Črna lista spletnih strani, ki bi bolje zaščitila žrtve

Kadar je sporna vsebina na strežnikih v tujini, je naša policija celo povsem nemočna

Objavljeno
17. september 2019 06.00
Posodobljeno
17. september 2019 06.00
Spletnih domen z najgrozljivejšimi posnetki ni na slovenskih strežnikih, zato ima policija večkrat zvezane roke pri zaščiti žrtev. Foto Reuters
Ljubljana – Po svetovnem spletu kroži na stotine spletnih strani, ki prikazujejo spolne zlorabe otrok. Veliko takšnih strani je dostopnih brez posebnega računalniškega znanja, le prave ključne besede je treba vpisati v brskalnik. Po izkušnjah policije spletnih domen z najgrozljivejšimi posnetki ni na slovenskih strežnikih, zato imajo pri zaščiti žrtev večkrat zvezane roke.

Sedanja zakonodaja policiji omogoča, da učinkovito posreduje le na slovenskih strežnikih, na tistih v tujini pa ne. Toni Kastelic, vodja sektorja za računalniško forenziko na generalni policijski upravi, je dejal, da gre za dve različni situaciji. »Če dobimo prijavo, da je sporna vsebina na katerem od slovenskih strežnikov, prek sodne odredbe dosežemo, da je stran za uporabnike nedostopna, za potrebe preiskave pa podatke lahko zasežemo. Zatakne se, ko je stran na tujih strežnikih, kar je sicer pri tovrstnih zlorabah običaj.«

Pri zlorabah otrok na spletu je več virov, prek katerih policija dobi podatke za preiskavo. Zmotno je mišljenje, da preiskovalci le čakajo, da jih nekdo obvesti, saj so na tem področju tudi sami aktivni in brskajo za spornimi stranmi. »Takšna vsebina je lahko na običajnem spletu, ali pa kje na bolj temačnem, tako imenovanem dark netu. To seveda potem zahteva še večjo angažiranost in posledično več znanja,« je povedal Kastelic.
 

Neprecenljivo sodelovanje


Prijavljajo tudi občani, nekateri anonimno, velik del prijav pa podajo nevladne organizacije, ustanovljene prav s tem namenom. Najdejavnejše je Spletno oko ter mednarodna organizacija InHope. Neprecenljivo je sodelovanje z Europolom in Interpolom kot tudi s policijami na tujem, saj gre v teh primerih vedno za čezmejno kriminaliteto, glede na to, da je svetovni splet dostopen vsakomur.

Andrej Motl, koordinator prijavne točke Spletno oko, je dejal, da so lani prijeli 350 prijav domnevnih posnetkov spolnih zlorab otrok, od tega so v 159 primerih zaznali, da bi bil v ozadju lahko sum kaznivega dejanja, zato so jih posredovali naprej policiji.
Naša policija se najprej osredotoči na identificiranje slovenskih žrtev, če za to obstajajo sumi, in poskuša kar se da hitro preprečiti nadaljnje zlorabe. Ko ugotovijo, da ne oškodovanec ne storilec nista v Sloveniji, to posredujejo Europolu ali Interpolu, ki potem obvesti ustrezno državo oziroma države.

Že pred leti je nastal nesporazum med nekaterimi nevladniki, informacijsko pooblaščenko in policijo, ko je slednja dala pobudo, da bi pod določenimi pogoji lahko hitro in učinkovito onemogočili dostop do spletnih strani z zlorabami otrok.

»Interpol zbira baze takšnih spletnih strani in vsem, ki vstopijo v projekt, to bazo tudi redno posreduje. Nacionalna policija pošlje sezname prepovedanih strani internetnim ponudnikom posamezne države, ki onemogočijo dostop do teh spletnih strani. Poudarjam pa, da gre izključno za zaščito nemočnih otrok, ki so žrtev res hudih spolnih zlorab,« je o prenosu informacij povedal Kastelic.

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je že pred časom ob razpravi o tem povedala, da priznava legitimnost ukrepanja proti zlorabam otrok, ukrepi pa morajo biti učinkoviti, zakoniti in sorazmerni. Takrat je poudarila, da še niso dobili prepričljivih zagotovil, da blokad res ni mogoče izvajati v okviru že veljavnih zakonskih pooblastil ali kvečjemu z manjšimi popravki teh pooblastil. Nasprotno pa se pri Spletnem očesu že več let zavzemajo, da bi lahko hitro in učinkovito onemogočili dostop do teh strani.

Ideja o onemogočenem dostopu do teh vsebin ni zrasla v glavah slovenskih policistov, saj jo je Interpol predstavil že leta 2010. Obstaja težnja, da se takoj ukine in odstrani spletne strani, na katerih se pojavljajo hude zlorabe otrok, ter da se čim prej onemogoči dostop do teh strani, izključno zato, da se zavaruje žrtve.

Izkušnje kažejo, da uporabniki lahko povsem naključno, razen ko gre za strani, do katerih se lahko dostopa le z razširjenim računalniškim znanjem, pridejo na spletno stran, kjer so prikazane zlorabe otrok. »Takšen dostop je danes brez omejitev in dostopen tudi povsem nič hudega slutečim navadnim uporabnikom. Če bi obstajala tako imenovana črna lista, bi bila stran onemogočena, namesto sporne vsebine bi se prikazalo ustrezno besedilo, zakaj je stran onemogočena, bili bi prikazani uradni znaki policije, Interpola in drugih organizacij. S tem bi naredili velik korak za zaščito nemočnih žrtev,« je prepričan Kastelic.
 

Težavno čezmejno odkrivanje storilcev


»Sporne strani so preverjene, ovrednotene, da gre za prikaz zlorabe otrok. Govoriti, da je to začetek konca interneta, češ da bi policija lahko blokirala tudi določene oblasti nevšečne politične spletne strani, je skrajno nenavaden, če ne celo neprimeren očitek. Gre za učinkovito delovanje v boju proti zlorabi otrok v več državah, pri nas pa je to še vedno onemogočeno, saj smo naleteli na zid.«

Pregon storilcev kaznivega dejanja in zaščita zlorabljenih otrok je pri spletni kriminaliteti zelo težavna, saj gre navadno za mednarodno preiskavo, v kateri pa z veliko državami, v katerih so strežniki, ni nobenega sodelovanja. »Če je preiskava znotraj držav Evropske unije, gre lažje, pa še vedno smo vezani na mednarodno pravno pomoč. Ko je govor o državah tretjega sveta, recimo Nigeriji, smo povsem nemočni. Če bi lahko onemogočili dostop do spletne strani z otroškimi zlorabami, če je strežnik v tujini, bi žrtve lahko takoj zaščitili, tako pa nimamo nobenih možnosti. Razen, kot rečeno, prek mednarodne pravne pomoči, kar je lahko predvsem zelo dolgotrajen proces, večkrat pa povsem neuspešen,« je dejal Toni Kastelic.