“Če greš skozi nebesa in pekel, se nekaj naučiš”

Pogovor s slovenskim humanitarnim aktivistom in predsednikovim odposlancem Tomom Križnarjem, ki so ga po 45 dneh izpustili iz zapora v El Fašerju.

Objavljeno
05. september 2006 11.45
Tomo Križnar v Sudanu
Ljubljana – Pogovor s slovenskim humanitarnim aktivistom in predsednikovim odposlancem Tomom Križnarjem, ki so ga po 45 dneh izpustili iz zapora v El Fašerju.

“Kar dobro sem. Ne morem še vsega povedati, ker me imajo še vedno v rokah, a videti je, da se bo vse dobro izšlo,” nam je Tomo Križnar povedal po telefonu približno pol ure po tem, ko so ga na podlagi pomilostitve sudanskega predsednika izpustili iz zapora v El Fašerju. Skupaj s pooblaščencem predsednika Drnovška Hamdijo Blekićem in odvetnikom Mohamedom Mahdžubom se je, potem ko so opravili postopek, ki je potreben za odhod iz pokrajine Darfur, kmalu vkrcal na letalo, namenjeno v Kartum, pri čemer ga je ves čas spremljal policist.

Kako se počutite?

Sedim v pisarni z direktorjem emigracije. Z menoj sta odvetnik Mohamed Mahdžub in Hamdija Blekić, ki je prišel pome. Od tod gremo na letališče, kjer se bomo vkrcali na letalo, namenjeno v Kartum. Še vedno sem oseba v izgonu, zato me morajo spremljati policisti, najbrž zato, da ne bi skočil iz letala in pobegnil nazaj v Darfur. Počutim se dobro. Šokiran sem, ker mi nočejo vrniti opreme, med drugim tudi 15.000 dolarjev vredne kamere. Vse posnetke in gradiva hočejo obdržati, zato ravno ne skačem v zrak od veselja; imam namreč za 50 ur filmskega gradiva. Sem pa vesel, da sem vendarle rešen tega zapora. To je bilo 45 dni mučenja.

Kako je z vašim zdravjem?

Prejšnjo noč mi je v uho zlezla žuželka in me pičila ob bobenčku, tako da zdaj na desno uho ne slišim. Amebe me 'mučijo', a na to sem že navajen. Imam tudi granulom, toda duh je kot 'feder'. Vsaka stvar je za kaj dobra. Če greš skozi nebesa in pekel, se kaj naučiš.

Ali je res, da v ječi ni bilo poskrbljeno za hrano?

V sudanskih zaporih ne skrbijo za hrano, prinašajo jo družine zapornikov. Pri tem se je izkazala stara sudanska gostoljubnost. Jedel sem z zaporniki, tako kot že prej z uporniki. Samo v Sudanu ljudje vedno delijo hrano in jedo iz iste sklede.

Kako ste se razumeli s sojetniki?

Sprva zelo, zelo dobro. Ko se je začel zaostrovati problem z organizacijo Združenih narodov, pa so v meni videli internacionalista, ki je prišel v državo brez vizuma, zdaj pa bodo brez vizuma prišli še vsi drugi. Televizija, radio in časopisi so v zadnjem času hujskali ljudi proti vsem organizacijam, proti vsem humanitarcem. Videl sem, kako se lahko mnenje množice v trenutku spremeni in obrne proti tebi. Zadnji dnevi so bili grozljivi. Govori se, da jim bodo razdelili orožje in jih spustili nad mirovne enote Združenih narodov, če bodo te prišle. Dežela je mobilizirana, vsi so pripravljeni in čakajo. Neznansko veliko je zavajanja, manipuliranja in indoktrinacije preprostih ljudi.

Kako ste se sporazumevali?

V zaporu sta bila med približno šeststo ljudmi samo dva, ki sta znala malo angleško. Pol jetnikov je bilo džandžavidov. Moja arabščina ni dovolj dobra, da bi mi lahko prevajali, kaj so poročali mediji. Mesec in pol sem bil pravzaprav odrezan od sveta.

Obiskovala sta vas odvetnika?

