega drugega podjetja, državi pa ne odvedejo, kar ji gre. Pozna vrsto primerov, ko ustanovitelj ali zastopnik podjetja, ki delavcem dolguje prejemke in državi dajatve, to zadolženo podjetje preprosto prepiše na nekoga, ki nima niti prebivališča v Sloveniji niti premoženja, ki bi ga lahko izgubil. »Kaj lahko naredi inšpektor ob prijavi? Pregleda nabiralnik? Oglobi osebo, ki se nikoli ne javi, zaradi oviranja postopka? Vsi, ki izrekajo globe, se lahko postavijo v vrsto za vsemi delavci ali se 'usedejo na račun', na katerem nikoli ne bo denarja. Tu je pravi eldorado, kjer je vse dovoljeno.« Tanasić posebej opozarja na firme, ki napotujejo delavce v Avstrijo in Nemčijo.
Papir za tujino izdaja – javna zdravstvena blagajna
Prav postopki pri napotitvi delavcev kažejo na sistemske pomanjkljivosti ureditve, izboljšav pa v bližnji prihodnosti ni pričakovati. Za to, da lahko podjetje nekoga napoti na delo v tujino, potrebuje zaposleni dokument A1 – tega naj bi dobila podjetja, ki izpolnjujejo določene pogoje. A mnogi na terenu ugotavljajo, da jih izdajajo celo takšnim brez transakcijskih računov ali brez zaposlenih v domovini. Kako je to mogoče? Obrazce A1 izdaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kadar delodajalec iz ene države članice EU napoti svojega delavca v drugo članico. Z njim potrdi, da za tega delavca velja njena socialna zakonodaja, ta druga država pa ne sme pobrati prispevkov za socialno zakonodajo po lastni zakonodaji. Prošenj za izdajo teh dokumentov je vsako leto več, lani jih je bilo že 103.307. »Ker se povečuje tudi število kršitev in zlorab pravic, pristojni organi drugih držav zahtevajo preverbe različnih podatkov, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev. Prosijo za podatke, kot so: ali delodajalec redno izplačuje plače in v kakšni višini, ali so bili za delavca plačani prispevki za socialno zavarovanje, ali obstaja pogodba o zaposlitvi, ali ima delavec, ki ni državljan, urejeno dovoljenje za delo in bivanje, ali delodajalec dejansko opravlja dejavnost v Sloveniji, kakšen je promet delodajalca in koliko zaposlenih ima v Sloveniji,« je pojasnil Damjan Kos z ZZZS, ki priznava, da ZZZS ne razpolaga z ustreznimi tehničnimi in kadrovskimi zmogljivostmi, da bi lahko to preverjal. Nima inšpektorjev na terenu in nima pooblastil za ugotavljanje določenih postopkov, zato se obrača na druge službe, kot sta finančna uprava (Furs) ali inšpektorat za delo.
Potrditev obrazca A1 ni le formalistično opravilo
Pri ZZZS nikakor ne skrivajo, da bi odgovornost za izdajanja dokumentov A1 preložili na kako drugo službo. »Menimo, da Furs, še posebej po združitvi davčne in carinske uprave ter opustitvi dela carinikov na hrvaški meji, razpolaga tako s tehničnimi kot s kadrovskimi kapacitetami, s katerimi bi lahko kvalitetno prevzel tudi izdajanje obrazcev A1 in preverjanje stanja na terenu,« je dejal Kos in dodal, da je Furs elektronsko že povezan z ZZZS in ima inšpektorje, ki bi lahko nadzorovali pravilnost izdanih obrazcev.
Tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pravijo, da podpirajo vsakršno rešitev, ki bi pripomogla k boljšemu nadzoru, saj se zavedajo, da je to področje treba urediti: »Zato si ministrstvo že nekaj časa prizadeva, da bi rešitev v sodelovanju z drugimi resorji tudi našli.«
A za Furs predlog ni sprejemljiv. Sistem socialne varnosti je v pristojnost ministrstva, odgovarjajo, ta predlog pa bi pomenil prenos manjšega dela pristojnosti (samo za zavarovance, za katere se uporabljata uredbi EU) na drug organ, kar ruši sistem in zamegljuje obveznosti pristojnih. Potrditev obrazca A1 ni le formalistično opravilo, so prepričani, poleg tega pa poudarjajo, da nimajo zmogljivosti za prevzem dodatnih nalog.
Tiskane izdaje
