Delovi osebnosti leta 2018 sta dr. Uroš Ahčan in dr. Vojko Didanovič

Delo je z 29. dobitnikoma prestižnega naslova, strokovnjakoma z izjemnimi rezultati na področju kirurgije, stopilo proti svojemu šestdesetemu rojstnem dnevu.

Objavljeno
09. januar 2019 20.47
Posodobljeno
10. januar 2019 13.15
Delovi osebnosti leta 2018 dr. Uroš Ahčan in dr. Vojko Didanovič sta nagrado razumela kot spodbudo za nadaljevanje vrhunskega dela. FOTO: Matej Družnik
V. U.
V. U.
Delovi osebnosti leta 2018 sta prof. dr. Uroš Ahčan, specialist plastične kirurgije, in asist. dr. Vojko Didanovič, specialist otorinolaringologije in maksilofacialne kirurgije. V izboru za Delovo osebnost leta 2018 ste pri odločitvi z glasovanjem znova pomagali tudi bralci Dela.

»Zagnana entuziasta, predana zdravniškemu poklicu, z izrednim posluhom za paciente, ko operirata, se čas zanju ustavi. Nenehno sta na poti k novim idejam in ciljem,« je zapisano v utemeljitvi odločitve Delovega uredništva za tokratni naslov osebnosti leta.



Dr. Ahčan in dr. Didanovič sta med deveturno operacijo iz kosti in mehkih tkiv kot prva na svetu na podlakti pacienke ustvarila– ožiljen in oživčen – nos, ga pustila mesec dni, da se je zacelil po 3D-modelu, in ga med drugo osemurno operacijo prenesla na obraz kot telesu lasten rezervni del s pripravljeno obliko.

image
FOTO: Matej Družnik/Delo


»Z rekonstrukcijo, ki je mejnik v estetski kirurgiji v svetovnem merilu, sta bolnici vrnila življenje, kakršnega sicer ne bi imela. 'Iz teme sem prišla v svetlobo,' je povedala po šestih mesecih okrevanja. Garača, ki težita k popolnosti, kot pravijo njuni kolegi, pa sta v mislih že pri novi rekonstrukciji nosu.

Njuno delo, njuna pot in osebnost pripovedujejo o tem, da so v družbenem podsistemu, za katerega imamo velikokrat občutek, da razpada, ljudje, ki jim lahko zaupamo svoja življenja. Ljudje, ki nas opogumljajo, da je vse mogoče, in nam dajejo zgled tudi po človeški plati. Vrhunska strokovnjaka sta namreč najprej človeka, ki želita pomagati – drugemu človeku. Tudi po njuni zaslugi slovenska medicina sodi v vrh svetovne stroke,« je še zapisano v utemeljitvi odločitve.


Razglasitev osebnosti leta kot uvod v 60-letni jubilej


»Pomembno se je vprašati, kako izkoristiti čas, ki nam je vsem dan,« je ob prejemu nagrade povedal dr. Ahčan. Zahvalil se je staršem, učiteljem, sodelavcem, tudi nasprotnikom, seveda tudi družini in ob tem vsem Slovencem, ki si postavljajo visoke cilje. In seveda Delovim bralkam in bralcem, ki so glasovali. Dr. Didanovič se je spomnil, da sta po predstavitvi operacije doživela nepričakovano pozitiven odziv javnosti. »Mislim, da ljudje želijo vedeti, da imamo medicino, ki daje vrhunske rezultate.« Tudi on se je zahvalil vsem, ki so glasovali zanju. In vsem sodelavcem.

image
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Delo je sicer z dr. Urošem Ahčanom in dr. Vojkom Didanovičem, nominiranci in številnimi sedanjimi ter nekdanjimi novinarji, uredniki, fotografi, naročniki, zvestimi bralci in drugimi sopotniki nocoj v Cankarjevem domu stopilo proti svojemu šestdesetemu rojstnem dnevu. Mnoge dosedanje obletnice je zaznamoval poseben slogan in tako je tudi tokrat. V svoje šesto desetletje stopamo z motom: Vedeti več pomeni imeti moč.

