Covid-19 je nov test solidarnosti in Slovenci bomo tudi to zmogli

Pogovor s poveljnikom civilne zaščite Srečkom Šestanom o ukrepih za preprečevanje širjenja okužbe z novim koronavirusom.

Objavljeno
12. marec 2020 11.45
Posodobljeno
12. marec 2020 13.02
Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite, koordinira vse dejavnosti pri omejevanju širjenja okužbe s koronavirusom. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ljubljana – »Ljudi naj ne bo strah, naj raje spoštujejo nasvete strokovnjakov. Strah je razumljiv, a če bi se bolj dosledno držali vseh veljavnih ukrepov, bi se okužba počasneje širila,« nam je na začetku jutranjega pogovora povedal Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite, ki koordinira vse dejavnosti za preprečevanje širjenja okužbe z novim koronavirusom.

Eden najbolj iskanih ljudi v Sloveniji ta hip je samo včeraj opravil skoraj 160 telefonskih pogovorov, med najinim 25-minutnim pogovorom mu je telefon neprestano brnel. Srečko Šestan je poveljnik Civilne zaščite, dela slovenskega obrambno-varnostnega sistema, ki po ugotovitvah številnih strokovnjakov tudi v evropskem merilu zgledno deluje. Zadnje dni se je njegovo delo povsem osredotočilo na reševanje krize, ki jo povzroča širjenje okužbe z novim koronavirusom.
 

Menite, da se ljudje ne držijo dovolj predpisanih pravil?

S tem ne mislim zgolj na tako imenovane običajne ljudi, v mislih imam tudi zdravnike in vse druge.
 

Nekam veliko zdravnikov imamo okuženih, ljudi, ki bi pravila morali poznati?

Ne vem, kaj je vzrok za to. Verjetno pravila poznajo, okužili se niso od pacientov, okužbe so v glavnem prinesli iz tujine. Kolikor so meni informacije dostopne, ni zdravnikov, ki bi se okužili med delom s pacienti. Torej upoštevajo pravila, problem je najbrž kje drugje.
 

Zdi se, da na Hrvaškem krizo obravnavajo drugače?

Pri Hrvatih je res drugače, oni so imeli počitnice januarja in virus v Italiji takrat še ni bil toliko razširjen. Mi smo imeli počitnice februarja, v obdobju, ko je bila okužba bolj razširjena. Tako je videti, ker so vsi prinesli virus iz Italije.
 

Kakšna je vaša naloga v sedanji situaciji in kaj sploh lahko storite?

Naša naloga je koordiniranje izvajanja ukrepov, ki jih predpiše minister za zdravje. Oni imajo edini po zakonu o nalezljivih bolezni zakonske pristojnosti urejati različne ukrepe. Naša naloga je te ukrepe malo bolje uskladiti, seveda pa Civilna zaščita v okviru svojega rednega dela že zdaj pomaga. Oskrbeli smo vse sprejemne centre s kontejnerji, pohodnimi ploščami in zaščitnimi sredstvi.
 

Imate teh sredstev dovolj na voljo?

Seveda imamo zaščitna sredstva iz blagovnih rezerv, maske, rokavice, očala ... Zdaj nabavljamo nove količine, ravno imamo tudi ponudbo iz Kitajske. Kitajska je očitno zagnala proizvodnjo in so včeraj v Italijo poslali eno veliko pošiljko pomoči. Pri tem ne gre za posel, ampak za pomoč.
 

Mi smo tudi Kitajski poslali neko veliko količino mask, je bila to napaka?

Drži, mi smo tudi Kitajcem pomagali, sicer je bila to donacija nekega podjetja, ki pa je šla tja v imenu Slovenije. In Kitajci to cenijo, prišla je depeša prek zunanjega ministrstva, da se lahko prijavimo za to pomoč in zdaj delamo na tem, da bomo verjetno to pomoč dobili. Tista donacija očitno ni bila napaka. Treba je znova povedati, da to niso bile maske v lasti države, država je izvedla samo transport in poskrbela za celotno logistiko. Tista donacija se zdaj kaže kot dobra poteza.
 

To je kurativa, kaj pa preventiva? Šole se zaprejo v ponedeljek, zakaj tega nismo naredili že prej?

