Če Dela ni, mi nekaj manjka

Nekateri nas berete že od mladosti. Nekateri ste naši naročniki že 60 let. Nekateri ste nas začeli brati šele pred kratkim. Ob 60-letnici izhajanja časopisa Delo je prav, da v središče postavimo vas - bralce!

Objavljeno
04. maj 2019 07.00
Posodobljeno
06. maj 2019 11.25
Delo ste bralci. Že 60 let. FOTO: Delo
Z dostavljavcem se mi je uspelo dogovoriti, da zavije s standardne poti, da mi ga lahko dostavi pred pol osmo uro. Delo spremljam, odkar pomnim – zadnjih 70 let. To je le eden od komentarjev na vprašanje, kakšen vpliv ima Delo na vaše življenje, dragi bralci. 

Prijetno branje vam želimo še najmanj nadaljnjih 60 let. 

image
Zlata Remškar. FOTO: Tomi Lombar

Zlata Remškar, Medvode

dolgoletna bralka 
Branje Dela spada v vsakodnevni jutranji obred, s katerim začnem nov dan. Ugotavljam, da je vsebina Dela, ki je po moji presoji osrednji slovenski časopis, dovolj raznovrstna. Včasih je sicer slišati kritike, da so Delova poročanja pristranska in da ni povsem razvidno, čigave politične interese podpira ... Menim, da take skrbi niso potrebne, ker vendarle večina bralcev Dela ne bere pasivno, ampak si aktivno ustvarja lastno mnenje o vsebini. Kot pozitivno stran Dela ocenjujem odprtost za mnenja državljanov.


image
Gregor Novaković. FOTO: Sašo Tušar

Gregor Novaković, Idrija

bralec od osnovne šole 
Moje prve izkušnje z branjem Dela segajo v devetdeseta leta, ko sem začel brati sobotno Delo, ki ga je domov prinašal oče. Čez vikend je bilo nekaj več prostega časa. Zakaj Delo in ne kateri drugi časopis? Predvsem zaradi odličnih člankov, prispevkov izkušenih novinarjev, ki bralcem ponudijo vse informacije, da si potem lahko ustvarijo lastno mnenje o določeni temi.


image
Marjan Moškon. FOTO: Leon Vidic

Marjan Moškon, Novo mesto

dolgoletni naročnik 
Na Delo sem naročen že od vsega začetka, ko je bil še Slovenski poročevalec in ga je imela naročenega moja mama, s katero sva ga brala. Vseskozi je bil pomemben del mojega življenja. Brati ga začnem okoli 12. ure in ga do večera preberem v celoti. Najraje berem aktualne strani, to je do mnenjske strani. Čeprav so Delove novice tudi na spletu, imam raje tiskano različico, ki je oprijemljivejša in se mi zdi nenadomestljiva. Nimam velikih pripomb in z njim sem zadovoljen. Bi pa bilo možno še kaj spremeniti oziroma izboljšati.


image
Vladimir Dular. Foto Jože Suhadolnik

Vladimir Dular, Straža

dolgoletni naročnik
Delo preberem od prve do zadnje strani. Zanima me vse, predvsem pa politika, ki jo zelo rad spremljam. Vendar ugotavljam, da Delo ni več takšno, kakršno je bilo pred leti. Raziskovalnih novinarjev ni več in nihče več ne piše o nekaterih temah, ki me zelo zanimajo, na primer, kam je izginil denar iz certifikatov, kdo je poskrbel, da je vse propadlo. Moti me tudi, da je Delo velikokrat enostransko in da je v njem preveč oglasov. Vsak dan imam enako rutino: od pol pete ure zjutraj oziroma od pete do sedme ure zjutraj ga preberem v celoti.


image
Dalibor Bori Zupančič. FOTO: Tomi Lorbar

Dalibor Bori Zupančič, Šmarjeta pri Celju

naročnik od leta 1969
Vsak dan ga ne utegnem prelistati, ga pa prebere žena. Delo večinoma spremljam na spletu, in sicer predvsem tisto, kar napišeta celjska dopisnika. Nekoč je bilo v Delu vse, kar me je zanimalo, zdaj je bolj tisto, kar naj bi me zanimalo. Pogrešam stripe, več kulture. Časopisi so zanimivi le še za generacijo, ki prihaja v pozna leta. Morda pa se motim in bodo mlajši še našli kaj lepega v branju ob jutranji kavi.