Slovesnost, ki jo je zrežiral Matej Filipčič, vodila pa Brane Završan in Vesna Milek, je odprl predsednik Državnega zbora RS Dejan Židan. Delo tudi danes uživa poseben ugled, je povedal, doprinos medijev k sodobni družbi pa nasploh ocenil kot nenadomestljiv. Zlasti časopisi so skozi zgodovino širili pomembne novice, tudi revolucionarne, spodkopavali so moč političnih in verskih avtoritet, krepili kulturno zavest in oblikovali javno mnenje.

image
Slovesnost je odprl predsednik Državnega zbora RS Dejan Židan. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Nepogrešljivi pes čuvaj


Tisk predstavlja nadzor nad politiko in ima tovrstno vlogo psa čuvaja, je dodal Židan, Delo pa je nepogrešljiv del slovenskega vsakdana, ki se lahko s poglobljenostjo in profesionialnimi standardi zoperstavlja čedalje večjim izzivom sodobnega časa, tehnologiji in internetu. Prihodnost časnikov je v nadaljnjem nadzoru nad politiko, je še povedal.
.
Kot je v uvodnem delu prireditve poudaril predsednik uprave družbe FMR Stojan Petrič, Delo ni samo časnik, spletni portal ali gospodarska družba, ampak je ena izmed najprepoznavnejših slovenskih blagovnih znamk, za katero stojijo izjemni posamezniki, ki bralcem omogočajo, da si ustvarijo lastno mnenje in se oborožijo z znanjem. Opozoril je tudi, da zrela in odprta demokratična družba potrebuje tiskane medije, ki so temeljni in osnovni vir posredovanja verodostojnih informacij in vsebin.

image
Nocoj je bil njihov večer: nominiranci za naslov Delove osebnosti leta. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 

Izseki šestih desetletij


O svojih spominih na Delo ali sedanjih trenutkih na njem so spregovorili njegovi ustvarjalci v različnih izsekih njegove 60-letne zgodovine Tone Hočevar, Mojca Drčar Murko, Ali Žerdin, Jure Apih, Joco Žnidaršič, Uroš Šoštarič, Veso Stojanov ali Mitja Meršol. Oder je pripadel tudi zimzelenemu Peru Lovšinu in njegovima mami streli ter »fotru« gromu. Tokrat z uverturo z violino, a je hitro sledila udarna »priključitev na štrom«. Nastopila je tudi Jadranka Juras, ki je v CD postala tudi operna Carmen.

Odgovorni urednik Uroš Urbas je zatem poudaril esenco novinarstva, ki je ni mogoče ne digitalizirati, ne avtomatizirati, ne robotizirati. To so novinarji, ki stojijo za vsako objavljeno zgodbo in ki jim ni vseeno, v kakšni družbi živimo.

»V svetu lažnivih novic in manipulacij, v svetu vse bolj relativiziranih vrednot, v svetu, ki nima potrpljenja za jutri in ki se vse bolj polarizira in radikalizira, je kakovostno in verodostojno novinarstvo za celotno družbo usodnega pomena. Časopis danes niti približno ni več prvi posredovalec novic, zato pa mora biti predvsem posredovalec vedenja in vrednot. Odgovarja zlasti na vprašanja zakaj in kaj to pomeni za našo prihodnost,« je povedal.

image
Oder je pripadel tudi zimzelenemu Peru Lovšinu in njegovima mami streli ter fotru gromu. Lovšin je bil nekaj let tudi Delov športni novinar. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Uredništvo Dela je tokrat tretje leto podelilo priznanja tudi svojim novinarjem in fotoreporterjem. Za najboljšo fotografijo leta jo je prejel fotograf in filozof dr. Uroš Hočevar, za najobetavnejšo novinarko leta Anja Intihar, za Delov novinarski dosežek leta Mimi Podkrižnik Tukarić, podeljeni pa sta bili še dve nagradi za življenjsko delo, in sicer novinarki, komentatorki in prevajalki Zorani Baković ter pesniku, novinarju in publicistu Petru Kolšku.

image
Nagrajeni Delovi novinarji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


»Časopis raje kot zrak«


Pred začetkom prireditve se je v preddverju Linhartove dvorane v Cankarjevem domu zbralo lepo število ljudi, ki so soustvarjali Delo, ki so ga spremljali kot javne osebnosti in kot bralci. Nekaj smo jih prosili za izjave o našem časniku.