Res je, nekajkrat sta prišla na obisk, ampak odvetniki tukaj niso taki kot pri nas. Če bi se preveč odkrito postavila zame, bi bila sama kaznovana, zato ju razumem, da nista mogla solidarizirati, kot bi sicer. Veliko njunih kolegov je zaprtih. To je vojaška država. Globalizacije se branijo na svoj, specifičen način. Tako kot se mi zavedamo nevarnosti hegemona, se je zavedajo tudi oni, ampak oni so se odzvali zelo preprosto – prek islama pozivajo na sveto vojno proti vsem internacionalistom, kot nas imenujejo. O tem, kaj se je medtem dogajalo v Sloveniji, ne vem ničesar. Dobil sem samo dve elektronski pošti, ki mi ju je odvetnik pritihotapil. Ovirali so dostop informacij do mene, poleg tega so me ves čas opazovali. Verjetno me še vedno, čakajo, ali se bom izdal, da sem vendarle vohun. Vedel sem, da novinarji veliko kličete odvetnika, sam pa nisem mogel opraviti nobenega telefonskega klica; razen enkrat, na hitro. Ven sem po kanalu pošiljal nekakšna sporočila, vendar nimam nobene potrditve, da je kakšno sporočilo prišlo v Slovenijo.

Kdaj, pričakujete, da boste doma?

Ne vem, koliko časa bomo še v Kartumu. Dobiti moramo izhodni vizum, verjetno se bom srečal tudi s kakšnimi velikani, ki so bili naklonjeni moji pomilostitvi. Moral se jim bom zahvaliti. Kako bo potekala pot, je odvisno od našega konzula Andreja Dernovščka, ki me čaka v Kartumu. Želim si domov, saj sem že sedmi mesec v Darfurju. Veliko sem izkusil, videl, doživel. Ravnokar pa sem se zalotil pri razmišljanju, da še vedno ničesar ne vem o Darfurju. To je druga, izjemno zanimiva kultura, ki je po eni strani čudovita, po drugi pa zelo kruta in surova. Dva milijona in pol ljudi je v taboriščih. Nihče ne ve, koliko deset, morda celo sto tisoč je bilo pobitih. Marsikaj bom povedal, ko bom čutil, da mi nihče več ne prisluškuje. V deželi vlada paranoja. Imajo nafto, na katero se spravljajo različne sile. Tukaj poteka ločnica med vzhodom in zahodom, Ameriko in Kitajsko. Obe hočeta njihovo nafto. Ker so se že nekajkrat v zgodovini branili s pomočjo islamske tradicije, svete vojne, džihada, se tudi zdaj opirajo na to. Vidim, da jim kar uspeva. Narod jim vzklika in se vladi pridružuje proti vsem dobronamernim tujcem, kot smo mi, ali proti pohlepnim, kot so drugi.

Ali boste po tej izkušnji še pomagali reševati krizo v Darfurju?

Še vedno nameravam pomagati, saj sem tako vpleten, da mi ne bo dalo spati. Razumem obe strani v konfliktu. V gorovju Džebel Mara so razmere podobne, kot so bile v nubskih gorah. Fure napadajo vsi, ne samo džandžavidi. Upam, da se bom lahko vrnil, ne vem pa, ali mi bodo dovolili. Rad imam Sudan, bil sem že v več kot 50 državah, a se v nobeno nisem vrnil devetkrat.

Ali lahko primerjate zapor v Etiopiji, kjer so vas zaprli pred tremi leti, z zaporom v Sudanu?

Tukaj je bila ves čas veliko hujša paranoja. Tisto v Etiopiji je bil bolj hec, Etiopija ni pričakovala napada Združenih narodov. Manj »učinkovito« so se vedli do mene, manj so bili sistematični in metodični. Tukaj je bilo zasliševanje obupno, vse so poskušali obrniti proti meni. Normalno je, da vsaka kultura drugače vidi fotografije, ampak tukaj so tudi v nedolžnih podobah videli vse mogoče. Za fotografijo, na kateri gol sedim sredi vročega vrelca v Džebel Mari, so trdili, da je pohujšljiva. Nikakor jim nisem mogel dopovedati, da ni bilo nikogar zraven, ki je fotografiral, ampak je to opravil samosprožilec. Trdili so, da me je nekdo videl golega in da je zdaj pohujšan. To je bila že sabotaža za narod. Vsekakor pa bi se posebej zahvalil vsem, ki so skrbeli zame in se trudili za mojo izpustitev.