Delavsko lastništvo kot alternativa privatizaciji

Ljubljana – Zadružništvo, delavsko lastništvo, socialno podjetništvo, ekonomska demokracija sodijo v prioritetni vladni projekt. Danes bodo o tem, do kam so z njim prišli, govorili na vladnem posvetu. Ena od možnosti njegovega pospeška je tudi napovedana privatizacija, a o tem zdaj še ni velikih napovedi.

Posvet bo odprl predsednik vlade Miro Cerar, ki tudi sicer rad poudarja pomen zadružništva, socialnega podjetništva, delavskega lastništva. Pred nekaj dnevi je na posvetu zadružnikov v Portorožu dejal, da so zadruge tiste, ki so se tudi v krizi izkazale kot bolj odporne zaradi svojega specifičnega upravljalsko-lastniškega modela v »primerjavi s strogo profitno usmerjenim gospodarstvom.« Udeležence posveta bosta nagovorila tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek in delavska ministrica Anja Kopač Mrak.

Ena prvih ministrskih poti, ki jih je Počivalšek opravil že januarja, je bil obisk podjetja Domel, ki je najbolj prepoznavno slovensko podjetje v 100-odstotni lasti zaposlenih. To ni čudno: prvič, ker je nadpovprečno uspešno in drugič, ker je eno redkih v delavski lasti. A takšno seveda ni nastalo zaradi prioritetnih vladnih projektov, ki podpirajo to lastništvo, ampak zaradi svojega teka na dolge proge, saj mu je to lastništvo uspelo zadržati še iz časov certifikatske privatizacije, kasneje pa zaradi vzdržljivosti in zato, ker so verjeli v ta tip lastništva.

Imamo torej Domel, ki je postal izložbeni model našega delavskega lastništva. Imamo tudi poseben register podjetij, v katerem so sheme delitve dobička zaposlenim od leta 2008, ko je zakon o delitvi dobička zaposlenim to omogočil. V tem registru se iz leta v leto število teh podjetij manjša, predvsem pa pri tej delitvi vztrajajo tako rekoč iste družbe. Kar bi torej lahko pomenilo, da ima zakon, ki to ureja, pomanjkljivosti, ki se jih še nihče ni lotil. Lani se je v ta register vpisalo šest podjetij in letos dve; samo družba Datalab dobiček deli v delnicah, drugi v denarju. Imamo tudi prek 370 zadrug, a premalo podpornega okolja za novodobne delavske, storitvene in podobne zadruge, in več kot 60 socialnih podjetij.

Nujno je podporno okolje

Tadej Slapnik, državni sekretar v kabinetu vlade, ki vodi prioritetni vladni projekt za razvoj socialnega podjetništva, zadružništva in ekonomske demokracije pravi, da intenzivno in s pomočjo različnih strokovnjakov pripravljajo potrebno podporno okolje. Ne gre zgolj za spremembe zadružniške zakonodaje, ampak tudi zakona o stečajih, ker, denimo, v tem zakonu ni predkupne ali prednajemne pravice za zaposlene, pa tudi spremembe samega zakona o podpornem okolju za podjetništvo, do različnih scenarijev finančnih podpor in seveda vzporednega izobraževanja, potrebnega za uspešno upravljanje tovrstnega lastništva.

Slapnik: »Res je, tudi v zdravih podjetjih, ne le tistih v stečajih, bi nekatera podjetja lahko našla boljše lastnike pri svojih zaposlenih. Tudi pri privatizaciji je lahko tako. Prav zdaj to domišljamo, katero podporno okolje, kakšno ekspertno in finančno pomoč jim zagotoviti. Ve se, da pobudniki tovrstnih iniciativ težko pridejo do kreditov, zato se proučujejo možnosti ali za tovrstne sklade ali druge organizirane dostope do kreditov.«

