Dediči graščakov s tožbo nad občino Prebold

Dediči Aleša Paulina tožijo občino za najemnino za dvorec, znesek je visok že okoli 200.000 evrov, vsak mesec dodajo 3000 evrov.

Objavljeno
09. januar 2015 16.45
dvorec Prebold
Špela Kuralt, Celje
Špela Kuralt, Celje
Prebold - Otrokom pokojnega denacionalizacijskega upravičenca Aleša Paulina so dvorec vrnili leta 2007, vendar ga nameravajo začeti vzdrževati šele, ko bo končan sodni postopek za 17 parcel, ki jih je občina med denacionalizacijskim postopkom prodala. Občino tožijo tudi zaradi najemnine - v razpadajočem dvorcu še vedno živi devet družin.

Več kot dvajset let trajajoči denacionalizacijski postopek, s katerim je povezan tako rekoč ves Prebold, se je končal le delno. Dvorec je pokojni Aleš Paulin dobil vrnjen z odločbo ministrstva za kulturo marca 2007. Novembra istega leta je po odločbi ministrstva za kulturo upravičenec dobil še odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenega dvorca.

Vrnjeno je bilo tudi precej zemljišč, po podatkih Upravne enote Žalec so dediči upravičenca že dobili 220 kvadratnih metrov v Latkovi vasi, 13,6 hektara v Marija Reki in 113 hektarov v Preboldu, kar predstavlja okoli 95 odstotkov celotnega v Preboldu podržavljenega premoženja. Večino zemljišč naj bi dali v najem, za dvorec pa ne skrbi nihče. Eden izmed dedičev Alojz Paulin je povedal, da se bodo z vsem premoženjem, za katerega še vedno niso imeli zapuščinske razprave, ukvarjali, ko bo vrnjeno v celoti.

V zemljiški knjigi 
ni bilo plomb

Petinosemdesetletni Alojz Paulin je najmlajši izmed štirih otrok denacionalizacijskega upravičenca Aleša Paulina. V Preboldu niso nikoli živeli, tu je bilo njihovo 130 hektarov veliko posestvo z dvorcem. Paulin je nad državo razočaran: »S to denacionalizacijo sem izgubil 20 let življenja in veliko denarja. To, da je občina naša zemljišča prodajala, čeprav so bila v denacionalizacijskem postopku, je navadna kraja in smo župana tudi ovadili.«

Zakaj v času, odkar so postali lastniki dvorca in velike večine podržavljenih zemljišč, ne skrbijo vsaj za dvorec, v katerem še vedno prebivajo ljudje, pa Paulin odgovarja: »Najprej mora biti vrnjeno vse. Če bi bili v urejeni deželi, kot je Švica, kjer sem več let živel, ali pa Kraljevina Jugoslavija, bi bilo to že rešeno.«

Vinko Debelak, župan Prebolda, kjer se s problemom te denacionalizacijske zgodbe nenehno srečujejo, tudi pred protikorupcijsko komisijo, ima popolnoma drugačno zgodbo. Dejal je, da so sporne parcele prodali po tem, ko jih je na občino bremen prosto prenesel sklad kmetijskih zemljišč. Šlo je za zemljišča, ki so v vseh občinskih aktih predvidena kot stavbna, občina jih je tudi komunalno opremila.

Temu je pritrdil odvetnik občine Matjaž Klep, ki je dodal, da je v poslih z zemljiščih treba zaupati zemljiški knjigi, kjer pa ni bilo označeno, da gre za zemljišča, ki so v denacionalizacijskih postopkih. Klep je še povedal, da se po zakonu stavbna zemljišča ne morejo vračati v naravi, lahko pa denacionalizacijski upravičenci dobijo odškodnino. Občina ima zdaj odprtih kar 17 tožb zaradi ničnosti prodajnih pogodb.

Kdo je kriv, da v zemljiški knjigi ni bilo opozoril oziroma da so bila zemljišča prodana, bo odločalo sodišče. S sklada kmetijskih zemljišč pa so sporočili, da je občina z dnem, ko je sklad nanjo prenesel zemljišča, postala tudi zavezanka za vračilo zemljišč v denacionalizacijskem zahtevku: »Občina pa teh zemljišč, če so predmet denacionalizacijskega postopka, ne sme prodati ali na drugačen način z njimi razpolagati, na kar pa mora občina v postopku pravnega prometa sama paziti.« Obravnave glede teh zemljišč, ki so danes pozidana, naj bi se nadaljevale še ta mesec.

Stanovalci se poskušajo 
znajti po svoje

Neurejena so tudi najemna razmerja s stanovalci dvorca, ki najemnin ne plačujejo že deset let, ker so namesto tega raje sami vlagali v dvorec. Zamenjali so okna, dimnike, občina je na njihovo prošnjo uredila vodovod, popravljali so streho, ki se je enkrat že udrla.

»Pa tudi to je bil problem. Lastniki so očitali, da so se delale stvari brez njihove vednosti. To je res, ampak ljudem bi se dvorec drugače na glavo podrl,« je razburjen župan Debelak. Stanovalci razlagajo, da nimajo nobenih pogodb, k njim pa tudi že dolgo časa ni bilo nikogar.

Debelaka jezi, ker so precej let prosili, da bi se kdo oglasil in vsaj dvignil ključe od dvorca - uradno ga dediči še do danes niso prevzeli. Jezi ga tudi, da niti za tisto, kar jim je uradno vrnjeno in je po zemljiški knjigi njihovo, vsi otroci denacionalizacijskega upravičenca ne plačujejo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča: »Takrat pa eden od otrok reče, da ni bilo zapuščinske razprave in da zato ne more kar tako nekaj plačati.«
Odvetnik Klep ob tem opozarja še, da so več deset tisoč evrov vredne tožbe ovrednotili za le 300 evrov vredne spore, s čimer bi se najverjetneje izognili plačilu takse.

Paulin na drugi strani vztraja in zahteva vračilo tistega, kar je bilo odvzeto po vojni, v isti sapi pa še pravi: »Strinjam se z očetom, ki je večkrat rekel, da mu ni nič za to, da stvari niso več naše, ampak za to, da so vse uničili.«