Tiskane izdaje
Piran – V Tržaškem zalivu živita dve večji skupini delfinov, ki si pravično delita morje. »Enim pravimo jutranjci, drugim večernjaki. Po pravilu namreč eni prihajajo samo zjutraj pred Piran, člani druge skupine pa samo popoldne ali zvečer. Med sabo se ne mešajo, le štirikrat v 15 letih smo opazili, da je nekaj osebkov obeh skupin plavalo skupaj,« pravi predsednik in ustanovitelj društva za morske sesalce Morigenos Tilen Genov.
Takega obnašanja delfinov niso opazili nikjer drugje na svetu, kar pomeni, da so se raziskovalci od severnojadranskih velikih pliskavk naučili nekaj novega. Že genetsko se dodobra razlikujejo od preostalih jadranskih, s svojimi družinskimi zavezništvi so spet posebneži. Na širšem območju Tržaškega zaliva se zelo dobro počutijo. Zanje velja natalna filiopatrija, kar pomeni, da se zadržujejo na območju, kjer so se rodili. Skupina kakih 150 delfinov, ki jo redno videvajo, se v 15 letih ni bistveno spremenila, iz česar sklepajo, da jim hrane ne primanjkuje in da se nad tem ne pritožujejo, kot to počnejo ribiči. Na dan morajo skupaj naloviti kaki dve toni rib (vsak delfin dnevno poje kakih 15 kilogramov rib in drugih morskih bitij).
»Velike pliskavke so glede hrane prilagodljiva vrsta. Prehranjujejo se s plavimi in pridnenimi ribami, sardelami, inčuni, ciplji, sipami, hobotnicami ... V študiji, ki jo opravljam za doktorat, raziskujem prehrano na podlagi stabilnih izotopov. Delfinom jemljemo vzorce tkiva kože in s pomočjo analize stabilnih izotopov dokaj natančno ugotovimo, s čim se hranijo. Vzorce za biopsijo jemljemo s posebnimi instrumenti, ki postrgajo za pol nohta kožne povrhnjice. Iz teh vzorcev ugotavljamo tudi genetsko strukturo in vsebnost onesnaževal,« pravi Genov, ki je že leta 2001 ustanovil društvo Morigenos, odtlej pa je razvilo svoje delovanje in poznavanje delfinov na zavidljivo znanstveno raven. S spoznanji ključno bogatijo vedenje o delfinih v svetu, saj so »piranski« delfini res pravi posebneži.
Piranski posebneži
Na območju Tržaškega zaliva jih stalno živi 150, od tega je 70 do 100 takih, ki jih redno videvajo, ostali pa prihajajo občasno. »Skupino opazujemo na italijanski strani do Lignana in še nekoliko dlje, ob istrski obali pa do Poreča, skoraj Vrsarja. Teh 150 delfinov je genetsko drugačnih od tistih, ki jih proučujejo naši kolegi iz hrvaškega Plavega sveta med Malim Lošinjem, Kvarnerjem in ob vzhodni obali Istre. Nekatere videvamo enkrat na mesec ali dva, tiste iz najstabilnejše skupine pa vsak teden. Ocenjujemo, da plavajo v krogu kakih 50 kilometrov in sezonsko ne migrirajo; videvamo jih v vseh mesecih.«
Foto: Ana Hace
V povprečju na leto najdejo po enega poginulega. »Pri nas je relativno manj nesrečnih zapletov delfinov v mreže kot drugod po svetu. Skoraj vsako leto se rodi nekaj mladičev. Eden zadnjih opazovanih, Capri, je zdaj star že tri leta in je že skoraj večji od matere. Samice so v povprečju dolge 2,7 metra (največji izmerjeni samec je imel 3,2 metra), mladič meri ob rojstvu od 80 do 90 centimetrov. Samica ga nosi eno leto in potem skrbi zanj približno štiri leta. Spolno dozorijo med 8 in 12 letom, samice prej, samci kasneje. Povprečno živijo od 50 do 60 let.«
»Največ smo v eni jati našteli 62 osebkov. Ampak potem se takšna skupina razdeli na več manjših. V povprečju je v skupini od 8 do 10 delfinov. Poleg jutranje in večerne skupine, ki se med seboj ne mešata, obstaja še tretja, ki ji delovno pravimo »freelancerji«. Imajo šibkejše vezi z drugimi. To je na svetovni ravni posebnost. Nikjer na svetu niso opazili takšne socialne dinamike. Na enem območju ponavadi živi samo ena skupina delfinov, pri nas si en prostor delita dve večji skupini, pa še »svobodnjaki« so vmes. Ta njihova medsebojna toleranca je fascinantna in edinstvena,« pravi predsednik Morigenosa.
