Tiskane izdaje
Razkrižje - To nedeljsko popoldne bodo na Razkrižju na svoji tradicionalni slovesnosti ob mednarodnem dnevu maternega jezika prvič, odkar je Razkrižje samostojna občina, gostili predsednika države. Borut Pahor bo slavnostni govornik na proslavi praznika, ki ga sicer po slovenskih občinah skorajda ne praznujejo, na Razkrižju pa ga že dolgo in to z razlogom.
Razkrižje ima namreč glede materinščine, ki je pri večini prebivalcev seveda slovenska, zelo burno zgodovino. "V svoji zgodovini smo morali prestati marsikaj, da smo danes sestavni del slovenskega narodnega ozemlja in da lahko govorimo slovenski jezik," o tem pravi razkriški župan Stanko Ivanušič.
Prvič so se Razkrižanci morali za slovenščino in za pripadnost slovenskemu ozemlju boriti takoj po koncu druge svetovne vojne. Takoj po osvoboditvi teh krajev, 7. maja 1945, je sicer območje sedanje občine Razkrižje in sosednje, sedaj hrvaške občine Štrigova pripadlo Sloveniji. Toda že čez slabo leto, aprila 1946 se je takratno slovensko vodstvo obema krajema odreklo v korist Hrvaške. Predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je namreč takrat sprejelo zakon o upravni razdelitvi LR Slovenije, v katerem Razkrižja in Štrigove ni bilo več. Območji so brez vednosti prebivalstva priključili k Hrvaški.
Tudi v razkriško osnovno šolo so tako tistega leta prišli hrvaški učitelji in začeli poučevati v hrvaškem jeziku, a so se ljudje temu uprli. "Ljudje so s svojimi protesti dosegli, da so jim oblasti jeseni leta 1946 vrnile slovenske učitelje , ljudski predstavniki pa so leta 1947 potovali vse do Beograda k zveznim oblastem in po mnogih dogodkih v istem letu dosegli, da je območje sedanje občine Razkrižje spet pripadlo Sloveniji, Štrigova pa je ostala na Hrvaškem. Takšna razmejitev obstaja še danes," pravi župan Ivanušič in ne omenja, da so hrvaške oblasti v Štrigovi nasilno zadušile podobna prizadevanja Štrigovčanov.
Drug, veliko daljši boj pa so Razkrižanci bili za slovensščino v domači cerkvi. Čeprav je Razkrižje po povojnih dogodkih pripadlo Sloveniji, je namreč župnija še naprej spadala pod zagrebško nadškofijo in župnik Stjepan Slaviček, ki je na Razkrižje prišel leta 1954, je kar štiri desetletja vztrajal pri hrvaščini pri vseh cerkvenih obredih in verouku. Vse od leta 1965 so farani Zagreb prosili za uvedbo slovenščine v verske obrede, pozneje so se obrnili tudi na jugoslovansko škofovsko konferenco in v osemdesetih letih še na Vatikan, a brez uspeha. Nato so leta 1992 cerkev preprosto zaprli, še enkrat šli do vseh slovenskih in hrvaških cerkvenih in posvetnih oblasti ter na koncu z delegacijo še v Vatikan ter končno dosegli svoje. Leta 1994 je Vatikan razkriško župnijo pripojil mariborski in po skoraj treh desetletjih boja so dobili slovenskega župnika in z njim slovensko obredje. Zato praznik maternega jezika tu res proslavljajo z razlogom.
