Če bi nekdo rad županoval, še ne pomeni, da zna

Vili Trofenik: pedagog, rokometaš, župan in poslanec
Objavljeno
04. december 2018 12.00
Posodobljeno
04. december 2018 12.00
»Župani imajo preveč pristojnosti in neskončnost županovanja je nevarna,« je prepričan Vili Trofenik. Foto Tadej Regent
»Za človeka, ki nima rešpekta pred županstvom in se vsako jutro ne zbudi s strahom, ali bo zmogel svoje delo opraviti korektno, to pomeni v najširšem mogočem interesu, je bolje da se v to ne spušča!« Ta ugotovitev Vilija Trofenika bi morala kar nekaj pravkar izvoljenim županom zagreniti začetek mandata. Vsem tistim, ki so kandidirali zato, ker bi radi županovali, ne pa zato, ker znajo županovati.

Petinsedemdesetletni matematik in športnik je prehodil najdaljšo mogočo politično pot in se na vsaki postaji ustavil za mandat ali več. Zdaj počasi ureja dokumente svojega trojnega arhiva in zapisuje posamezna poglavja in zgodbe iz rokometa, ureja listine iz svojega občinskega vodenja in iz parlamentarnih klopi. Da bo pozneje vse skupaj najverjetneje zvezal v debelo knjigo dragocenih spominov.

Vili Trofenik
Osem let je bil sekretar samoupravnih interesnih skupnosti Ormoža, ki so takrat gospodarile s 70 odstotki vsega občinskega denarja, občinski proračun je bil v primerjavi z njimi revščina. Potem je bil izvoljen za predsednika izvršnega sveta in tam skrbel za novo nastali integralni občinski proračun. Postal je poslanec v 2. sklicu slovenskega parlamenta (1996-2000). Na prvih županskih volitvah 1998 je v Ormožu zmagal v prvem krogu. Potem je bil še trikrat zapored izvoljen za državnega poslanca (do 2012) in še dvakrat za ormoškega župana.

 

Zagotovo še vedno natančno spremljate dogajanje v državi. Kakšne volitve smo pravkar imeli in kakšno lokalno samoupravo sploh imamo?


Čeprav bi se rad izločil iz dnevnopolitičnih dogodkov, se ne morem. To mi je preveč sedlo v kri. V meni je veliko razočaranje nad celotnim stanjem lokalne samouprave. Še bolj pa v našem prostoru, v severovzhodni Sloveniji, ki je do neke mere specifična. Ko smo v parlamentu med leti 1996 in 2000 spreminjali in dopolnjevali zakonodajo, ki je bila zelo pomanjkljiva, smo pričakovali dejanski razvoj. Toda prišli smo v demokracijo brez države, zdaj pa imamo še lokalno demokracijo brez občanov. Še mnogo časa bo preteklo, da pridemo na povprečno evropsko raven lokalne samouprave.


Kdo šepa, kandidati ali volivci, stranke ali posamezniki?


Etablirane stranke so veliko razočaranje. Ne preseneča me veliko različnih list. Ne gre le za nezadovoljstvo s strankami, upam si trditi, da gre za špekulacijo kandidatov. Drugače si ne morem razložiti, da predsednik občinskega odbora stranke ne upa kandidirati za svojo stranko, ampak s podpisi volivcev. Stranka pač ni popularna in mora nekako zavesti volivce. Tako naivni so, da tega ne spregledajo. Torej tudi večjih umazanij, ki se dogajajo, ne bodo spregledali. Lokalne razmere so slaba kopija državnih. Slabe navade debat iz države se prenašajo na občinske svete, pod ideološkimi delitvami so bolj ali manj spretno skriti parcialni interesi. Javnost je seznanjena z velikimi aferami in korupcijo. Globoko pa sem prepričan, da je v seštevku občin korupcija veliko večja kot je v državi. Tu je razočaranje nad volilno bazo, ki tega ne dojame in ne sankcionira.


