Denar za oškodovanca ni motivacija za sodni boj

Zlonamerno poročanje novinarjev ima lahko usodne posledice tako v poklicnem kot zasebnem življenju.

Objavljeno
27. september 2019 15.46
Posodobljeno
27. september 2019 15.46
Odvetnica Nataša Pirc Musar poudarja, da »medijski umor« ni nekaj naključnega, ampak je premišljen in načrtovan. FOTO: Blaž Samec/Delo
Ljubljana – V zadnjih dneh so medijski prostor zapolnile vsebine o poslovanju novinarjev oziroma lastnikov medijskih družb z javnimi podjetji, kar samo po sebi ni nujno sporno, a se že dolgo šušlja, zdaj pa so v javnost ušle informacije, da si s tem družbe priskrbijo novice, njim v korist. Bodisi da se o umazanih poslih podjetja zamolči, lahko gre za obračunavanje s konkurenco ali za hvalospeve posameznikom ali gospodarski družbi.

Zamolčane informacije ponavadi niso tako škodljive kot neresnične in zlonamerne, ki se lansirajo prek medijev. Te tako posameznikom kot gospodarski družbi lahko naredijo veliko škodo. Pravzaprav gre za medijski umor, ki ga v normativni ureditvi ni zaslediti, vendar odvetnica Jasna Zakonjšek, strokovnjakinja za medijsko pravo, pojasnjuje, da s tem izrazom razumemo namensko in sistematično uničenje posameznikovega ugleda in dobrega imena.

»V javnost se lansirajo laži, podtikanja, govorice, razkrivajo se podrobnosti iz zasebnosti, vse z namenom uničiti verodostojnost in ugled posameznika. Najpogosteje se tovrstni napadi zgodijo v političnem okolju, lahko pa gre tudi za zasledovanje interesov v poslovnem ali delovnem okolju. Napadalec svoje kritike ne usmeri v temo, o kateri poteka razprava, ampak napade osebnost posameznika, s katerim se ne strinja, in ga želi očrniti. Pri tako imenovanih medijskih umorih gre torej za napad na osebnost človeka.«
 

Ne gre za naključje, ampak naročeno poročanje


Podobno pravi odvetnica Nataša Pirc Musar: »V tem smislu gre bolj za pogovorno – in ne strokovno – označbo ravnanja medija ali medijev z namenom znižanja ugleda posameznika, ki ima zanj hude, lahko tudi usodne posledice tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Značilno je, da se pisanje skoncentrira na posameznika, da je zaporednih prispevkov več, lahko tudi več na dan, da se pritisk tako na javnost, da zavzame do posameznika določeno držo, ki jo s pisanjem vsiljuje medij, kot tudi na posameznika, da se umakne z določenega položaja, se odpove določenim pričakovanjem, prizna zatrjevane napake in podobno, stopnjuje.«

Posledica takšnega »umora« je zmanjšanje ugleda, dostojanstva in dobrega imena. »V pravnem smislu gre za poseg v osebnostne pravice, ki imajo za posameznika večkrat nepopravljive posledice,« dodaja Pirc Musarjeva.

Protipravni napad na osebnost je možno preganjati tako kazenskopravno z vložitvijo kazenske zasebne tožbe zaradi obrekovanja ali razžalitve kot tudi civilnopravno z vložitvijo odškodninske tožbe zaradi posega v čast in dobro ime.

»Pravo daje oškodovancu na voljo vrsto orodij medijskega prava, s katerimi se posameznik lahko zoperstavi napadom na njegovo čast in dobro ime, a najverjetneje bo oškodovanec v takih situacijah potreboval tudi podporo drugih strokovnjakov, ki mu bodo lahko svetovali, kako se odzvati na napade v medijih,« o pravnem varstvu pravi Zakonjškova.

Pirc Musarjeva pri tem poudarja, da so odškodnine pretežno za nepremoženjsko škodo in so v Sloveniji nizke. »Vse je odvisno od intenzitete duševnih bolečin, gibljejo se pretežno med 2000 in 10.000 evri na oškodovanca. Tako višina odškodnine gotovo ni motivacijska za prizadetega.«

Medijski umor ni nekaj naključnega, pravi Pirc Musarjeva, saj gre za praviloma naročeno pisanje in se ne zgodi naključno, še manj pri izvrševanju svobode izražanja v javnem interesu. »Interes, ki se zasleduje v takšnih primerih, je torej zasebni interes. Ta pa lahko pripada različnim vplivnim skupinam ali posameznikom, na različnih področjih življenja, vsekakor ne samo na političnem.«

»Mediji in novinarji so odgovorni za to, da prepoznajo, kdaj se jih poskuša uporabiti kot orodje za neutemeljen napad na posameznika. To lahko storijo predvsem s poglobljenim raziskovalnim delom, saj le na tako lahko preverjajo verodostojnost svojih virov, se izogibajo objavljanju lažnih novic in širjenju škodljivih govoric,« je sklenila Zakonjškova.