»Demenco zdravimo z dobrim življenjem«

Metoda montessori za starejše in ljudi z demenco: ljudem v dolgotrajni oskrbi je treba dati samostojnost in možnost izbire, z njimi pa ravnati tako, kot si sami želimo, da bi ravnali z nami.
Objavljeno
19. junij 2018 00.00
Posodobljeno
19. junij 2018 15.20
Utemeljitelj metode montesorri za starejše in ljudi z demenco dr. Cameron J. Camp. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Dr. Cameron J. Camp, utemeljitelj metode montessori za starejše in ljudi z demenco, je prejšnji teden obiskal Slovenijo in o njej predaval v Domu sv. Jožefa v Celju, kjer so pred dvema letoma prvi v Sloveniji začeli uporabljati to metodo.
 

Kakšna je vaša metoda?

Gre za način življenja, podlaga so štiri osnovne vrednote: spoštovanje, dostojanstvo, enakost in zaupanje. Karkoli delamo, se moramo vprašati, ali bo spoštljivo do drugega, dostojanstveno, bodo ljudje obravnavani enakovredno in ali bo to gradilo zaupanje med nami. Če je odgovor da, potem delamo pravo stvar. Z drugimi ravnamo tako, kot si želimo, da bi ravnali z nami. Ustvariti moramo okolje, v katerem bi sami radi živeli. Ljudem je treba pokazati, kar želimo, da naredijo. Povabimo jih, da nekaj naredijo, ne ukažemo. Takšen način daje človeku nadzor nad situacijo. Pri vsem, kar delamo, ponujamo izbiro. Izbira določa kakovost življenja. Prostor, kjer nimaš nobene izbire, je zapor. Če nimaš izbire, to ni tvoje življenje. Stanovalcu v domu za ostarele damo izbiro, če ga, recimo, vprašamo, katero srajco bi oblekel.


Je lahko preveč izbire?

Seveda. Omogočiti je treba toliko izbire, kolikor je človek zmore. Kako naj, recimo, stanovalec ve, katera soba je njegova? Vprašamo ga, kaj bi rad imel na vratih. Spet izbira. Izbire in vse dejavnosti morajo imeti smisel. Tako ljudem omogočimo, da pomagajo drugim. Čeprav imajo demenco. Stanovalci so bolj zaposleni, v njihovem življenju je več smisla. Ustvarjamo skupnost, kjer sami odločajo. Montessorijeva je rekla, da jim z vsem, kar narediš namesto njih, v resnici nekaj vzameš. V Montpellieru so si, denimo, stanovalci želeli na pomembno nogometno tekmo. Njihov odbor za nogomet je pisal predsedniku tamkajšnjega kluba, ali bi bilo mogoče, da bi si ogledali tekmo, in ali bi jim lahko podarili sedem vstopnic. Čez tri dni so prišle brezplačne vstopnice skupaj s pozdravi. To je bil njihov dosežek.


Zakaj ste razvili to metodo?

Z ljudmi z demenco sem začel delati, ko so moji otroci začeli obiskovati šolo montessori, žena je učiteljica pedagogike montessori. Ukvarjal sem se s spominom pri staranju, vendar nobena od tehnik ni bila učinkovita pri ljudeh z demenco. Ko sem videl šolo montessori, sem pomislil, da bi to lahko bila prava pot. Maria Montessori je bila vizionarka, borka za človekove pravice. In to je boj za človekove pravice. Da daš samostojnost ljudem, ki so v dolgotrajni oskrbi, da jim daš možnost izbire, svobodo in da delaš z njimi tako, kot si sam želiš, da bi ravnali s tabo. Nekoč me je poklical gospod, ki je gradil dom za ostarele, in me vprašal, kako bi bilo, če bi imel vsak svojo sobo, kopalnico pa bi si po dva delila. Tako bi bilo ceneje. Pa sem ga vprašal, ali si on želi deliti kopalnico. V Franciji se na takšen način sprašujejo že nekaj let in vidimo čudovite rezultate – stanovalce, ki pripravljajo muzikale, ljudje se učijo igrati klavir.


Z demenco?