Pa ste opazili kaj pozitivnega?


Veseli me, da se je končno mlada generacija malo prebudila, udeležba na volitvah se nekoliko povečuje. Okoli 60 odstotkov pa je še vedno daleč od zadovoljivosti, vsaj tri četrtine bi morale biti. A dvomim, da se bodo mladi znali uveljaviti in presekati, ker se bojim, da jih bodo razmere posrkale.
»Globoko sem prepričan, da je v seštevku korupcija v občinah veliko večja, kot je v državi.«


Bo ostalo na istem?


Ti sedanji volilni spori med kandidati, med strankami, se bodo potišali, ugasnili, se pozabili. Vsi problemi lokalne samouprave, ki se ne posodablja, bodo ostali pod preprogo. Minister za evropske projekte je bil prisiljen odstopiti, javnost pa ni dojela velikosti njegove elektronske pošte. Na žalost je tak način poslovanja med posameznimi ministrstvi in lokalnimi skupnostmi kar običajna praksa. To ni nič novega, nihče ne skrbi, da bi to odpravili. Vse to kaže, da samouprava niti ne stagnira, kot opravljanje javne funkcije v pristnem javnem interesu celo nazaduje.


Imamo preveč občin?


O številu je težko govoriti. Nekdanjih 62 družbenopolitičnih skupnosti verjetno ni bilo optimalno, a je bil predlog, ki je kazal na okrog 80. Mislim, da bi bilo to za začetek kar v redu. Ta razdrobitev je bila v interesu političnih strank. Tako kot za vodenje države je problem za kakovostne kadre, župane, svete, uprave, tudi za vodenje lokalnih skupnosti. Samozaverovanost kandidatov je velika. Koliko pa jih pozna dejanske probleme in instrumente ter načine, kako bi te probleme reševali?


Sodelovali ste pri odločanju o novih občinah. Kako se je to dogajalo v resnici?


V drugem sklicu parlamenta je bilo največje povečanje občin – s 147 na 192. Kot predsednik takratne komisije za lokalno samoupravo sem bil nasprotnik brezglave drobitve. Večina v moji poslanski skupini SLS pa je bila nasprotnega mnenja. Po peripetijah in referendumih smo se dve uri pred glasovanjem o novih občinah v parlamentu sestali vsi koalicijski poslanci – LDS, SLS, DeSUS – in se strinjali s kompromisom za 15 novih občin. Čez dobri dve uri je glasovanje eno etažo višje dalo 45 novih občin. Očitno so prej posamezniki imeli figo v žepu.


Pa so toliko občin res »rodile« le desne stranke?


To famo je treba razbiti. Res so desni poslanci inscenirali največ predlogov, a odločitve je podprlo tako imenovano intelektualno krilo LDS. Par ur po glasovanju so akterji začeli zgroženo ugotavljati, kaj so storili, da so ob madžarski meji ustanovili oblico novih občin, a le eno slovensko, ostale dvojezične. Kot predsednik komisije sem v Lendavi malo pozneje poslušal predstavnike madžarske skupnosti, kako krivična je državna meja, saj bi morala potekati kot ovojnica teh dvojezičnih občin proti notranjosti Slovenije. To nikoli ni prišlo v javnost. Nič slabega ne mislim o manjšinah, vprašal pa sem se, ali bi se kaj takega lahko zgodilo v avstrijskem ali italijanskem parlamentu. Če to preslikamo v sedanjost, ko madžarski predsednik financira razvoj nogometa v Lendavi, se tudi ustanavljanje občin izkaže v čisto drugačni luči, premalo domišljeno.


Občinsko korupcijo ste omenili celo kot večjo od državne!


Nadzora nad delovanjem lokalnih skupnosti praktično ni. Od decembra 1994 računsko sodišče nekaterih občin sploh še ni pogledalo. Državna administracija je povsem odpovedala. Zakon o lokalni samoupravi in zakon o državni upravi pravita, da ministrstva nadzirajo še posebej pristojnosti, prenešene na občino.


