Član četverice, ki ga niso hoteli zapreti

David Tasić (1962–2019): Slovo novinarja, založnika, zbiralca, člana četverice JBTZ

Objavljeno
25. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
25. oktober 2019 09.54
Ko je julija 1988, nekaj minut po razglasitvi sodbe vojaškega sodišča, prišel iz pripora in ga je na Roški cesti pričakalo več kot 10.000 ljudi, je bil David Tasić najbolj zmeden izmed četverice. Foto Tone Stojko
David Tasić je odraščal v Kruševcu, na začetku osemdesetih let ga je študijska pot pripeljala v Ljubljano. Menda ni treba razlagati, da je najprej pisal o rock'n'rollu. Slovenskemu občinstvu je v Mladini predstavljal beograjske glasbene atrakcije, v druge konce Jugoslavije je izvažal zgodbe o slovenskih glasbenih podvigih. Toda v nacionalno zavest se je zapisal kot zapornik. Klicali­ smo ga Taso.

Bilo je 1. avgusta 1989. Tone Stojko, fotograf, je imel avto. Franci Zavrl – pred letom je bil skupaj z Janezom Janšo, Ivanom Borštnerjem in Davidom Tasićem obsojen na zaporno kazen, ker naj bi izdal vojaško skrivnost – je sklenil, da bo prostovoljno odkorakal v zapor. Moral bi se oglasiti v zaporu odprtega tipa na Igu. Taso je rekel, da bo šel zraven. Taso je dobil poziv, naj se na začetku julija oglasi v ječi v Novi Gorici, a mu Nova Gorica nekako ni ustrezala. Tehnično vzeto je bil obsojenec na begu. Potem je sedel v Tonetovo katrco in se še on odpeljal na Ig.

Ko je Taso vstopil v pisarno upravnika zapora Uroša Ahčina, je nastala zadrega. Upravniku ni bilo jasno, kaj počne pri njem. A Taso je začel potrpežljivo pripovedovati, da zaporne kazni ne bi prestajal v Novi Gorici, zato se je oglasil kar na Igu. Upravnik je enako potrpežljivo kaznovanemu članu četverice, ki je bil obsojen na ljubljanskem vojaškem sodišču, odgovoril, da ga ne more kar tako zapreti. In je Tasa odslovil. Pred tem je leto dni trajal čuden pingpong. Člani četverice so sporočali, da ne bodo šli v zapor. Slovenska oblast pa je bila nesrečna, ker je bilo kazen menda treba izvršiti. Potem se je Taso javil v ječi, tu sem, vaš sem, a ga je moral Stojko prek Barja odpeljati nazaj v mesto.



Odličen novinar je bil. Pogumen. A je po tem, ko je bil na vojaškem sodišču obsojen, opustil novinarski poklic in postal založnik. Leta 1984 je, denimo, naredil intervju z Dušanom Radovićem, srbskim novinarjem, urednikom in avtorjem aforizmov. Nekaj dni pozneje je Radović umrl. Leta 1986 se je pogovarjal z gledališkim režiserjem in esejistom Bojanom Štihom. Nekaj dni zatem je Štih umrl. Leta 1987 je prepričal pisatelja Vitomila Zupana, naj mu da intervju. »Taso, tudi Zupan ti je umrl,« sem mu rekel onega majskega dne. Najprej se je nasmehnil. Potem pa prebledel. »Se zajebavaš?« je rekel.

Res je bilo.
 

Tretji član četverice


Zgodovinska znanost pravi, da se je nekega dne leta 1988 pri Tasiću na Mladini oglasil podčastnik Ivan Borštner in mu izročil kopijo zaupnega vojaškega dokumenta, ki je pripovedoval o nelegitimnih namerah jugoslovanske vojske. Tasić je potem dal papir Zavrlu, Zavrl pa Janši. Služba državne varnosti je potem papir med tajno preiskavo našla pri Janši, nekaj dni pozneje ga je aretirala. Pet dni pozneje je SDV v Mostu na Soči, kjer je živel, aretirala še Tasića. Med hišno preiskavo na Mladini so našli še eno kopijo zaupnega vojaškega dokumenta. Kolikor poznam izsledke zgodovinske znanosti, nekako ni jasno, kako se je lahko kopija zaupnega vojaškega dokumenta znašla v mapi na mizi Davida Tasića, če pa je sam dal papir iz rok. Taso ni razumel, kako se je papir, ki ga je dal iz rok, vendarle znašel na njegovi mizi.

image
Borštner, Janša in Tasić na prostosti 1988 FOTO: Joco Žnidaršič


Če je bila četverica, znana po kratici JBTZ, odgovor Slovenije na liverpoolske Beatle, je bil Taso v tem kvartetu George Harrison. Nadarjen avtor in glasbenik, ki ne rine v ospredje. Ko je julija 1988, nekaj minut po razglasitvi sodbe vojaškega sodišča, prišel iz pripora in ga je na Roški cesti pričakalo več kot 10.000 ljudi, je bil najbolj zmeden.

Ni vedel, ali ga ima množica za junaka ali izdajalca. No, množica ga je imela za junaka, ker je izdal vojaško skrivnost. Ta vojaška skrivnost pa je bila z vsebino celo v onih časih protiustavna. Kak dan pozneje, ko je razumel, kaj se je vmes zgodilo, se je že spet šalil. Da je na neki način dobro, če kdaj zaprejo kakšnega urednika, ker potem pisanje o razmerah v zaporu vendarle vodi do izboljšanja situacije. »Govorim seveda ironično,« je dodal.

image
Srečanje ob 25. obletnici dogodkov na Roški. Z leve proti desni Igor Bavčar, David Tasić, Franci Zavrl, Janez Janša in Igor Omerza.
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Ko je končal novinarsko pot, je postal založnik. Založba Karantanija je bila kar zanimiva institucija. Če ga je kot novinarja najbolj zanimalo brskanje po meandrih zgodovine, tega v novi službi ni opustil. Kot založnik je objavljal reči, povezane z zgodovino. Tržišče je oskrboval s knjigami iz literarne zgodovine. Bil je strastni zbiralec vojaških odlikovanj. Ne zato, ker bi imel do vojaštva kak zelo pozitiven odnos, temveč zato, ker je bral zgodovino skozi odlikovanja. Da se iz odlikovanj ogromno naučiš, je pripovedoval, medtem ko je hodil po bolšjem sejmu in z izurjenim očesom motril stojnice, ali je na njih morda kak kos, ki ga še nima.

Mlad je bil, imel je vsega 57 let. Zdrav­stvenih težav s srcem njegov humor ni ­mogel premagati.