Jure Apih, nekdanji predsednik uprave Dela

Sodim v generacijo, ki je imela časopis raje kot zrak. Šlo je do te mere, da smo tudi na počitnicah na morju šli na drugo stran otoka, da bi si priskrbeli izvod časnika. To so lepi spomini … Nisem nostalgičen, a danes je zagotovo teže. Zato je zdržati 60 let vsekakor dosežek.

Viki Grošelj, alpinist, tudi avtor člankov o alpinizmu v Sobotni prilogi

Na žalost sem malo starejši, kot je Delo, vsekakor pa ga ves čas spremljam, zadnjih 30 let tudi sodelujem z njim. Ta časopis je del mojega življenja, cenim, kar počnete, še zlasti ker sem dinozaver glede sodobnih sredstev komunikacije. A ne glede na to, da te oblike prevzemajo komunikacijo, verjame, da se bo trend obrnil. Ostajam privrženec Dela in upam, da ne bom njegov zadnji naročnik.

Marko Kočevar, Delov karikaturist

Ne vem več, koliko karikatur za Delo sem narisal. Nekaj časa je opravljal vlogo mojega kronista svak, potem pa je obupal. Ob 55. obletnici Dela jih je bilo okoli 8500, zdaj jih je verjetno okoli 10.000. Redno sem začel sodelovati z Delom leta 1993, takrat sem začel risati karikature za prvo stran, že prej sem jih pripravljal za gospodarsko redakcijo, Sobotno prilogo … Danes ugotavljam, da gotovo ni poklica, kjer delavec niti enkrat sam dan ne bi opravil svojega dela ali bi ga lahko nadomestil kdo drug. Še kmeta lahko nekdo drug nadomesti. Temu se je morala vselej prilagajati tudi moja družina, na počitnicah sem imel pogosto silne težave, da sem našel faks, ko še ni bilo sodobnih sredstev komunikacije. O vseh teh pripetljajih bi lahko napisal knjigo. Zdaj so kajpak povsem drugačni časi za medije, časopisi se manj berejo, temu se je treba prilagoditi s spletnimi edicijami in tudi temu se prilagaja karikatura, ki že išče sodobne oblike. Pojavlja se v obliki animacije in s tem se že ukvarjam.

Breda Kutin, Zveza potrošnikov Slovenije

Z Delom sem zelo povezana od otroštva. Naša družina je bila med prvimi naročniki, pa tudi delovne izkušnje sem si tam začela pridobivati. Leta 1971 sem začela delati v športni redakciji, spremljala sem celo olimpijske igre leta 1972 v Münchnu. Tisto je bil še posebej zanimiv čas, saj sem šla zjutraj v šolo, hodila sem v 4. letnik gimnazije, potem pa na Delo do polnoči. Nato sem nekaj časa sodelovala še s poslovno redakcijo. Pozneje sem ustanovila potrošniško revijo in tudi pri njenem obstanku je bil na prelomu tisočletja pomemben časopis Delo. Izgubili smo namreč del finančnih sredstev, zato sva Z Juretom Apihom sklenila sodelovanje. Šestdeset let je lepa obletnica, še zlasti, ker časi za medije niso preprosti.
 
Jože Volfand, odgovorni urednik v letih 1982–1987

Preteklega in sedanjega časa in niti vloge medijev ni mogoče primerjati. Prvič zaradi spremenjenega sistema, drugič zaradi razvoja tehnologije, tretjič zaradi usmeritve bralcev, ki vse bolj posegajo po spletu. Leta, ko sem bil del Dela, so po bili po mojem mnenju najlepši časi novinarstva, čeprav nekateri pravijo, da smo bili politično odvisni. Mislim, da novinarstvo še nikoli ni bilo tako v primežu različnih interesov, zlasti pa kapitala, kakor je danes. Časopisi so tudi preveč centralizirani, osredotočeni le na osrednjo Slovenijo. Ne glede na to pa je moja ljubezen do Dela neusahljiva in bom ostal njegov bralec za vselej.