image
Minka Plešnar. FOTO: Jože Suhadolnik

Minka Plešnar, Kočevje

dolgoletna bralka in naročnica
Najprej je bil na Delo naročen moj mož Edvard, potem smo bili leto dni brez njega, a nama je nekaj manjkalo, zato sem se nanj naročila jaz. Politika me ne zanima kaj dosti, podobno velja za strani s kriminalom, želim pa vedeti, kaj aktualnega se dogaja doma in po svetu. V ponedeljek ga navadno samo preletim, z velikim veseljem pa berem priloge, predvsem Ono ter Delo in dom. Težko si predstavljam, da ne bi imeli Dela, ker ga bereva že med zajtrkom in je to del jutranjega obreda. Razdeliva si ga po snopičih in potem zamenjava.


image
Marija Irma Vačun Kolar. FOTO: Tadej Regent

Marija Irma Vačun Kolar, Kotlje

naročnica zadnjih trideset let
Z Delom sem se prvič srečala med opravljanjem počitniške prakse na upravi nekdanjega Rudnika svinca in cinka v Mežici. Hodila sem v drugi letnik gimnazije. Od takrat sem v njem iskala in našla novice o kulturi, predvsem o knjigah, ter zgodbe o ljudeh, preprostih kmetih, zgaranih delavcih ter skrbi in upanja polnih ženah in materah. V času dozorevanja, šolanja in brskanja po najbližji preteklosti sem začela pisati lirične eseje. Dva sta bila objavljena tudi v Delu.


image
Iztok Lajovic. FOTO: Tomi Lombar

Iztok Lajovic, Trzin

dolgoletni naročnik
Delo sodi v moj jutranji ritual: ko vstanem, se umijem in oblečem, nato grem najprej po Delo v nabiralnik. Če ga tam še ni, mi nekaj manjka, saj sem ga navajen brati ob zajtrku, preden odidem na delo. Z dostavljavcem se mi je uspelo dogovoriti, da zavije s standardne poti, da mi ga lahko dostavi pred pol osmo uro. Delo spremljam, odkar pomnim – zadnjih 70 let. Naročenega smo imeli, ko je bil še Poročevalec. Zame je prvi dnevni vir informacij, čez dan je moj vir telefon, zadnje vesti dneva pa spremljam v Odmevih.


image
Dragomir Benko. FOTO: Tadej Regent

Dragomir Benko, Ravne na Koroškem

bralec Dela vse življenje
Z Delom sem kot bralec povezan od mladostnih dni. Najbolj všeč mi je Sobotna priloga, ki jo berem več dni. V njej preberem vse, od prve do zadnje strani. V prilogi so zanimivi članki odličnih piscev, med drugim tudi naše nekdanje dijakinje ravenske gimnazije Renate Salecl. Pogosto me na kakšen zanimiv članek kdo opozori in tudi sam imam navado, da to storim, če kaj dobrega preberem. Časnik mi je ljubši v tiskani izdaji. Na zaslonu ga ne berem rad. To velja tudi za knjige.


image
Marjan Čander. FOTO: Tadej Regent

Marjan Čander, Hoče

dolgoletni bralec in redni pisec rubrike
Rad berem tiskane izdaje časnikov, saj tako preberem tudi manj udarne novice. Hkrati si tako vzamem čas, da o člankih razmislim in velikokrat nato za Delo tudi kaj napišem. Največkrat ostajam pri »svoji temi«, to so zapori in kaznovanje, saj sem več kot 40 let delal v zaporu. In ko si že mislim, da mojih prispevkov za pisma bralcev nihče ne bere, prejmem klic in izvem, da jih ljudje vendarle berejo. Pomembno je svoje zamisli zapisati in jih poskušati objaviti.