Priložnost v privatizaciji

Iz ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) so nam odgovorili, da so začeli pripravljati ukrepe za spodbujanje delavske participacije v lastništvu podjetij in strateške usmeritve, predvsem povezane z aktivnostmi na področju privatizacije. MGRT: »Kljub temu, da smo se v zadnjih letih soočali tudi s težavami pri ustanavljanju zadrug in nekaterimi neuspešnimi izidi (kot v primeru Armal), vidimo priložnost prav pri podjetjih, ki so predvidena za privatizacijo. Res je, da prenos lastništva nekaterih podjetij ali njihovih 'zdravih jeder' v lastništvo zaposlenih ne bi pomenil največjega izkupička za ta podjetja v primerjavi s tistim, ki bi ga lahko realizirali s prodajo teh podjetij na trgu. A to je kratkoročen pogled.« Primer Domela, pravijo, kaže, da lahko država z ustreznim modelom upravljanja v določenem času ustvari veliko večjo vrednost: »Poleg čistih ekonomskih učinkov so tukaj družbeni učinki neprimerljivo večji.«

Dr. Mato Gostiša, generalni sekretar Združenja svetov delavcev Slovenije, se strinja:« V Sloveniji še vedno nimamo osnovnega podpornega okolja, ki je nujno za delovanje delavskega delničarstva, delavskih in podobnih zadrug, uspešnih delavskih odkupov, za katere dajo pobude zaposleni. Kot da smo v kameni dobi. Tudi pri privatizaciji, ki se nam obeta. Naše združenje in še nekaj podobnih smo že lani jeseni na vlado naslovili pobudo za alternativni model privatizacije, ki bi se lahko upošteval pri napovedani privatizaciji državnega premoženja, toda tudi v zadnjih predlogih strategije te možnosti niso omenjene.«

Gostiša pravi, da bi bilo treba začasno ustaviti prodaje podjetij, da bi se lahko kar se da hitro pripravilo in dopolnilo podporno okolje, ki bi omogočilo pogoje za različne oblike delavskih odkupov, delavskih zadrug in delavskega delničarstva. Meni, da bi morali dati pri privatizaciji, prednost notranjemu lastništvu oziroma ga nemudoma prepoznati kot alternativni model.

Delavsko lastništvo v svetu

V svetu je solastništvo zaposlenih stalna praksa, prakticirajo jo tudi velika mednarodna podjetja, ki kotirajo na borzah. Iz razpredelnice je razvidno prvih dvajset podjetjij, ki po zadnji raziskavi (za leto 2014) Evropskega združenja lastništva zaposlenih (Efes) prikazuje deleže lastništva, ki so v rokah njihovih zaposlenih. Čeprav se je v letu 2014 delež tega lastništva rahlo znižal, so imeli zaposleni po evropskih družbah lani v rokah 301 milijardo evrov vredno solastniško premoženje, leta 2013 pa 270 milijard.

Marc Mathieu, generalni sekretar Efesa za Delo: »Nasploh je danes znano, da delavsko solastništvo prinaša boljše ekonomske rezultate in s tem tudi boljše zaposlitve. Razumna ekonomska politika je tista, ki promovira njegov razvoj in tudi kot naložbo za okrevanje po krizi.« Mathieu pravi, da sta danes med najbolj razvitimi državami z lastništvom zaposlenih klasični kapitalistični državi, kot sta ZDA in Velika Britanija. V ZDA sheme tega lastništva razvijajo in podpirajo že od 70. let naprej in razmerja med visokimi davki in tudi visokimi davčnimi spodbudami za te sheme se jim dobro izidejo. Kot navaja, so se v Veliki Britaniji, na primer, odločili, da bodo do leta 2020 dosegli 10 odstotkov BDP, ustvarjenega skozi različne sheme delavskega delničarstva; seveda tudi s pomočjo davčnih spodbud zanje. Po drugi strani pa so Francija in še nekatere države dale slab signal, potem ko so nekoliko zmanjšale svoje spodbude za te sheme.