»Če ne moreš pomagati drugače, daruj kri«

Slovenci so predani krvodajalci, saj kri daruje kar vsak dvajseti slovenski državljan, to je 5 odstotkov prebivalcev.

Objavljeno
19. februar 2020 12.45
Posodobljeno
19. februar 2020 12.45
Krvodajalska akcija študentov, v Ljubljani, 10. aprila 2018. [krvodajalstvo,kri,krvodajalci,medicina,transfuzija,mladi,študenti] Foto Uroš Hočevar
Mirna Peč – Marija Vodnik iz Mirne Peči je ena od treh žensk v Sloveniji, ki so darovale kri 120-krat ali še večkrat. Prvič se je udeležila krvodajalske akcije pri osemnajstih, takrat so jo k temu nagovorile sodelavke v Labodu. Do 65. leta, ko človek preneha biti krvodajalec, bo skorajda zagotovo dosegla neverjetno številko 130. »Če mi bo le zdravje dopuščalo,« pravi.

Za Marijo Vodnik je najbolj običajno, da se dvakrat na leto odpravi v center za transfuzijsko dejavnost v Novem mestu, kjer sodeluje v krvodajalski akciji. »Na začetku smo lahko dali kri celo štirikrat na leto, potem so to z zakonom omejili na trikrat, zdaj pa hodim dvakrat na leto,« pripoveduje čila 59-letna upokojenka, ki ima največ veselja z vrtom in psičkom pekinezerjem.

V prejšnji državi je bilo urejeno tako, da je krvodajalec v službi dobil dva dneva prosto.

Pri nas redno daruje kri med 63.000 in 66.000 ljudi, nekateri celo štirikrat na leto.

Med krvodajalci je dve tretjini moških, kajti ti lahko pogosteje dajo kri.


S krvodajalstvom se je srečala že v družini, saj je bila krvodajalka njena mama, oče pa je dal kri le enkrat. Kri je darovala tudi njena sestra, dokler ni zbolela. Pri osemnajstih je sodelavkam ni bilo treba dolgo prepričevati, da je odšla na svojo prvo krvodajalsko akcijo, potem pa je to iz leta v leto ponavljala. »To je rutina,« pravi.

Opaža, da se v desetletjih, odkar prek Rdečega križa Slovenije, ki je nacionalni organizator krvodajalstva v državi, daje kri, odnos ljudi do krvodajalstva ni bistveno spremenil. »V torek, ko sem nazadnje dala kri, je bilo tam veliko srednješolcev, torej mladih krvodajalcev.« Je pa res, doda, da med krvodajalci verjetno ni veliko politikov, sicer bi vsaj za tiste najbolj vztrajne zagotovili kakšno ugodnost, na primer plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Ker država tako ali tako najde denar za tisoč pomembnih in nepomembnih reči …


 

Včasih je krvodajalec dobil dva prosta dneva

V zadnjih desetletjih se je opazno spremenil odnos delodajalcev do krvodajalcev, pove sogovornica. V prejšnji državi je bilo urejeno tako, da je krvodajalec v službi dobil dva dneva prosto. Potem se je to skrčilo na en dan, pa še tega je treba v nekaterih podjetjih napovedati mesec dni vnaprej. Doživela je tudi, da skoraj ne bi smela na krvodajalsko akcijo. »V enem od podjetij, kjer sem bila zaposlena, mi šef ni hotel dati dovoljenja, da bi šla darovat kri, rekel je celo, da ne smem. Pa sem vseeno šla. Ni trajalo dolgo, ko se je njegov oče ponesrečil v prometni nesreči in je potreboval kri. Čez nekaj dni je šef prišel do mene in mi rekel: 'Mogoče je dobil tvojo kri.' Od takrat ni več nikomur preprečeval odhoda na krvodajalsko akcijo, nasprotno, celo opomnil me je, da so minili trije meseci – takrat si lahko dal kri štirikrat na leto – in da naj grem.«



image
»Mladim in vsem želim samo zdravje, da boste lahko dajali kri,« pravi Marija Vodnik, vitezinja krvodajalka.


