Delo pred 60. obletnico  

Naš in vaš časopis bo prihodnje leto praznoval častitljivo okroglo obletnico.

Objavljeno
03. maj 2018 09.00
Posodobljeno
02. maj 2018 20.25
Časnik Delo je 1. maja 1959 nadomestil Slovenskega poročevalca in Ljudsko pravico. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ljubljana – V uredništvu časnika Delo smo med minulimi­ prvomajskimi prazniki vstopili­ v 60. leto obstoja časopisa pod tem imenom. 1. maja 1959 je namreč z združitvijo Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice izšel nov časopis, ki je v preteklih skorajda šestih desetletjih postal nepogrešljiv del vsakdana slovenske družbe.

Tako kot je v življenju vsakega človeka 60. rojstni dan prelomnica, ko se mnogi ozrejo na prehojeno pot, se bomo tudi v časopisni hiši Delo do naslednjega slavnostnega in za nas jubilejnega 1. maja na različne načine spominjali preteklosti, na katero smo lahko tisti, ki smo aktivno sodelovali pri tem, zelo ponosni. Tudi vas, dragi bralci, bomo spomnili na pot, ki smo jo prehodili skupaj.

Kako je Delo sploh nastalo in od kod ime? Pred desetletji se je ­pokojni kolega Slavko Fras, ki je bil v času nastajanja Dela dopisnik Ljudske pravice iz Avstrije, po nastanku Dela pa je nadaljeval delo dopisnika kot »Delov človek«, spominjal, kako je vse skupaj potekalo. Povedal je, da je bilo razburjenje med ljudmi veliko, ko so za prvomajske praznike namesto svojega Poročevalca ali Pravice dobili časopis z novim imenom. Anekdota pravi, da se je kolporter pred ljubljansko pošto drl: »Kupite Delo. Delo, Pravice ni več,« ljudje pa so se spogledovali in hudomušno nasmihali.

»Bo kar Delo, tovariši!«

Potrebo po združitvi Ljudske pravice, ki je izhajala na Kopitarjevi ulici, in Slovenskega poročevalca s Tomšičeve ulice so tedanji oblastniki razglašali že dalj časa, kajti razlike med obema časopisoma praktično ni bilo. Oba sta bila glasili Socialistične zveze delovnega ljudstva in zakaj ne bi z združitvijo naredili zares kakovostnega časopisa, so razmišljali. Poleg tega naj bi imela Ljudska pravica kot nekdanje glasilo Komunistične partije Slovenije čedalje nižjo naklado, ukinjati časopis s takšno tradicijo pa v tistih časih ne bi bilo v skladu z »linijo«.

Snovalci združitve obeh dotedanjih časopisov so se kar nekaj časa prepirali o imenu novega resnega časopisa v Sloveniji, Ljubljanski dnevnik je tedaj veljal za lahkotnejše časopisno čtivo. Še ena izmed anekdot govori o tem, da naj bi glavni urednik Slovenskega poročevalca Rudi Janhuba, ki je na centralnem komiteju takrat edine partije vodil komisijo za tisk, na neki seji, na kateri so se žolčno prepirali o imenu novega dnevnika, vzrojil in dejal: »Bo kar Delo, tovariši!« Kar-Delo je počasi poudaril in vsi prisotni so razumeli, od kod ideja in kdo je bil njen avtor.

Vedno na kraju velikih dogodkov

Slavko Fras je povedal, da si je bilo tedaj težko predstavljati, da takratni prvi in vrhovni Slovenec Edvard Kardelj, ki je bil pobudnik, če ne kar ustanovitelj Pravice in Poročevalca, ne bi imel besede pri imenu novega osrednjega slovenskega političnega dnevnika. Ime mu je moralo, tako Fras, takoj priti na misel.

image
Leon Vidic/Delo Delo je sčasoma postal, bil in še vedno ostaja osrednji slovenski politični dnevnik.


Delo je v težavnih razmerah izhajalo že leta 1920 kot slovensko glasilo italijanske komunistične partije, Delo je bilo ilegalni komunistični list Ivana Regenta med letoma 1930 in 1935 v stari Jugoslaviji, Delo je bilo pod vodstvom Borisa Ziherla glasilo Komunistične partije Slovenije od leta 1940 do 1942, Delo je bilo tudi od nikogar brano teoretsko glasilo KPS in ZKS od leta 1948 do 1952. Kardeljev revolucionarni instinkt ni mogel zgrešiti: združba delovnih ljudi mora imeti glasilo z imenom Delo.

In tako je, se je pred leti spominjal Slavko Fras, združeni časopis dobil ime. Ljudje so se sčasoma navadili nanj, prav tako je sčasoma dejansko postal, bil in še vedno ostaja osrednji slovenski politični dnevnik. To mu je uspelo s kakovostnimi novinarskimi prispevki, z dopisništvi v Parizu, Londonu, Rimu, Moskvi, Pekingu, New Yorku, Bonnu in Berlinu, Dunaju, Celovcu in Trstu ter vseh prestolnicah nekdanjih jugoslovanskih republik pa je ves čas presegalo ozke meje Slovenije ter prinašalo vanjo svetovljanskega duha.

Delovi novinarji so bili praviloma vedno na kraju velikih dogodkov. Njim gre zahvala, da so mnoge generacije bralcev izvedele več o kubanski krizi, vojni v Vietnamu, prvem pristanku človeka na Luni, o sovjetski invaziji na Češkoslovaškem, političnih procesih, ki so vodili k razpadu Jugoslavije, osamosvojitvi Slovenije, vstopu v Evropsko unijo in Nato, o evru, gospodarski krizi, skratka, ni bilo dogodka v svetu in doma, ki ga Delovi novinarji ne bi popisali in komentirali.

Tej svetli plati Delove zgodovine se ne bomo odpovedali. Ostajamo zavezani vam, bralcem, ter vaši pravici do kakovostne in objektivne informacije. Upamo, da se nam boste v čim večjem številu pridružili pri projektih, ki jih bomo v prihajajočem letu pripravili za vas, da bomo skupaj proslavili častitljiv jubilej našega in vašega časopisa.