Pa jih ne?


Pred štirimi leti smo zahtevali nadzor ministrstva za okolje in prostor nad ormoškim prostorskim aktom. Poklicali so nas na razgovor na MOP, pa so rekli, da še niso imeli takega primera. S prostorom so največje manipulacije; poglejte, koliko smo ga že uničili. Ljudje pa še sploh ne vedo, koliko je že vnaprej uničenega v planih. Pred petimi leti je na seji občinskega sveta avtorica predstavljala novi prostorski akt, ki so ga prej po nepotrebnem mrcvarili zaradi parcialnih interesov, ne glede na potrebo ali škodo. Povedala je, da akt ni v skladu z veljavno zakonodajo in dobro prakso, ampak po želji občine. Nisem verjel, da dobro slišim. In tak akt je bil sprejet. Takih primerov je na desetine po Sloveniji. Ko smo to razlagali na ministrstvu, so bili zgroženi. A na koncu iz zahteve po nadzoru ni bilo nič. Morali bi pozvati občino, da nezakonitosti odpravi, če pa ne, bi morala vlada sprožiti upravni spor o prostorskem aktu. Enega ali dva taka primera bi bilo treba izpeljati do konca, pa bi se marsikaj popravilo.


Ste tu končali iskanje zakonitosti?


Obvestili smo vlado, da MOP ni opravilo, kar bi moralo, a nismo dobili odgovora. Poklicali pa so nas iz vladnega kabineta in svetovali, da naj raje kandidiramo na naslednjih volitvah in poskrbimo, da bo to v redu. Nobene volitve pa ne prinesejo odprave nepravilnosti.

image
»Slovenija potrebuje ministrstvo za lokalno samoupravo, da ta ne bo več nazadovala,« pravi Vili Trofenik. Foto Tadej Regent


Društvo za zakonitost Forum, ki ste ga ustanovili, je opozorilo na več nepravilnosti, tudi na cene komunalnih storitev.


To je še en primer nadzora, ki ga ministrstva ne izvajajo. Globoko sem prepričan, da je velika večina veljavnih cen nezakonita glede na uredbo, ki določa izračunavanje teh cen. Pri opozarjanju na napake, korupcijo, tiha zavezništva med občino in izvajalci, so strokovnjaki iz pristojnega ministrstva najprej sodelovali, naenkrat pa jim je volja splahnela. Po našem poizvedovanju nam je direktorica direktorata svetovala, da se pogovorimo z ministrico. Ja zakaj pa naj jaz govorim z njo; če smo z dokumenti prikazali krajo, bi se nam morali zahvaliti, naše pripombe dopolniti in potem ukrepati. Napotilo k ministrici pa kaže le, da je ona ali nekdo iz njene bližine preprečil obravnavo.


V slovenskem parlamentu niste šparali ne idej in ne jezika. Kako ste skoraj »razsuli« državo?


Politične stranke so nas, župane, na državnozborskih volitvah uporabile kot vabo. Mi pa smo šli tja, da bi naredili nekaj koristnega. V mojem prvem mandatu nas je bilo 32 županov med 90 poslanci; LDS je na primer imela skupaj le 23 poslancev, ljudska stranka 19, Janša 16 ... Ker so bile težave s sestavo vlade, sem sklical župane na pogovor. Generalna sekretarka me je potem celo pisno opozorila, da ne smem zlorabljati prostorov državnega zbora za druge namene. Igor Bavčar me je napadel: »Kaj bi ti rad državo razsul?«