Tit Doberšek, nekdanji novinar, odgovorni urednik in direktor Dela

Najlepši so bili časi, ko sem delal kot novinar. Takrat se mi je odpiral svet, spoznam sem številne pomembne osebnosti, kot so Gadafi, Mugabe, Arafat … Zelo mi je ostal v spominu pogovor s slednjim, naslovil sem ga Intervju z rokami Jaserja Arafata, saj je imel tako izrazito gestikulacijo z rokami. Takrat sem prepotoval Bližnji Vzhod, Sovjetsko zvezo, pol Afrike … Ko sem sprejel poznejše vodilne funkcije, sem se oddaljil od novinarskega dela. Kljub temu sem pustil odtis, ki ga je videti še danes. Uvedel in poimenoval sem rubrike, kot so Svet so ljudje, Iskrica, Deloskop, prilogi Vikend ter Delo in dom … Če mi je kaj žal, mi je, ker je Delo izgubilo del duše, a je ne glede na to še vedno tukaj in ga bom še naprej z zanimanjem spremljal.

Bernarda Jeklin, legendarna urednica Jane

Pri Delu sem začela kot novinarka, potem kot urednica, in to pri reviji, ki je nosila daleč največ denarja. Delo je zamolčalo vso svojo revijalno produkcijo, kar se mi zdi podobno, kot če bi po ločitvi pozabil, da si bi kdaj poročen. To je del osebne zgodovine, tako kot je bila bogata revijalna produkcija del zgodovine te časopisne hiše. A časopis kljub temu zame še vedno ostaja okno v svet, tako kot je celo življenje, saj me je bolj kot domovina vselej zanimal beli svet. Mislim, da je zunanjepolitično poročanje Dela še danes njegov največji adut.

Sandi Češko, lastnik Studia Moderna

Zaradi dinamike poslovnih zadev Delo na žalost ni več tako zelo pogost spremljevalec mojega vsakdana. Kadar sem doma, si vzamem čas tudi za branje, kjerkoli pa sem, pa ne izpustim nobene Sobotne priloge. Tako da vse čestitke in še naprej tako!

Ivan Gerenčer, dolgoletni dopisnik iz Prekmurja

Zelo lepo je bilo delati pri Delu. Da je tako, sem se zavedel šele, ko sem bil že deset let dopisnik, in sem videl, kako sem privilegiran glede na znance in prijatelje v drugih poklicih. Vedno sem imel srečo s šefi, bili so profesionalci, ki so na lep način dosegli vse, kar so pričakovali, in še več. V svoji karieri so me 28-krat tožili, z vsemi obravnavami sem bil okoli 150-krat na sodišču, pri tem mi je Delo kot uredništvo vedno stalo ob strani in me podpiralo.

Marjeta Kajzer Novak, nekdanja urednica Književnih listov

Dela se spominjam, ko je bilo širše, debelejše, ko smo se tudi več posvečali kulturi. Ko ni bilo konkurence Književnim listom ne konkurence novih medijev. Bilo je mnogo manj oglasov in bil je, milo rečeno, vihar, ko smo se prerekali, ali bo na prvi strani Dela objavljen oglas v velikosti znamke! Na delo na Delu imam zelo lepe spomine, novinarstvo je osrečujoč poklic. Pomagaš ljudem, da pridejo na svetlo, pripoveduješ in sporočaš zgodbe. Moj mož Janez Kajzer je najbrž najstarejši naročnik Dela in kot novinarja si ne moreva kaj, da ga ne bi brala tudi drugače – da vidiva tudi napake. Sva pa čustveno navezana nanj, zato si privoščiva jutranje branje eden na fotelju, drugi na kavču. Ne glede na vse, bo ta rutina trajala še dolgo.
 
Mojca Senčar, dolgoletna predsednica Europa Donna

Brez časopisa Delo ne znam živeti. Komaj čakam, da ga zjutraj lahko vzamem iz nabiralnika. Naj govorijo, kar hočejo, v Delu je še vedno veliko dobrega, ponaša se z dobrimi prilogami, kot sta Ona, Sobotna priloga … Tako da dokler bom živa oziroma pri sebi, bo Delo moj vsakdanji prijatelj.
 