Da. Pišejo tudi zgodbe. V ZDA delajo svoj sir, spet drugi kuhajo marmelade, varijo pivo, nekateri delajo domače, naravno sredstvo za pomivalni stroj. Z denarjem, ki ga zaslužijo, kupujejo domače živali, pse in mačke.


Je dementen človek lahko srečen?

Ko se je gospa z juga Francije preselila v dom, ji je animatorka rekla, da mora delati vaje, da se bo okrepila. Pa je vprašala, zakaj, češ da nima ničesar, za kar bi živela. Animatorka je odvrnila, da bi jo rada za rojstni dan odpeljala na koncert in kakšnega bi si želela slišati. Rekla je, da bi poslušala nekaj, česar ni še nikoli. In jo je odpeljala na koncert reggaeja. Med koncertom so ji skupina in celotno občinstvo zapeli Vse najboljše. Šla je v zaodrje in bila tudi v časopisu. Prejšnji teden sem jo na predavanju vprašal, ali je srečna. In je rekla: »Seveda.« (Pokaže nam njeno nasmejano fotografijo s koncerta, op. p.)


Je katera država pri uporabi metode še posebno uspešna?

Francija, Švica. Če v francoskem delu Švice inšpektor pride v dom za ostarele, najprej vpraša, ali uporabljajo metodo montessori.


Je že norma?

Postaja norma. V Franciji pa država plača usposabljanje zaposlenih za metode, ki pri demenci ne uporabljajo zdravil. Na vrhu seznama je montessori.


Zdi se, da izzivate nevroznanost.

Da. Nevroznanost pogosto pravi, da se ljudje z demenco ne morejo učiti. To je laž demence. Ljudje z demenco se ves čas učijo. Nismo usposobljeni, da bi to merili, iskali, videli, čeprav imamo pred nosom. Stanovalci se naučijo, na katerem stolu naj sedijo pri kosilu. Naučijo se, ko že imajo diagnozo demence.


Zakaj?

Ker so v možganih sistemi učenja, ki so se razvili v človekovem zgodnjem življenju in jih demenca ne poškoduje. Ampak tega ne iščemo. Mi iščemo primanjkljaje, testiramo, ali človeku ne bo uspelo. Neuspeh nam da diagnozo, ki pa ne pomaga, ne pove nam, kaj naj naredimo, in tako nam preostane samo, da človeku damo zdravila, skladna z diagnozo. Treba je poznati človekove sposobnosti in vedeti, kdo je.

V Švici so imeli v domu stanovalca, ki se zvečer ni hotel preobleči v pižamo. Ponoči je hodil naokoli, ob treh zjutraj so se drugi zbujali in pri vratih zagledali popolnoma oblečenega človeka. Ugotovili smo, da je bil gasilec. Ti spijo oblečeni, kajti minute lahko odločajo, ali bo kdo preživel ali ne. Takšnemu človeku pokazati lepo pižamo je noro. Pa smo rekli, naj pač spi vsak večer v svežih oblačilih. Naslednje vprašanje je bilo, kaj bi bilo zanj smiselno, pomenljivo, da bi delal čez dan. Ker če čez dan delaš, boš ponoči lahko spal.


image
Ljudem je treba dati samostojnost in možnost izbire, pojasnjuje Cameron J. Camp. FOTO: Voranc Vogel/Delo



Kaj menite o zapiranju dementnih?

Treba se je vprašati, zakaj se to dogaja. Nikoli ne sme biti odgovor, da je vzrok demenca. Kako vemo, da ima človek demenco? Samo zato, ker se to dogaja? Treba ga je vprašati, zakaj hoče oditi. Neka ženska je rekla, da mora po avto, pa ni vozila že 15 let. Da se mora peljati domov. Dom je prostor, kjer imaš nadzor nad svojim življenjem, odgovornosti, poznaš ljudi, s katerimi živiš. Da bi preprečili ljudem, da bi silili domov, se morajo počutiti kot doma. Da imajo v sobah svoje stvari, da vedo, kdo so njihovi sosedje, ki jih kličejo po imenu, zato imamo na majicah priponke z imeni. Dati jim moramo smisel, da se počutijo kot del skupnosti. Če se bo to zgodilo, ne bodo silili domov, ker bodo že doma.


Kaj pa do takrat?

