Zgodbe treh žensk: Materinski čut ni univerzalna značilnost

Predstavljamo zgodbe in pogled na materinstvo treh žensk: matere samohranilke, matere iz istospolne družine in ženske, ki se je odločila, da ne bo mati. 
Fotografija: Leta 2018 je bilo v Sloveniji glede na tip družine 117.775 mater z otroki. FOTO: Iana Kušer
Odpri galerijo
Leta 2018 je bilo v Sloveniji glede na tip družine 117.775 mater z otroki. FOTO: Iana Kušer

Materinski dan, ki ga praznujemo 25. marca, je lahko priložnost, pa ne le za večkrat prazne in bežne besede zahvale tistim, ki so nam »podarile življenje«, temveč za premislek o tem, kaj v današnji družbi pomeni materinstvo – z glasom žensk, ki morda niso odsev idealne podobe matere, žene, ženske.

Predstavljamo zgodbe treh: matere, ki hčer vzgaja sama, matere iz istospolne družine in ženske, ki za materinski dan nikoli ne bo dobila voščila, zahvale, cvetlice, kajti odločila se je, da ne bo mati. Sogovornice kljub na videz velikim razlikam med njimi materinstvo razumejo podobno: kot brezpogojno ljubezen in odgovornost.


 

Ana Gruden, mati samohranilka: Materinstvo je le ena od vlog današnje ženske


»Zame je materinstvo sreča, da sem lahko del procesa hčerinega odraščanja, ko se od dojenčka prek deklice oblikuje v mlado damo,« pravi 45-letna Ana Gruden, arhitektka, ki z zdaj dvanajstletno hčerjo živi sama od njenega tretjega leta. Če upoštevamo, da sodna praksa samohranilko ali samohranilca razume kot starša, ki sam skrbi za otroka in ne prejema preživnine, se Grudnova ne uvršča mednje. Oče namreč plačuje preživnino, a je v tujini. Hči je sicer z njim v rednem stiku po telefonu, prav tako ga obišče vsak drugi mesec.

Ana Gruden s hčerjo FOTO: osebni arhiv
Ana Gruden s hčerjo FOTO: osebni arhiv
Tudi otroštvo naše sogovornice je bilo podobno, saj je odraščala sama z mamo, s katero sta imeli ljubeč, a obenem zelo kompleksen odnos. Meni, da je bilo za njun odnos koristno, da se je hitro osamosvojila. »Ker sama nisem živela z očetom, sem si želela, da to omogočim svojemu otroku. Ampak tako samostojni in precej neodvisni mi v zakonu ni uspevalo, zato sem iz njega raje odšla. Mi je pa uspelo svoji hčeri izbrati boljšega očeta kot sebi moža.«

Pravi, da vzgoja zanjo nikoli ni bila preveč naporna, vsake toliko pa ji je žal, da družina ni večja. Če bi bila mlajša in bi imela to možnost, bi imela več otrok, da imajo ti potem tudi drug drugega. Meni, da sta sicer pri vzgoji pomembna tako mati kot oče, dodaja pa, da je njena hči razvezo sprejela. »Včasih je bila žalostna, vendar otroci dejstva hitro sprejmejo in se prilagodijo, če jih le ne obremenjujemo zaradi lastne prizadetosti.«

 



Po njenem mnenju je materinstvo le ena od vlog, ki jih ima ženska danes – zaradi stresa in hitrega tempa življenja pa vse več žensk nima otrok, četudi si jih želijo. Ne le matere, pravi, tudi očetje so izpostavljeni novim plusom in minusom, ki jih je prinesel čas. »Ne vem, kaj je zame večji izziv, biti samozaposlena ali samohranilka. Kot samozaposlena si sicer lažje razporedim čas tudi za hčer, a imam manj gotovosti. Svoboda v nobenem primeru ni poceni, je pa lepa in zame po svoje nujna, da sem kreativna.« Doda, da je po njenem dobra mati tista, ki otroka pripravi na življenje in ga spusti od sebe v samostojnost, obenem pa mu da vedeti, da je ljubljen in vreden.
 

Maja Bartelj Ilnikar, mati lezbijka: Ko sva postali par, je bila prva odločitev za družino


»Materinstvo naju je zelo spremenilo. Otrok daje življenju nov smisel,« o materinstvu razmišlja Maja Bartelj Ilnikar, ki se je s partnerico, danes ženo Ksenjo, poročila pred dvema letoma, pred štirimi meseci pa se jima je rodil sin. »Otrok naju je spremenil že od začetka, ko sva hodili na oploditve in se nato od zanositve naprej pripravljali na njegovo rojstvo.« Sedemintridesetletna sogovornica pojasni, da sta na umetno oploditev odšli v Avstrijo, v Sloveniji namreč istospolnim parom to ni dovoljeno, in da je bila ena prvih stvari, o katerih sta se kot par dogovorili, prav odločitev za družino. Kot pravi, je pri istospolnih parih to drugače – o otroku se več pogovarjajo, saj po naravni poti ne morejo zanositi.

