Tiskane izdaje
Domišljija nekaterih delodajalcev, kako kršiti pravice delavcev, je skorajda brezmejna. Zaradi neustreznega nadzora in sankcioniranja se posamezne kršitve sčasoma spreminjajo v poslovni model. Kmalu bo mogoče drugače.
Svetovalnica za migrante in sindikati so s pravosodnim ministrstvom našli skupni jezik, kako se tem praksam učinkoviteje zoperstaviti. V to je prepričan Goran Lukić iz Svetovalnice za migrante. Skupaj z Goranom Klemenčičem sta namreč ugotovila, da se »pri uradnem pregonu slabih delodajalcev stroškov poslovanja podjetja in pravic delavcev ne sme postaviti na isto raven«.
Če ponazorimo. Način delovanja slabih delodajalcev temelji na precej predvidljivem vzorcu, opisuje Lukić. »Podjetnik po določenem času preneha izpolnjevati obveznosti do svojih zaposlenih, zapre tekoče račune oziroma se mu jih zaradi različnih razlogov blokira, vmes posluje prek tujih transakcijskih računov, na koncu pa počaka, da se ga izbriše iz sodnega registra po uradni dolžnosti, ker ni oddajal letnih poročil. Ker se v praksi pregona takšnih delodajalcev vse prevečkrat ne upošteva bistveno dejstvo, da se mora zagotoviti prednost uresničevanja pravic delavcev pred drugimi stroški, se le še spodbuja takšen vzorec delovanja delodajalcev.«
Del »krivde« za to je − na kar je opozoril tudi inšpektorat za delo, ki je lani zabeležil 3776 kršitev delavskih pravic, ko delavci niso dobili plač oziroma jim delodajalec ni plačal prispevkov − zagotovo tudi v veljavni kazenski ureditvi, se strinjajo sindikati in Klemenčič. Zato so pripravili predlog spremenjenega kazenskega zakonika v delu, ki govori o kaznivih dejanjih zoper delovno razmerje in socialno varnost. Po novem tožilcem ne bo treba dokazovati direktnega naklepa, ki se kaže v zavestnem delovanju delodajalca v nasprotju s predpisi. Zadoščal bo eventualni naklep, kar pomeni, da bo za pregon zadoščalo že zavedanje delodajalca, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane protipravna posledica.
Doslej so namreč bile ovadbe opeharjenih delavcev na tožilstvih bolj ali manj zavržene, saj je bilo težko dokazati naklep delodajalca, da je želel kršiti pravice delavcev. Obveljala je razlaga, da če podjetje oziroma delodajalec na računu nima denarja za tekoče poslovanje, potem ne more biti podvržen kazenskemu pregonu za kršitev delavčevih pravic, kot so neizplačevanje plače, regresa in prispevkov. Zdaj naj bi bilo drugače, nižji standard dokazovanja in predvidoma višje zagrožene kazni bodo po Lukićevem mnenju omogočili učinkovitejši pregon kršiteljev pravic delavcev.
Kreativni načini izkoriščanja
Na Svetovalnici za migrante sicer vse bolj opažajo, da pri novih kršitvah pravic delavcev pravzaprav ne gre toliko za vsebinske spremembe vzorca kršitev kot bolj za spremembo njihove intenzivnosti. Povedano konkretno, to pomeni, pojasnjuje Lukić, »da v zadnjem času opažamo vse bolj ekstremne oblike kršenja pravic delavcev, ko gre za delovni čas. Tako je vse več primerov, ko delavci delajo ne samo od 200 do 250 ur na mesec, ampak celo več kot 300 ur na mesec. To je spet posledica tega, da so se zaradi neustreznega nadzora in sankcioniranja posamezne kršitve pravic sčasoma spremenile v poslovni model. In prav temu smo spet priča. Zaradi neučinkovitega pregona kršiteljev temeljnih pravic delavcev se je takšno ravnanje spremenilo v poslovni model, na katerem temelji delovanje podjetja. Zaradi neučinkovitega pregona podjetij, ki so nič drugega kot neregistrirane agencije za posredovanje dela, sta se njihovo delovanje in uporaba njihovih »storitev« spremenila v poslovni model.«