Vitezinje in vitezi


22
vitezinj krvodajalk, ki so darovale kri več kot 80-krat


V Novem mestu, pripoveduje, so tri ženske, ki so dale kri že stokrat ali še večkrat. Po podatkih Rdečega križa imamo v državi 22 vitezinj krvodajalk, ki so kri darovale več kot 80-krat, in 220 vitezov krvodajalcev, ki so to storili več kot stokrat. Krvodajalske akcije potekajo po državi praktično vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih, tako da v povprečju od 350 do 400 krvodajalcev izpolnjuje dnevne potrebe zdravstva po krvi.
Leta 1991 je bilo pri nas prijavljenih 104.932 krvodajalcev, pred desetimi leti rekordnih 111.106, lani 99.861. »Število niha, ker so tudi potrebe po krvi zadnja leta nekoliko manjše,« pojasnjuje Boštjan Novak z RKS in nadaljuje: »Potrebe po krvi seveda narekujejo bolniki.« V zadnjih letih se je izboljšala prometna varnost, tako da je manj mrtvih in telesno hudo poškodovanih v prometnih nesrečah, ki so sicer še vedno zelo pogoste. Hudo poškodovani pa največkrat potrebujejo kri in krvne pripravke.




220
vitezov krvodajalcev, ki so darovali kri več kot 100-krat


»Kri daruje kar vsak dvajseti državljan Slovenije, ali drugače povedano, 5 odstotkov prebivalcev,« pravi Novak. To redno počne med 63.000 in 66.000 ljudi, nekateri med njimi enkrat, dvakrat, trikrat ali celo štirikrat na leto, zato je povprečno število približno sto tisoč prijavljenih krvodajalcev na krvodajalskih akcijah. Med njimi je dve tretjini moških, kajti moški lahko pogosteje darujejo kri – vsake tri mesece, ženske vsake štiri.


Slovenija zgled v svetovnem merilu


Slovenija je s pokrivanjem vseh svojih potreb po krvi zgled v svetovnem merilu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je med 173 državami, kolikor jih poroča o darovanju krvi, 78 takih, ki več kot 90 odstotkov svojih potreb zagotavljajo z brezplačno darovano krvjo. Zato pri nas Rdeči križ na leto organizira okoli 1150 krvodajalskih akcij, od tega približno 370 terenskih. »V teh desetletjih se je krvodajalstvo uveljavilo kot slovensko nacionalno izročilo,« poudarja Novak. »K temu so pripomogli organizatorji krvodajalstva v krajevnih organizacijah, območnih združenjih in strokovnih službah Rdečega križa, največ pa so prispevali predani prostovoljci.« Več kot dva tisoč jih vsako leto opravi 35.000 prostovoljnih delovnih ur v organizaciji krvodajalstva, kamor sodijo motiviranje mladih za darovanje krvi, organiziranje srečanj, obveščanje o krvodajalstvu …

Verjetno je tudi zato Slovenija visoko nad evropskim povprečjem po odzivanju mladih na poziv za prvo darovanje krvi, saj se nanj vsako leto odzove od 8 do 10 odstotkov novih mladih krvodajalcev. Lani, na primer, je bil ta delež 8,8 odstotka. »To je krepko nad povprečjem Evropske unije, ki je od 4 do 5 odstotkov,« pojasnjuje Boštjan Novak in doda: »S tem ohranjamo nacionalno tradicijo prostovoljnega darovanja krvi, pomlajujemo krvodajalsko populacijo in skrbimo, da v prihodnosti ne bo zmanjkalo krvodajalcev.«
Ali kot pravi Marija Vodnik: »Če ne moreš pomagati drugače, daruj kri. Mladim in vsem pa želim samo zdravje, da boste lahko dajali kri.«