»Obe si želiva biti biološki mami, in ker sem sama starejša, sem prej začela z umetno oploditvijo. Ker po enem letu ni bilo uspeha, sva poskusili pri Ksenji. Zanosila je že prvič.«

Maja in Ksenja Bartelj Ilnikar s sinom Svitom FOTO: osebni arhiv
Maja in Ksenja Bartelj Ilnikar s sinom Svitom FOTO: osebni arhiv


Pravi, da s partnerico nimata slabih izkušenj s sprejemanjem njune družine. Obe sta vpisani v rojstni list, težav na upravni enoti nista imeli. »Odnos je dober, najini domači so naju sprejeli, v okolju, kjer živiva, nimava slabih izkušenj. Seveda se zavedava, da mnogi sovaščani, morda starejši, neizobraženi, mislijo, da to ni normalno, ampak nihče nič ne reče.«

Odkar sta postali mami, so sorodniki njuni družini bolj naklonjeni. »Predvsem moji starši, čeprav nisem biološka mama, so zelo zaščitniški do Svita. Pa tudi moj brat je, odkar je stric, nad to vlogo navdušen.« Sogovornica poudari, da biološko materinstvo ni pomembno niti za njeno družino niti za njo samo: »Bi lahko imela Svita še raje, če bi ga rodila jaz? Dvomim.«
 

Kristina Galun, ženska brez otrok: Materinski čut ni univerzalna značilnost vseh žensk


»Materinstvo je predvsem zelo odgovorna in naporna vloga, ki se nikdar ne konča,« razmišlja 43-letna Kristina Galun, ki se je odločila, da ne bo mati, in dodaja, da proces, ki jo je pripeljal do te odločitve, traja vse njeno življenje. Ko citira indijskega mistika Osha, ki je dejal: Ne pozabite, če otroka samo rodite, še niste mati, poudari prav odgovornost in to, da materinskost ni povezana z biologijo. Je čista, brezpogojna ljubezen, kakršno je prepoznala pri svoji mami. »Vztrajala je v upanju, da lahko s svojo ljubeznijo premakne stvari. S podobo svoje matere sem spoznala, kaj ta vloga sploh pomeni. Mati ljubi brezpogojno.« Kljub mnogim, tudi težkim besedam je zanjo njena mama bila in je še vedno vse, kar je vredno v njenem življenju, pravi.



Kristina Galun svoje zgodbe ne olepšuje: oče, ki je imel sam težko otroštvo, je bil alkoholik, ki je sicer finančno skrbel za družino, a grenko življenje, ki ga je izkusil kot otrok, ga je naredilo hladnega in zagrenjenega predvsem do svojih otrok, manj do mame in okolice. »Znal je biti zelo prisrčen, doma pa malo manj. Toda otrok potrebuje stik, povezanost s starši in predvsem varno okolje,« pravi Galunova. Težave z alkoholom je imel tudi njen brat, nato je naredil samomor. »Odnosi v primarni družini so, vsaj v mojem primeru, do neke mere vplivali na to, da se nisem odločila za materinstvo.«

Spominja se svojih dekliških občutkov, ko se je v njej naselil dvom in zatem rodil upor do podobe družine. V predstavah o prihodnosti nikdar ni videla otrok. »Mogoče sem mislila, da bo ta čas prišel, a ni nikoli.« Prišla je do sklepa, da niti ni pomembno, da poznamo razloge, pomembno pa je, da odločitev, da ženska ne želi biti mati, spoštujemo. Preveč je parov, ki se o starševstvu ne pogovarjajo dovolj, ampak se otrok kar zgodi, pravi.

»Družba se pogosto boji močnih žensk, ki ne potrebujejo otroka, da bi se samouresničile. Materinski čut ni univerzalna značilnost vseh žensk,« pravi Kristina Galun. FOTO: Rok Majhenič/studio55
»Družba se pogosto boji močnih žensk, ki ne potrebujejo otroka, da bi se samouresničile. Materinski čut ni univerzalna značilnost vseh žensk,« pravi Kristina Galun. FOTO: Rok Majhenič/studio55


»Želim si, da bi bili ljudje pri odločitvi za otroka bolj odgovorni in premišljeni, vsaj toliko kot smo pri nakupu avtomobila.« Ženske bi se morale za otroke odločiti le, če si to resnično želijo, ne pa zato, ker se to v družbi spodobi in to pričakujejo drugi. »Če sami kot oseba nismo celoviti in izpolnjeni, otrok ne bo mogel zapolniti te praznine. Ni njegova naloga, da nam celi naše travme in negotovost vase.«
 

Materinstvo je na drugačen način že izživela


Moti jo, da jo ljudje včasih narobe razumejo, kot da oznanja, ne imejte otrok, ali da jih sama ne mara. Pojasni, da je bila pravzaprav druga mama nečakinjama, saj je bila njena sestra zaradi službe veliko odsotna. »Ti dve deklici sta bili kot moji, lahko bi rekla, da sem v tem obdobju materinstvo na neki način že izživela.« Kot ponovi, si otrok preprosto ne želi, ker je to zanjo prevelika odgovornost po vsem, kar je videla, doživela, in glede na svet, v kakšnem živimo.

»Družba se pogosto boji močnih žensk, ki ne potrebujejo otroka, da bi se samouresničile. Materinski čut ni univerzalna značilnost vseh žensk.« Kritično doda, da je bil nadzor nad reprodukcijo najučinkovitejše sredstvo za podreditev žensk. Ženske, ki so se odločile, da ne bodo matere, se še danes nerade izpostavljajo in govorijo o tem.

A ženske se lahko uresničijo tudi drugače. Kot pojasni sogovornica, so ženske brez otrok pogosto prostovoljke, humanitarke, krasne vzgojiteljice in učiteljice, skratka, so ženske, katerih moč in energijo bi morala družba izkoristiti in ceniti.

»Materinstvo ni vedno del ženske identitete in prva misel ali prioriteta. Je samo možnost izbire, pomembno pa se mi zdi, da se naučimo sprejemati življenje in vse, kar prinaša s sabo.«

Preberite še:

Komentarji: