»Če je po očetu,  bo dober župan«

Pogovor z Janezom Novakom, ki po dvajsetih letih vodenja Loškega Potoka župansko žezlo predaja Ivanu Benčini.
Objavljeno
21. oktober 2014 10.53
Simona Fajfar, Kočevje
Simona Fajfar, Kočevje

Hrib/Loški Potok - Obmejna občina Loški Potok pozitivno izstopa z majhnim dolgom in stroški delovanja ter z velikim odstotkom proračuna za investicije. Po petih mandatih župan Janez Novak pri 77 letih ni kandidiral. »Novega župana Ivana Benčine ne poznam, delal pa sem z njegovim očetom, in če je po njem, bo dober župan,« pravi Novak.


V občini Loški Potok z malo manj kot 2000 prebivalci in s proračunom, ki letos znaša 3,3 milijona evrov, ste v petih mandatih izpeljali kar nekaj velikih projektov. Kako vam je to uspelo?


Takoj na začetku, leta 1994, smo pripravili analizo stanja v občini. Ugotovili smo, da ima 17 vasi, kolikor jih je v občini, večinoma makadamske ceste – izjema je bila le regionalka –, vodovode, kjer je bilo treba ob vsakem večjem dežju vodo prekuhavati, elektriko, ki ne more zadostiti potrebam ... Občina ni imela svojega prostora, obe stavbi šole sta bili dotrajani, podobno je bilo z zdravstvenim domom, poleg tega pa v nekaterih vaseh, kot sta Stari Kot in Novi Kot, niso imeli ne asfalta, ne elektrike in ne vodovoda. V Podpreski so imeli gasilci deset let star avto brez koles, ker jih je nekdo ukradel. Pa sem napisal pismo predsedniku in poveljniku civilne zaščite v državi – to je bil pokojni Miran Bogataj. S kolegom sta prišla pogledat in naslednje leto smo dobili nov avto.


Je bil to vaš način dela: da ste imeli dober pregled nad razmerami v občini, obenem pa ste bili tečni v Ljubljani?


Ta primer z gasilskim avtom je bila realnost, ne tečnoba. Večina ljudi misli, da so razmere po vsej Sloveniji podobne. Pa niso. Že pregovor pravi, da bogat ne verjame, da je nekdo reven. Podobno je v občinah. Ko je bil župan Ljubljane Dimitrij Rupel, so za eno večdnevno vajo namenili več denarja, kot je znašal naš letni proračun. Če imaš velik koš denarja, delaš drugače, kot če je denarja malo. To je razlika, zakaj so male občine uspešnejše od velikih.


Posebnost podeželja je tudi to, da so stroški na enoto večji?


Vsaka investicija je v Loškem Potoku dražja kot v centrih. Vsak material je treba pripeljati, obenem pa so razdalje – recimo za obnovo vodovoda ali ceste – večje. A zato smo mi cene nižali tako, da smo se dogovorili z domačini, in so ljudje ob širjenju cest dali kvadratni meter ali dva brezplačno in ga občini ni bilo treba odkupiti. Tudi pri obnovi gasilskih domov so svoj delež prispevali gasilci. Takšen »samoprispevek« je bil pri skorajda vseh investicijah.

Na ta način smo v dvajsetih letih uredili komunalno infrastrukturo: do vasi peljejo asfaltne ceste, ljudje imajo pitno vodo, v hišah so širokopasovne povezave, obnovili smo obe šoli, zgradili dva gasilna doma, obnovili zdravstveni dom, postavili dom starejših občanov, stanovanjski blok, kulturno-turistični center in tako naprej. Od leta 2000 do 2014 smo pridobili devet milijonov evropskih sredstev. Razmere smo spravili na evropsko raven oziroma na raven, kot jo ima večina občin.


V občini imate zdaj urejeno osnovno infrastrukturo. Bo to zaustavilo negativne trende? Še vedno imate negativen naravni prirast, ste eno najredkeje poseljenih območij v Sloveniji.


Občina je pripravljena na naslednje korake: da bi z občinskim proračunom zagotavljala projekte z novimi delovnimi mesti, kar od lani omogoča zakonodaja. Občine lahko ustanavljajo neprofitne zadruge, kar bi pri nas lahko pomenilo nekaj delovnih mest na področju kmetijstva in lesne biomase. Možnosti so. Ljudje si sami ne upajo v takšne projekte in bi bilo lažje, če bi za tem stala občina.

Če pa ne bo šlo v to smer, se bodo ljudje še naprej izseljevali. Po 20 letih je v občini Loški Potok 400 ljudi manj, in če bo šlo tako naprej, bo tu leta 2050 tisoč ljudi, leta 2100 pa bo tu več medvedov in zveri kakor ljudi.