Janko Lorenci, nekdanji urednik Sobotne priloge

To je bil včasih pomemben časopis, no, nekaj perja je vendarle ostalo. Mislim, da mu manjkata malo identitete ter jasna usmeritev. Morda pa tega samo noče videti oziroma vedeti, kot tudi ne, katera sta glavna problema današnje družbe. Po mojem videnju so to okoljski problemi in neoliberalni kapitalizem. Je pa vseeno ohranil marsikatero odliko. Kaj naj rečem za svoja leta na Delu? Da je lepo biti mlad novinar na mladem časopisu, je pa res, da so bili tisti časi na obeh frontah – tako osebni kot časopisni – mnogo bolj pozitivni. Vladal je optimizem.

Romana Dobnikar Šeruga, nekdanja odgovorna urednica Dela in Nedela

Dobri mediji in dobri časopisi so potrebni, tudi za oblikovanje civilne družbe. Zato je pomembno biti zavezan novinarskemu profesionalizmu. Dobri novinarji se pokažejo v težkih časih in ponosna sem prav na te težje čase, da smo vztrajali na profesionalizmu. Zlasti v poplavi lažnih novic državljani potrebujemo dobre novinarje. Z Delom naju bo vselej vezala zvestoba, najlepši spomini pa me vežejo z Nedelom, ki sem ga dolga leta urejala in ga še danes štejem za svojega tretjega otroka. Delovo osebnost smo najprej razglašali na skromni prireditvi v Delovi stolpnici, potem pa je postala pomembna prireditev in naziv, ki se je razširil tudi na izstopajoče posameznike iz civilne družbe in v zadnjih letih se kaže prav trend njihove večje veljave. Pomembne so dobre zgodbe, četudi vemo, da se slabo prodajajo ... Za Delo pa si želim, da ohrani pozitivni naboj. Jaz bom dan še naprej začenjala z njim.

Mitja Meršol, dolgoletni odgovorni urednik Dela in dopisnik

Lepih je bilo vseh mojih štirideset let na Delu, in to vse od Tomšičeve dalje! Še vedno z ljubeznijo vzamem v roke vsako številko Dela, zdaj ko Nedelo izhaja v soboto, si ga prihranim za nedeljsko branje. Mislim, da je izbor za Delovo osebnost primerna, saj so mednje uvrščeni ljudi z najrazličnejših področij od zdravnikov do športnikov. Drugače pa imam na Delo polno samih lepih spominov! 
 
Janez Suhadolc, upokojeni profesor in arhitekt

Pri nas smo bili naročeni na Jutro že od leta 1928. No, v tem času se je ime spreminjalo, tudi Delo je zamenjalo nekaj oblik. Kaj me je najbolj fasciniralo te dni? Odlična reprodukcija rimskega cesarja Gaja Oktavijana Avgusta! Če se samo spomnim, kakšna je bila podoba Slovenskega poročevalca in kakšna je današnja Delova! To je povsem neprimerljivo. Tehnika se je tako spremenila. Za vsebino pa bi rekel, da ni ravno po moji duši, a dokler ni ničesar boljšega, vztrajam z njim. Delo zaznamuje moj začetek dneva, ko si nanj postavim skodelico kave, branje je zame še vedno obred. Je pa še vendarle tudi občilo, v katerem sem tudi sam objavil kar nekaj svojih prispevkov, kar se mi zdi pomembno – za dialog beročega in pišočega občana. Najbolj imenetna publikacija pa še vedno ostaja Sobotna priloga. Izbori osebnosti mi niso blizu, zato vse skupaj bolj površno opazujem. Nekdanji ravnatelj Dušan Merca je figura, zdravniki pa so dandanes že čudodelniki, zato sem po občudovanju na strani medicine – z vsemi strahovi vred!
 


image
Gneča ob jubilejni torti: urednik Ali Žerdin, glavni direktor Andrej Kren, direktorica Nataša Luša, namestnica odgovornega urednika Ženja Leiler in odgovorni urednik Uroš Urbas. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kronologija družbe Delo
Infogram