Če arbitraža ni dobra, bodo mejo določali sami?

Piran, Škodelin, Škrile – »Boga molim, da bi se ponovila usoda sporazuma Drnovšek-Račan in da Hrvati še dolgo ne bi sprejeli arbitražne odločbe,« opisuje Joško Joras zanj nelahke trenutke pred jutrišnjo odločitvijo arbitražnega tribunala. Povsem drugače pravi piranski ribič Zlatko Novogradec: »Če ne bomo zdaj določili te meje, si jo bo potem vsak zase določal? Na kakšen način?«

Pot med Škrilami, Mlini, Bužini in Škodelinom je enaka, kot je bila leta 1991. Le da so njive v veliki večini zaraščene in opustele. Na njih kraljujejo kosi in fazani, štiri petine rodovitne zemlje na južni strani Dragonje je zaraščenih v »džunglo«. Hrvaška je prevzela jurisdikcijo, ni pa prevzela odgovornosti za blaginjo ljudi ob tej reki. Prostor daje vtis nedodelanosti, konflikta.

V Bužinih se Valter Mrđa noče pogovarjati z nami: »Vse je tako, kot je bilo pred 26 leti. Nič se ni spremenilo, nimam kaj povedati,« reče in gre. Njegova mama Ankica, priseljena iz Slavonije, pri 76 letih nosi sadje in zelenjavo na tržnico v Umag. Veliko bolj prijazna je 90-letna Ana Grego iz bližnjega Škodelina: »Tu sem se rodila, moj nono in oče sta se pisala Pribac, bila sta iz Padne. V šolo sem hodila v Kaštel. Zdaj sem ena od treh vdov v vasici, za vse moram poskrbeti sama. Še zmeraj delam v njivi, s pokojnino po pokojnem možu sem zadovoljna, čeprav je hrvaška,« pravi Ana, ki ima v sebi patino drugega sveta. Sveta, ki ga ni več. Nje meja ne zanima in zanjo se ne bo prav nič spremenilo.

V Škodelinu so vsi Pribci. Po 26 letih ni več dvoma: območje v vseh podrobnostih upravlja Hrvaška. Čas je naredil svoje. Ljudje na teh 113 hektarih so se porazdelili: Jorasova družina in Zvone Škof so samo slovenski državljani, v dveh ali treh družinah so samo hrvaški državljani, večina jih ima dvojno državljanstvo in nekaj celo trojno – še italijansko.

Joško Joras noče veliko govoriti: »Za špekulacije nimam živcev. Če bo določitev arbitraže drugačna od mojih prizadevanj, si bodo prebivalci Slovenije in njihovi politiki morali sebi pripisati krivdo za ponovno zmanjšanje Slovenije. Nekdanjemu ministru Dimitriju Ruplu sem očital, da res niso bili dovolj spretni v vodenju države in pogovorih s sosedi. Bili so daleč prepotentni. Zdaj imam že dve leti težave z vodo in na vsakem koraku naletim na ovire, čeprav plačujem davke in prispevke kot vsi slovenski državljani. Če jih ne, me država takoj pritisne. Imam pravico do pitne vode – ali je prav, da mi sosed Urban Cerar in drugi nagajajo pri tem?« sprašuje bolj retorično kot zares Joras.

Kaj bo naredil, če bi se deloma lahko ponovil scenarij iz sporazuma Drnovšek-Račan iz leta 2001, noče povedati: »Ko bo odločitev padla, bom premislil in se sproti odločil. Upam, da bo zelo dolgo trajalo, preden bo Hrvaška sprejela odločitev. Takšen položaj je kljub vsemu boljši, kot da postane ozemlje dokončno hrvaško,« razmišlja Joras, ki verjetno ne bo dal miru niti po razsodbi.

Drugače zaskrbljeni so piranski ribiči. Zlatko Novogradec pravi, da od takšne razsodbe ne bo veliko pomoči, če jim bodo Hrvati še zmeraj trgali ali kradli mreže: »Mislim, da politiki marsikaj rečejo in potem kljub vsemu čez noč drugače ravnajo. Arbitražno odločbo bodo morali Hrvati prej ali slej spoštovati. Pričakujem, da se bodo stvari razmeroma hitro normalizirale. Normalni domačini nočemo sporov in incidentov na kopnem ali morju, na eni ali drugi strani. Mislim, da je na obeh straneh meje enaka potreba, da se končno ve, kje je meja, da se jo spoštuje in da je mir.«

Naj tvegam za pet rib?

Toda v javnost so že prišle informacije, da so hrvaški ribiči napovedali proteste sredi zaliva. »Če bo tako, bo to še en dokaz, da so Hrvati ves čas izzivali incidente. Oni so imeli pri tem podporo v domači politiki. Nam pa politika niti za mreže ni jamčila in nam ni povrnila škode, ki smo jo imeli, če smo vrgli mrežo čez polovico zaliva. Kako se lahko odzoveš na incidente, če te lastna država pusti na cedilu? Nas policija ni spremljala čez polovico zaliva. Veste, kaj vse sem doživel na morju? Enkrat je prišel hrvaški policist in nameril pištolo vame. Enkrat je umaški ribič Primo Osich vrgel neprižgano palico dinamita proti moji barki. Ladjo drugega ribiča so hrvaški policisti zadeli s signalno raketo, nekatere so odpeljali v Umag, veliko nas je izgubilo mreže, lovišča ... Bile so hude napetosti ... Naša oblast pa nič. Za kaj ali za koga naj potem tvegam na morju? Za pet rib?« pravi Novogradec.

Upa, da bodo z razsodbo dobili piranski ribiči nazaj vsaj del tistega, kar so zmeraj imeli. Njegovi hrvaški kolegi zdaj nemalokrat mečejo mreže pred Piranom in se izgovarjajo na »njihovo« polovico zaliva. »Če ne bi imeli podpore, se ne bi šli teh igric. Poglejte najnovejše školjčišče. Postavili so ga dober mesec pred arbitražno razsodbo sredi zaliva. Tja, kamor ga noben školjkar ne bi postavil. Oni si takšna školjčišča lahko privoščijo. Kaj pa mi?« vpraša Novogradec.

Navade v Piranskem zalivu so se precej spremenile. Včasih so Pirančani, Portorožani, Lucijčani in njihovi turisti kar množično pluli s čolni do savudrijske obale, tam sidrali, se kopali, morda tudi lovili ribe. Zdaj pogled ob nedeljah na zaliv pokaže, koliko čolnov je privezanih ob savudrijski obali in koliko jih je na portoroški strani. Niti tujcem se ne da več tja, ker bi morali najprej odpluti do Umaga po prijavo in nazaj. Spori so uničili staro navado prebivalcev tega zaliva. Zdaj Hrvati postavljajo boje za gojišča in z njimi osvajajo morje, za katerega jim do srede devetdesetih ni bilo mar.

»Posebnih navodil nimamo,« pravi direktor Uprave RS za pomorstvo. »Po razsodbi bomo vzpostavili koordinacijo in se s policijo dogovorili o nadzoru. Doslej smo imeli dvojna navodila: da izvajamo svoje pristojnosti do točke T5, ampak da ne smemo izzivati sporov. Tako smo se držali le do sredinske črte, razen pri reševanju. Po razsodbi se bomo morali vprašati, kaj narediti z nedovoljenimi školjčišči, ki ogrožajo varnost plovbe. Nekaj zamisli že imamo.«