To je udarec za vse, za gospodarstvo in za vse državljane. Razlika med odpovedjo množičnih dogodkov in zaprtjem šole je v tem, da v šoli otroci niso vsi hkrati v enem prostoru, razrede sestavlja po 25 do 30 otrok. Vse otroke v šoli poznamo, vse njihove poti so znane in sledljive. Za ljudi, ki pridejo v kino, ne vemo, kdo so, od kod so prišli in kam so odšli ter s kom so imeli stike. Manj zbiranja ljudi zagotovo ne bo škodilo pri omejevanju širjenja okužbe.


Kakšen zalogaj bo zaprtje šol?

Zapreti šole ni noben zalogaj, zapre se jih zlahka. Težje pa je urediti življenje in nemoten potek dela ob zaprtih šolah. Poskrbeti bo treba za varstvo vseh otrok, recimo tam od 12. leta naprej, ob tem ni priporočljivo, da te otroke varujejo stari starši, ker so rizična skupina. Težava se pojavi, ker bodo za varstvo morali poskrbeti starši oziroma eden od staršev, če ta starš ne more delati od doma, imamo že velik problem. Tu so številke zelo velike. Če imamo 300.000 osnovnošolcev, od teh vsaj tretjina potrebuje varstvo, to pa je vsaj sto tisoč staršev in to bo gospodarstvo zagotovo občutilo.
 

Ljudi imate dovolj?

Civilna zaščita ima za svoje delo tudi v tej situaciji dovolj ljudi. Sam bolj vidim težavo pri zdravnikih in zdravstvenem osebju, tu neke kadrovske rezerve ni. Zato bo treba zmanjševati obseg drugih storitev. Ministrstvo za zdravje je sprejelo odredbo, da zdravstveni delavci prekinejo vse preventivne dejavnosti in da bi te ljudi usmerili na pomoč v domovih za ostarele in zdravstvenih domovih.
 

Imate kakšne ocene, koliko ljudi bi še lahko zbolelo, kako dolgo utegne ta kriza še trajati?

To bo šlo še naprej, zagotovo. Ko smo se pogovarjali in spremljali izkušnje Kitajske, bi to lahko trajalo še vsaj mesec ali dva. Podatki s Kitajske kažejo, da se število novih okužb v zadnjem času umirja, ampak trajalo pa je več kot tri mesece. Tudi prihodnjo zimo bo ta virus spet prišel na površje.
 

Koliko ste v stiku s kolegi iz tujine?

Imamo sporazume s številnimi državami, zlasti s sosedi smo v rednem stiku in smo na tekočem, kaj kdo počne. Imamo pa različne sisteme v različnih državah, kot vidite v Italiji in na Hrvaškem, imajo civilno zaščito v akciji že od vsega začetka, vendar imajo pri njih to zakonsko drugače urejeno kot pri nas, kjer zadevo vodi minister, mi pa vskočimo kot pomoč.
 

Italijani so že zdavnaj uvedli merjenje temperature na letališčih, pri nas to uvajamo šele zdaj.

S kolegi iz Italije smo bili v stiku že pred mesecem dni, ko so ravno začeli uvajati daljinsko merjenje temperature na letališčih. Takrat so naši strokovnjaki povedali, kar še vedno drži, da to ni najboljši pokazatelj, temveč deluje bolj psihološko na potnike.
 

Kako vidite ukrepe v Italiji?

Ocena je, da so bili italijanski ukrepi nesmotrni in dvomljivo smiselni ali pa vsaj napačno tolmačeni. Karantena celotne države ne deluje prav učinkovito, če nihče ne nadzira delovanja teh ukrepov.
 

Kako bo pomagal poostren nadzor na meji z Italijo?

To je ukrep, ki je veliko boljši. Tako vsaj tiste, ki res kažejo znake bolezni, lahko izločijo iz prometa. Zelo pomemben pa je tudi psihološki učinek takšnega ukrepa za domačo javnost, da vedo, da nekdo nadzira, kdo vstopa v državo, in navsezadnje tudi za tiste, ki prihajajo, da vedo, da jih na meji nekdo čaka in ne morejo kar bolni vstopati v državo.
 

Kako je v praksi videti vaše delo koordinatorja?

