Celostna pomoč neozdravljivo bolnim in svojcem v povojih

Ljubljana – Razprave o evtanaziji so odprle vprašanja, kako je pri nas urejena paliativna oskrba (PO), to je zdravljenje in zdravstvena nega ter psihosocialna in duhovna podpora za doseganje najvišje možne kakovosti življenja pacientov in lajšanje bolezni, pri katerih ni možnosti za ozdravitev.

Slovenija sodi med države, ki področja paliativne oskrbe še nimajo sistemsko urejenega niti umeščenega v ustrezne dokumente, pravica in potreba po njej pa je opredeljena le v nekaterih domačih aktih, piše v Državnem programu paliativne oskrbe, ki je bil sprejet marca 2010.

Pomoč potrebujejo tudi svojci

V omenjenem dokumentu je med drugim zapisano, da potreba po organizirani PO postaja nuja zaradi podaljšane življenjske dobe in naraščajočega števila kroničnih bolezni, najpogosteje so to bolezni srca in ožilja, rakasta obolenja, kronične pljučne bolezni in sladkorna bolezen. Organizirano PO pa uporablja kar 60 odstotkov umirajočih in 80 odstotkov pacientov z napredovanim rakom; ob tem pa določene storitve v povprečju potrebujeta še dva člana pacientove družine.

V tem državnem programu so zapisana izhodišča za uvajanje celostne organizirane paliativne oskrbe v Sloveniji na vseh ravneh, ki naj bi omogočala PO v domačem okolju, bolnišnicah in pri izvajalcih institucionalnega varstva, za kar pa je treba zagotoviti pravne podlage, finančna sredstva, organizacijo mreže PO ter ustrezno izobražene izvajalce. Hkrati pa je to tudi osnova za akcijski načrt za uvajanje celostne paliativne oskrbe v Sloveniji.

Izobraževanja

Državna koordinatorica skupine za paliativno oskrbo pri ministrstvu za zdravje, anesteziologinja v Splošni bolnišnici Jesenice, Mateja Lopuh, dr. med., ki je tudi vodja za zdaj edine delujoče mobilne paliativne enote na Gorenjskem, je povedala, da je predviden razvoj mreže PO po regijah, območnih enotah ZZZS, ki nastaja v dveh stopnjah. Najprej Slovensko združenje paliativne medicine skupaj z nacionalno koordinacijo pripravi posvet v posamezni regiji, na katerem ugotovijo, kaj tam na področju PO že imajo in kaj bi še potrebovali, kateri elementi mreže še niso zadostno razviti; ponekod denimo več socialne pomoči, bolj razvito pomoč na domu ipd. Na drugi stopnji za vse člane paliativnega tima, ki ga sestavljajo zdravniki, medicinske sestre, psihologi, socialni delavci, fizioterapevti in prostovoljci hospica, pripravijo 50-urno izobraževanje o osnovah PO. Izvedli so jih že na Obali in Gorenjskem, v Ljubljani in Celju, načrtujejo pa jih še na Koroškem, Dolenjskem, v Mariboru in Pomurju. Pravi, da so ta izobraževanja popolnoma zasedena, veliko je interesa med zdravniki, medicinskimi sestrami, psihologi, farmacevti in socialnimi delavci. Specialistične 120-urne tečaje za posamezne poklicne skupine pa bo izvajal Inštitut za paliativno medicino in oskrbo, ki je bil ustanovljen pri Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.

Povsod po Sloveniji ni enako

Zdravnica poudarja, da v svoje delo vključujejo tudi svojce, težišče PO se namreč usmerja na domače okolje, kjer sta nosilca oskrbe osebni zdravnik in medicinska sestra, vendar pa razvoj v vseh slovenskih regijah ni enak. Na Gorenjskem deluje za zdaj edini mobilni paliativni tim v okviru Splošne bolnišnice Jesenice, kot pomoč osebnim zdravnikom in patronžanim medicinskim sestram, ki v domačem okolju skupaj z njimi oskrbi 150 bolnikov na leto, na voljo je tudi 24 ur delujoča mobilna številka.

Po njihovih podatkih je leta 2013 v domačem okolju umrlo 80 odstotkov bolnikov, kar je mnogo več kot v bolje razvitih evropskih državah. Ta mobilni tim pokriva območje Gorenjske do Medvod, Kamnika, Tržiča in Kranjske Gore, do avstrijske meje. Zdravnica pravi, da so tudi v drugih regijah zdravniki, ki imajo dodatna znanja s tega področja in so dostopni za svoje bolnike, kar bo hitreje pripomoglo k oblikovanju popolne mreže PO z vsemi njenimi elementi. V Sloveniji je sicer 16 opredeljenih paliativnih timov v stacionarnih ustanovah. Na oddelku za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani pa oskrbijo 200 bolnikov na leto.

Prikazovanje v medijih straši bolnike

Mateja Lopuh ob tem še dodaja, da paliativna oskrba ni nekaj novega, kakor se prikazuje, lajšanje bolečine in simptomov bolezni je nekaj, kar so zdravniki dolžni početi ves čas, to pa tudi pripada vsem bolnikom. Opozarja, da nekateri mediji s svojim poročanjem o hudem trpljenju nekaterih vzbujajo strah pri bolnikih, ki imajo urejeno PO, česar pa ne želijo. Bolnike skrbi, da bodo res izpostavljeni takemu trpljenju. V celotnem poteku paliativne oskrbe si namreč prizadevajo, da ni povezano ne s telesnim ne duševnim trpljenjem. Meni, da je pri dobro urejeni PO želja po predčasnem končanju življenja zelo malo, v državah, kjer je evtanazija oblika reševanja trpljenja ob koncu življenja, pa da je PO slabo razvita, bolniki so s simptomi svoje bolezni prepuščeni samim sebi, misel na umiranje v domačem okolju pa jim je v breme.

Opozorila je tudi na lani začet vseslovenski projekt Metulj (www.paliativnaoskrba.si), ki na spletni strani nudi zemljevid po regijah z izvajalci PO, telefonskimi številkami in drugimi potrebnimi informacijami.