V imenu vseh županov sem k proračunu vložil amandma, v katerem je bilo za okoli 160 mio evrov dodatnih investicij. Vlada se je ustrašila. Pred zadnjim branjem proračuna je bilo, lahko bi padel. Ponudili so mi, da umaknem amandma, vlada pa bo vse naloge iz njega prenesla v svoje amandmaje. Predsednika Janeza Drnovška ni bilo, bil je v protokolarni brunarici na Gorenjskem, in sporazuma brez njegovega podpisa nisem hotel podpisati. Pred sejo je nastalo izredno stanje, mojega podpisa niso imeli in županom sem pojasnil, da nisem podpisal. Ob razlagi amandmaja pa pride k meni Milojka Kolar, takrat je bila sekretarka na finančnem ministrstvu. Počepne poleg mene in tišči predme z roko napisan sporazum – z Drnovškovim podpisom.


Tudi drobljenje Slovenije na obilo pokrajin ste najverjetneje prav vi preprečili?


Na razpravi o ustavnih spremembah sem se tako razburil, da se mi je zvrtelo in so me odpeljali v klinični center. Sprememba ustave je bila predvidena za 12 regij. Vedel sem za politično igro SD v Velenju in LDS na Ptuju, torej še za dve dodatni regiji. Jaz na nosilih, oni pa pred glasovanjem. Ni jim uspelo regijsko razdrobiti države. Tako nobena, tudi trinajsta Saša in 14. ptujska, ni uspela. Na Ptuju imajo svojih problemov preko glave, pa hočejo biti vodilni, regijski, vzgled ...


A decentralizacija države bi le bila potrebna.


Do decentralizacije bo prišlo, ko bo volja za decentralizacijo financ. Možna je brez pokrajin, ki so zelo vprašljive za malo Slovenijo, ker lahko pomenijo še en birokratsko politični center oblasti in se lahko položaj občin še poslabša. Brez spremembe ustave je mogoče izvesti decentralizacijo. Ob ustanavljanju Šarčeve vlade se je spet govorilo o pokrajinah. To so izjave preveč na pamet. Zdaj je bilo na primer aktualno pogajanje o plačah javnega sektorja. Največ je dobilo šolstvo, vsi pa pozabljajo na nevzdržno centralizirani sistem, ko učitelje plačuje država, ustanoviteljice šol pa so občine. Štrukelj bi ob prenosu financiranja osnovnih šol na občine skočil do nebes, ker bi se težje pogajal z 212 občinami. To in prenos financiranja medobčinskih kulturnih zavodov na občine je prvo, kar je mogoče in bi bilo že treba napraviti. Nujno bi bilo treba razmisliti še o regionalnih cestah, regijskih bolnišnicah in srednjih šolah ter odlagališčih komunalnih odpadkov.
»Omejitev na dva politična mandata je nujna – za poslanca, župana, tudi občinskega svetnika. Drugače so strankarski veljaki dosmrtno na prvem mestu.«


Premier Janez Drnovšek vas je hotel za šolskega ministra. Zakaj niste sprejeli ponudbe?


Prvič sem kandidiral kot nestrankarski kandidat na listi SLS, a sem imel pogodbo s SLS, da podpiram njene osnovne usmeritve, glasujem pa samostojno. Stranka pa da bo za protiuslugo podpirala ormoško obvoznico, ormoško gimnazijo, namakalni sistem, dom za ostarele in hitro cesto Hajdina–Ormož. Pogodba še obstaja, razen ceste so izpolnjene vse zaveze. Če bi bil sprejel ponudbo, bi ne bilo ormoške gimnazije ali pa bi doživel interpelacijo. Minister je ponovno postal Slavko Gaber, ki je cenil mojo odločitev.


Za financiranje občin je parlament celo sprejel »Trofenikov zakon«.