V drugem delu doktorske disertacije, ki je še v pripravi, Genova zanima, ali se skupina oblikuje na podlagi sorodstvenih vezi. »Pri raziskavah nas ne zanima samo vrstna, ampak tudi genetska pestrost. Vrsta, ki je genetsko variabilnejša, je tudi dolgoročno bolj prilagodljiva na spremembe. Zato je parjenje med sorodstvom dolgoročno gledano slabo, ker znižuje prilagodljivost v okolju.«
Piranske velike pliskavke drugače tvorijo medsebojna zavezništva kot na primer v Avstraliji. Tam se po dva ali celo trije samci borijo proti drugim samcem za eno samico. Dolgo so mislili, da ta vzorec velja po vsem svetu, toda v Tržaškem zalivu takih zavezništev ni. »Dokazali smo, da je 90 odstotkov naših skupin mešanih spolov, naša populacija veliko svobodneje oblikuje zavezništva v skupinah mešanih spolov,« pove Genov.
Velik znanstveni prispevek
Tretji problem, ki se ga znanstveno lotevajo v Morigenosu, je problem onesnaževal, predvsem prisotnost nevarnega PCB, ki se kopiči v delfinih. PCB so hormonski motilci, onemogočajo razmnoževanje in povečujejo dovzetnost za bolezni, ker slabijo imunski sistem, v določenih primerih imajo tudi kancerogene učinke. Samci nimajo mehanizma, s katerim bi se jih rešili, samice pa ob vsakem rojstvu mladiča (predvsem z dojenjem zelo mastnega mleka) iz sebe odplaknejo večino PCB. Ti se namreč vežejo na maščobe in zarodke. Včasih dobijo prvorojeni mladiči tako visoko dozo PCB od mater, da je zanje smrtna in je po dosedanjh ocenah razlog, da ne preživijo, pojasnjuje prvi mož Morigenosa, ki je letos maja za najboljše predavanje o tem problemu na znanstvenem srečanju na Danskem prejel nagrado Evropskega združenja za kite in delfine.
»Doza PCB, ki jo imajo naši delfini, ni višja kot drugod v Sredozemlju, je pa dovolj visoka, da ima lahko fiziološke posledice. Z znanstvenim delom prispevamo h globalnemu znanju o delfinih in to znanje uporabimo za izboljšanje varovanja delfinov in okolja,« pravi Tilen Genov, ki redno sodeluje na številnih mednarodnih konferencah in simpozijih o kitih, je član več mednarodnih znanstvenih in strokovnih organizacij, ki raziskujejo kite. Doktorat o omenjenih poglavitnih posebnostih velikih pliskavk v severnem Jadranu dela na škotski univerzi St. Andrews, ki velja za eno vodilnih institucij za morske sesalce na svetu.
Dan delfinov
Konec tedna so v Piranu organizirali že enajsti dan delfinov, dan odprtih vrat društva, na katerem predstavijo svoje delo in rezultate opažanj. Tako si lahko javnost ustvari podobo, koliko časa in opazovanja je treba, da izvedo toliko stvari o delfinih, ki so tako ali drugače usodno povezani z ljudmi. V morskem bazenu, ob katerem živi skoraj milijon ljudi, je samo 150 delfinov, ki si nadvse racionalno delijo prostor. Medtem pa vsak ribič trdi, da jih je veliko preveč in da jim odžirajo prostor.
