Tiskane izdaje
Postojna - Medtem ko so nevladni organizaciji Amnesty International obisk štirinajstih sirskih beguncev, ki so prejšnji teden pripešačili v Slovenijo, omogočili šele četrti dan po njihovem prihodu v Center za tujce v Postojni, so včeraj vrata z ograjo in rešetkami varovanega objekta odprli za novinarje.
»To smo storili zaradi pritiska v javnosti po prihodu skupine domnevnih Sircev, hkrati pa tudi zato, da ne bi kdo mislil, da kaj skrivamo, medtem ko se zunaj snema rešetke,« je na vprašanje, zakaj so organizirali dan odprtih vrat v »službi policije, zadolžene za izvajanje prisilnega odstranjevanja tujcev iz države«, kar je Center za tujce v Postojni, odgovoril njegov vodja Jože Konec. »Brez težav vam pokažemo vso notranjost. Mi smo odprti za vse,« je zatrdil Konec, ki je za delo centra odgovoren direktorju uprave uniformirane policije.
»Ne morem poklicati družine, ne morem se preobleči«
»To je zapor,« je včeraj povedal eden od tam nastanjenih sirskih beguncev. »Ne morem poklicati družine, nimam dostopa do spleta, ne morem se preobleči,« je našteval v angleščini. Bil je v skupini, ki so jo slovenski policisti pred tednom dni prijeli blizu Lendave pri »nedovoljenem prestopu državne meje«. Tako kot preostalih trinajst je zdaj vložil prošnjo za mednarodno zaščito. »Ni bilo druge izbire. Ali vrnitev na Madžarsko, ampak tja nočem, ali pa ostati tu,« je pojasnil petintridesetletnik, po izobrazbi ekonomist. Toda raje bi šel v Avstrijo ali Nemčijo.
Da njihovo pridržanje v centru za tujce zdaj pomeni »ustavitev prizadevanja, da dosežejo varnost«, in hkrati »dodatno negotovost glede njihove prihodnosti«, trdi Nataša Posel, direktorica Amnesty International. Njihov beg pred negotovostjo se po njenem mnenju tako nadaljuje in v evropskih državah celo stopnjuje. Opozarja tudi, da begunce v postojnskem centru, kot so jim povedali med obiskom, skrbi tudi plačevanje bivanja, ki je določeno v zakonu o tujcih in znaša dvajset evrov na noč, če ima begunec finančna sredstva. »To je nedopustno. Gre za ljudi, ki bežijo pred negotovimi situacijami, s konfliktnih območij, kjer so v nevarnosti, in absurdno je, da država od tako ogroženih in ranljivih ljudi zahteva denar za pripor, kjer niso po lastni želji,« meni Poselova.
»Trajna odstranitev tujca v državo izvora«
Center za tujce v Postojni je leta 2000 prevzel naloge takrat ukinjenega prehodnega doma za tujce. Center za tujce skladno z zakonoma o azilu in o tujcih izvaja »prisilno in prostovoljno odstranitev tujca iz države«. Kot tujca pa veljavni zakon, ki vsebinsko povzema več direktiv in sklepov Evropske unije, opredeljuje osebo brez državljanstva, ki je nobena država v skladu s svojimi pravnimi akti nima za svojega državljana. V večletnem programu Evropskega sklada za vračanje, ki so ga za obdobje do leta 2013 pripravili na slovenskem ministrstvu za notranje zadeve, je, denimo, mogoče prebrati, da je cilj Slovenije »neposredna in trajna odstranitev tujca v državo njegovega izvora«. V programu je navedena tudi potreba po »varnih in humanih vrnitvah« v sicer »kritične države«.
V centru, kjer je povprečna doba bivanja 17 dni, so letos do konca avgusta nastanili 309 ljudi. Trenutno jih je tam 26. Med njimi tudi štirinajst beguncev iz Sirije. »Tujcev nikoli ne vračamo prisilno v države, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v države, kjer bi lahko bili izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj nam v teh primerih zakon o tujcih izrecno prepoveduje njihovo prisilno odstranitev iz Slovenije,« je zagotovil vodja centra Jože Konec.
Val 202 pa je konec lanskega leta poročal, da je bil eden od afganistanskih beguncev, ki ga je Slovenija pred tem vrnila nazaj, hudo ranjen v napadu talibov in v komi. »Uradno je odpotoval nazaj z lastno privolitvijo, a v resnici je bil v to prisiljen. Lahko bi še naprej izgubljal pamet v tej državi brez dokumentov in brez vseh pravic. Tvegati smrt v domovini se mu je zdelo manj neprijazno od tega,« je takrat za javni radio pojasnjeval njegov prijatelj.
Mirovni inštitut: begunce vključiti v lokalno skupnost
Da so institucije, kot je center za tujce v Postojni, predvsem »totalne ustanove, katerih namen je marginalizirati, stigmatizirati in izločiti,« opozarja Mojca Pajnik iz Mirovnega inštituta, ena od urednikov zadnje številke Časopisa za kritiko znanosti z naslovom Rasizem: Razrezani svet. Čeprav so to, kot pravi, lahko stavbe z lepimi zidovi, so v njih še vedno kamere in režim, ki odmerja način življenja ljudi. »To je funkcija reproduciranja razlik v družbi. Pod krinko domnevnega ohranjanja sedanjega statusa quo, družbenega reda in domnevne pomiritve večinskega prebivalstva in domnevno tudi zato, da bomo imeli mir, je treba tujce odstraniti.« Po njenem mnenju je zato nujna prepoved ilegalizacije ljudi in eden od mehanizmov v tej smeri je ukinitev centrov za odstranjevanje tujcev.
»Ko se ljudi zapira v takšne centre, se jih institucionalizira. Tako postanejo drugi, nezaželeni. To je treba preseči in poiskati alternative,« meni Pajnikova. Spomni, da so se v Trstu, kjer imajo toliko prosilcev za azil in beguncev kot celotna Slovenija, že vzpostavile nekakšne stanovanjske kooperative. »To je ena od rešitev, ko govorimo o nastanitvah beguncev. Treba jih je vključiti v lokalne skupnosti in jih tako normalizirati.« V nasprotnem primeru, opozarja raziskovalka in aktivistka, se širi »neka lažna imaginacija, kdo da nas preplavlja in kako drugačni da so ti ljudje«, kar je nevarno. »Država tudi s takšnimi centri seje strah. In rasizem ima zelo pogosto, tudi ko se pojavi med ljudmi, institucionalno obliko, ki je pred tem sledila tem občutkom.«