Ob prihodu v DZ sem takoj začel problematizirati, da je treba tako imenovano zagotovljeno uporabo likvidirati in priti do objektivnega izračuna potrebnih sredstev za občine, ki ne bo odvisen od politike in ministrstva. Predlagal sem uvedbo pojma primerne porabe in njen izračun, temelječ na takrat dostopnih statističnih podatkih, ne pa na tistih, ki so se nam vlekli še iz časa Milke Planinc in so često bili bolj odvisni od spretnosti izpolnjevanja formularjev kot dejanskega stanja. Poleg formule sem predlagal tudi povečanje občinam pripadajoče dohodnine s 30 na 35 odstotkov in prevzem financiranja več kot trideset kulturnih zavodov na občine ustanoviteljice. V državnem svetu niso izglasovali veta na zakon in bil je uveljavljen, leto pozneje pa je ustavno sodišče razveljavilo člen o financiranju občinskih zavodov. A je zakon v enem letu pokazal, da so občine odgovorno skrbele za kulturne institucije.


Zakaj zagovarjate samo dva politična mandata?


Ta omejitev je nujna – za poslanca, župana, tudi občinskega svetnika. Drugače so strankarski veljaki dosmrtno na prvem mestu. Preko njih se producirajo nasprotja.


In nezdružljivost poslanske in županske funkcije?


V zakonodaji to ni bilo rešeno. Občinski svet je imel posebej predsednika in sekretarja, pa še direktorja občinske uprave. Bili so stalni spori med župani in predsedniki občinskih svetov. Meni je Alojz Sok kot predsednik občinskega sveta dve leti nagajal do onemoglosti. Ob dopolnjevanju zakonodaje s področja lokalne samouprave smo sicer marsikaj uredili, naredili pa smo napako, ko smo posnemali druge države in nismo upoštevali, da še nismo zreli. Koncept lahko preslikaš, ne moreš pa ga prenesti. Želja je bila pozitivna – razčistiti pristojnosti, da bo sistem operativen. Zdaj pa imajo župani preveč pristojnosti, zlasti ker je njihov mandat neomejen in ker se vzpostavljajo funkcionalne povezave, ki so motivirane s korupcijo. Ta neskončnost županovanja je nevarna. Tako kot neskončnost vodenja šole. Meni se dopade kanadski sistem – 6 let si ravnatelj, potem greš pa na drugo šolo v svoj poklic.

image
»Veseli me, da se je končno mlada generacija malo prebudila, udeležba na volitvah se nekoliko povečuje,« je dejal Vili Trofenik. Foto Tadej Regent


Dosegli ste, kar ste si bili zadali – gimnazijo, dom starejših, obvoznico ...


... s tem, da so mi na Hardeku v Ormožu pripravili zbor 300 občanov proti obvoznici, da je sedanji župan Alojz Sok ob pomoči dela križnikov, ki so dobili vrnjen grad v Muretincih, zbiral podpise proti domu starejših občanov ...


... cesta med Hajdino in Ormožem pa je še vedno vaša rana?


Pol krivde za to, da je še ni, je v Ljubljani, pol pa na Ptuju. Župan Štefan Čelan je s poslanko Lidijo Majnikovo izsilil Puhov most. In z njim so prišle severne variante, proti katerim se zdaj borijo. Po severni strani ptujskega jezera ne morete speljati take ceste niti po kandelabrih. Majnikova je v parlamentu skušala dobiti moj podpis pod izjavo, da se strinjam s severnimi variantami. Če bi se bil Ptuj pravočasno pridružil ostalim občinam, bi eden velikih prometnih vozlov v Sloveniji danes že bil razpleten. Ustrezna cesta od AC do Ormoža in naprej na Hrvaško je vitalnega pomena za razvoj tega mehkega trebuha ob hrvaški meji. SMC do smrti zamerim, da je s sprejetjem prometne resolucije črtala Nacionalni program izgradnje avtocest in s tem edino nerealizirano cesto od AC (Draženci) do Ormoža ter jo nadomestila s rekonstrukcije obstoječe glavne ceste oziroma gradnjo obvoznic posameznih naselij. Če so prejšnje vladne garniture neupravičeno odlagale izgradnjo te ceste, jo je Cerarjeva koalicija knockautirala.