Do zdaj smo imeli medresorsko delovno skupino, ki jo je imenovala vlada. Vodila jo je državna sekretarka z ministrstva za zdravje, včeraj je premier mene pooblastil za vodenje te skupine, ampak jaz bom to malo reorganiziral. Seveda bi se rad posvetoval tudi z novo vlado, da ne bom jutri vsega reorganiziral in v soboto znova, ampak ravno zdaj pripravljam nov načrt. Ne mislim delati v veliki skupini 30 ali 40 ljudi, ker to ni operativno, ampak bomo naredili tri ali štiri skupine po področjih, ki se bodo lahko vsak dan sestajale po eno uro in bodo ves čas na tekočem. 
 

Bodoči premier Janez Janša deluje kot ustvarjen za delo v krizi.

Mislim, da tudi prihodnji premier tako razmišlja in s tem se strinjam, da bi to skupino dvignili na strateški ravni na Svet za nacionalno varnost. To je na neki način logično. Če pogledate tudi po drugih državah, so se pojavljali predsedniki vlad, predsedniki in ministri, pri nas pa je bilo zelo mešano. Največ se je sicer pojavljala stroka, kar ni nič narobe, smo pa dobivali očitke tudi iz novinarskih vrst, da se v komunikaciji z javnostjo ne pojavljajo najvišji predstavniki oblasti. In zdaj vidim, da bo to verjetno drugače.
 

Zelo pomembno je dajati vtis, da zadevo jemljete resno.

Seveda je ta vtis pomemben. Sam sem prepričan, da zadeve jemljemo resno. Večina, vsi nikoli, to je najbrž jasno. Vsekakor pa je to krizo treba jemati resno, posledice so hude in lahko so še hujše. Na srečo še nimamo nobenega smrtnega primera, ni pa rečeno, da se to ne bo zgodilo.
 

Kaj, poleg vsega že povedanega, bi še položili na srce slovenski javnosti?

Zadeve so preproste. Ljudje naj sledijo že znanim ukrepom in priporočilom. Naj razmislijo, kaj je zares pomembno in nujno. Morda je pametno odložiti kakšno potovanje v tujino, tudi zunaj zadeve še niso povsem umirjene. Temeljita higiena je še najmanj, kar lahko naredimo za svojo varnost.
 

Sama civilna zaščita vsega dela zagotovo ne bo zmogla, kdo vam še pomaga?

Rdeči križ je že aktiviran, njihove ekipe lahko že vidimo na mejnih prehodih in pomagajo v Metliki in na drugih območjih. Na voljo imamo po vsej Sloveniji 11 ekip prve pomoči, torej več kot 600 bolničarjev, ki so usposobljeni za prvo medicinsko pomoč, marsikaj znajo in lahko veliko pomagajo. Če bo treba, bomo za pomoč pri oskrbi rizičnih skupin na terenu vključili nevladne organizacije in prostovoljne gasilce. Prevzeli bomo tudi organizacijo transporta vzorcev iz 16 vstopnih točk v laboratorije, tudi tu nam bodo najverjetneje na pomoč priskočili gasilci.
 

Obrambni minister Matej Tonin civilno zaščito prepoznava kot dobro delujoč, tudi v evropskih razmerah zgledno delujoč sistem. Ali naj nas to pomirja?

Imamo srečo, da ima naš sistem, ki temelji na prostovoljstvu, zelo veliko pripadnikov. Samo operativnih prostovoljnih gasilcev je med 45.000 in 50.000. Z nevladnimi organizacijami smo že med migrantsko krizo vzpostavili zelo dobre stike, smo zelo dobri sodelavci in kolegi, tudi z njimi se pogovarjamo in pripravljamo načrt oskrbe.
Mi vemo, da že leta delamo dobro, imamo dobro usklajeno ekipo, ki se pozna že leta. Znamo se obrniti in znamo tudi improvizirati, če je treba, mi Slovenci smo v tem dobri. Marsikaj pa se seveda da narediti tudi bolje.
 

Žled in poplave so pokazale, da je v Sloveniji solidarnost še vedno doma. Bo tudi ta kriza nekakšen preizkus solidarnosti?

Tudi. Naša solidarnost se bo pokazala pri oskrbi rizičnih skupin in okuženih. Najprej so na vrsti bližnji, sosedi z medsebojno pomočjo, potem pa navzgor po sistemu. To smo že pokazali, da znamo in zmoremo pomagati drug drugemu v sili. Je pa tokrat drugače kot pri naravnih nesrečah, poplavo in žled vidimo, tokrat pa nesreče, torej virusa ne moremo videti.