Tiskane izdaje
Kot je dejal Prunk, je dan upora dobro izbrano ime za praznik, saj leta 1941 ni bilo nikogar, ki bi bil za okupacijo. Poimenovanje praznika po OF pa je zanj bolj problematično. "OF je nedvomno bila organizacija protiokupatorskega odpora in to je nedvomno pozitivno dejanje v zgodovini slovenskega naroda, ampak OF je bila tudi spodbujevalec, začetnik in potem izvajalec socialistične revolucije in povzročitelj državljanske vojne".
Po njegovem sicer večina tistih, ki so vstopili v narodno-osvobodilni boj, ni razmišljala o prevzemu oblasti, niti ni ničesar imela od tega, da je komunistična partija prevzela oblast. Je pa komunistična partija od vsega začetka načrtovala revolucijo ter tekom samega narodno-osvobodilnega boja "izvedla popolno centralizacijo in si prigrabila vso oblast v svoje roke".
Kot spominja, se je to zgodilo že precej pred t.i. Dolomitsko izjavo - z njo so članice OF leta 1943 komunistom prepustile politično pobudo znotraj odporniškega gibanja - in sicer leta 1941, ko so se komunisti odločili, da v NOB ne vključijo meščanskih struj.
To je bilo, kot je prepričan Prunk, nepotrebno, "zoževalo platformo" in za razliko od drugih držav, kjer se je tudi pojavil odpor proti nacifašističnemu okupatorju, "povzročalo revolucionarno napetost". Kot primer navaja Francijo, kjer so bile v odpor vključene vse struje, od konservativcev preko liberalcev do socialistov in komunistov. Slednji so bili najmočnejši, vodja odpora pa je bil general de Gaulle, sicer katoličan. Tako je v Franciji povojni razvoj normalno potekal, "mi pa smo se z novim sistemom pogreznili v zgodovino".
Prunk se tudi strinja z oceno predsednika prve povojne demokratično izbrane republiške skupščine Franceta Bučarja, ki je ob nedavni slavnostni seji DZ ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev aprila 1990 dejal, da se je šele s tistimi volitvami končala državljanska vojna. Seveda ni šlo za pravo vojno, so pa pritiski na politične nasprotnike, nesproščeno ozračje, omejevanje osebne svobode iz izražanja trajali celih 45 let po koncu druge svetovne vojne, meni zgodovinar.
Na vprašanje, ali smo Slovenci prej narod upornikov ali hlapcev, Prunk odgovarja, da smo "eno in drugo, kot vsi evropski narodi", da pa smo zaradi svoje majhnosti toliko bolj izpostavljeni tej dilemi. Če je tako res, da smo se morali "marsikdaj tudi hlapčevsko malo ukloniti", so to storili tudi večji narodi, opozarja.
Ob tem Prunk spominja, da smo se Slovenci samo v 20. stoletju trikrat še kako postavili zase. Med prvo svetovno vojno smo tako deklarirali željo po odhodu iz Avstro-Ogrske, pri čemer so se zgodili spontani upori slovenskih polkov. Med drugo svetovno vojno smo se uprli velikemu okupatorji in to "prej kakor drugi veliki narodi", nazadnje pa smo se v letih 1990 in 1991 "uprli proti vsem vetrovom in proti vsem mednarodnim pravilom" ter obranili našo samostojnost.
Z dnevom upora proti okupatorju - do leta 1992 je bil praznik znan kot dan OF - se spominjamo dne, ko naj bi leta 1941 v Ljubljani ustanovili OF. Dejansko pa je bila OF oz. Protiimperialistična fronta ustanovljena dan prej, 26. aprila.
V hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani so se 26. aprila 1941 sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, krščanski socialist Tone Fajfar, sokol Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar.
Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo Protiimperialistična fronta, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 pa se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in pozvala k oboroženemu uporu.
V OF je imela že od samega začetka osrednjo vlogo KPS. Njen voditelj Edvard Kardelj je bil med voditelji jugoslovanskega odporništva, OF pa je vodil Boris Kidrič.
Do popolne prevlade komunistov v OF je prišlo po podpisu t.i. Dolomitske izjave 1. marca 1943, s katero so se krščanski socialisti in Sokoli odpovedali ustanavljanju lastnih strank.
Na lanski osrednji državni proslavi je premier Borut Pahor poudaril, da brez upora, ki ga slavimo 27. aprila, ne bi praznovali niti 26. decembra in 25. junija. Brez partizanskega upora bi bil slovenski narod po njegovem kot objekt izpostavljen naključjem zgodovinske usode. "S tem uporom, ki je bil v prvi vrsti domoljubno dejanje, je vzel usodo v svoje roke in se s pogumom vzpostavil kot zgodovinski subjekt. Postal je gospodar svoje prihodnosti," je dejal premier.
Današnji praznik je po prepričanju predsednika vlade praznik vseh slovenskih ljudi, ne glede na njihove različne politične in svetovnonazorske razlike. Po Pahorjevih besedah pa je dejstvo, da so bile v tej hudi preizkušnji takratne slovenske politične sile na različnih straneh, povzročilo tudi, da so se zgodile stvari vredne obsojanja in obžalovanja. Zgodovinskih dejstev, je poudaril premier, ne moremo spremeniti, potrebno pa jih je osvetliti v celoti.