Treba je poiskati dejavnosti, ki jim nekaj pomenijo, kajti begavost se pojavi, ko nimajo kaj početi. Ali so begavi ali pa povsem odsotni (skloni glavo in se sključi, op. p.). Zdravilo za obe stanji je dejavnost. Če so, recimo, v odboru za kuhanje in vsi skupaj režejo, lupijo zelenjavo, jo mečejo v lonec in se pogovarjajo, se ne obremenjujejo s tem, da bi šli domov. In ko se osebje poslavlja, sami rečejo, naj zaprejo in zaklenejo vrata. Tako kot zaklenemo svoj dom.


Torej je treba samo pogledati z drugega zornega kota.

Da, to je drugačen način razmišljanja. Da vidiš sposobnosti, ki jih človek ima, ne pa, česa ne zmore. Recimo v odboru za kuhanje je ženska, ki je po eni strani hroma. Priskrbeli so ji desko z navzgor obrnjenimi velikimi žeblji, zelenjavo je nataknila nanje, vzela lupilec in sama lupila. Je imela gospa tako deščico, ko je bila otrok, mlada žena? Ne. Se pravi, da se je naučila šele po diagnozi demence in po kapi. Ko ljudje rečejo, da se dementni ne morejo učiti, se spomnim nanjo. Maria Montessori je rekla, da se bodo učili prek rok. Učenje z delom – ta sistem učenja v možganih je za dementne še vedno na voljo, če ga želimo uporabiti. Ko pogledaš paralizirano žensko, ali vidiš ohromljen del ali vidiš dobro roko? Vidiš potencial ali to, česa ne more narediti? To je naša odločitev. Naučiti se moramo gledati z novimi očmi. In ne verjeti laži. Če se lahko učijo, kaj si želite, da bi se naučili, in česa se želijo oni sami naučiti?


Reggae?

Zakaj pa ne? Spomnite se obraza ženske na koncertu. Ali trpi? Pogosto slišimo, da ljudje zaradi demence, alzheimerjeve bolezni trpijo. Demenco zdravimo tako, da damo človeku dobro življenje. To je najboljše zdravljenje.


Montessorijeva je učila otroke. Je znamenje nespoštovanja do starostnikov, če uporabljate to metodo zanje?

Montessorijeva otrok ni obravnavala kot »otroke«, ampak kot ljudi. To je velika razlika. Ljudi obravnavamo spoštljivo, dostojanstveno, enakovredno. Vsem damo izbiro, smisel, pomen, vsem damo možnost, da postanejo del skupnosti, da delajo smiselno. Montessorijeva je rekla, da ko okolje podpira zmožnosti posameznika, mu daje smiselne dejavnosti, dejavnosti s pomenom, mu omogoči, da postane del skupnosti, se začne proces, ki ga je poimenovala normalizacija. Naša dolžnost je, da ustvarimo okolja, ki prinašajo normalizacijo za starejše z oslabljenim spominom. Da jim omogočimo, da so »normalni«. In to je mogoče v pravem okolju.


Do konca?

Zakaj ne? Če imamo to možnost, zakaj se zanjo ne bi odločili? Kar bomo ustvarili za starostnike, je tisto, v čemer bomo živeli sami. Zakaj ne bi živel dobro, dokler ne umreš?


Svet bi bil lepši, če bi merili sposobnosti, ne pa, česa ne zmoremo.

Seveda. Ta pristop lahko uporabimo tudi za zaposlene. Kakšne sposobnosti imajo, ne pa, česa ne znajo, niso sposobni. Ali smo do zaposlenih spoštljivi, ali ohranjamo dostojanstvo, so enakovredni, jim zaupamo? Ali zaposlene inštruiramo ali nadziramo? Jim pokažemo, kaj naj naredijo, ali jim to naročimo? Ne gre za to, da obravnavaš ljudi kot otroke. Ljudem damo izbiro. Ne smemo jih trdo priviti, nadzorovati in s tem »normalizirati«. Zato diktatorji, če vodijo državo, dom za ostarele ali pa družino, sovražijo metodo montessori.


Kakšna je perspektiva, prihodnost?

Ta metoda bi morala biti norma. Sam si želim, da bi bila to moja prihodnost. Takšno okolje moramo ustvariti sami.