Denarja od države ni, prihajajo le etično sporni napotki
Zaposlenim v domovih za starejše je prekipelo. Minister za zdravje Tomaž Gantar se boji, da so bili motivi za protest politični.
Odpri galerijo
Skupnost socialnih zavodov Slovenije je pozvala zaposlene v domovih, naj izrazijo nestrinjanje s skrbjo za starejše.
Ljubljana – Zaposleni v domovih za starejše so včeraj za petnajst minut protestno zapustili delovna mesta, ker se ne strinjajo z uničevanjem institucionalnega varstva starejših in ker še vedno ne vedo, kako bo z izplačilom »koronadodatkov« zaposlenim. Ocena je, da bi za izpolnitev obveznosti iz kolektivne pogodbe za javni sektor za čas med 11. marcem in sredino aprila potrebovali dodatnih 9,4 milijona evrov. Iz nekaterih domov vse glasneje opozarjajo tudi na etično sporna navodila o razvrščanju starostnikov na »paliativne« oziroma »bolnišnične« sezname.
V več kot sto slovenskih domovih za starejše občane (DSO) in posebnih zavodih, ki zaposlujejo skoraj enajst tisoč delavcev, biva več kot 20.500 pomoči potrebnih. V boju proti koronavirusu, pravijo v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki se je postavila na čelo protesta, ne bodo molče gledali »preoblikovanja domov v poceni negovalne bolnišnice pod krinko boja proti virusu«. Zahtevajo osamitev okuženih oskrbovancev zunaj domov in namestitev obolelih v bolnišnice, enotno strategijo in iz »vreče« drugega paketa interventnih ukrepov tudi denar za izplačilo kriznih dodatkov ter stroškov, nastalih zaradi covida-19.
Dani Hren, direktorica DSO v Trbovljah, ki ima na domači in preboldski lokaciji 220 zaposlenih, ki skrbijo za 400 starejših, pravi: »Epidemijo so razglasili marca. Zaposleni, ki res predano delajo, so dodatke, ki jim pripadajo po kolektivni pogodbi in po zakonu, pričakovali že pri aprilski plači. Zdaj – plače so do 10. v mesecu – bodo dobili majsko plačo, vodilni pa še vedno ne vemo, ali jim bomo lahko izplačali dodatke, ker ne vemo niti, koliko denarja bomo dobili od države. Še manj vemo, kako se lotiti kriterijev, ki bodo podlaga za izplačilo.«
A aktualna vlada kot da noče slišati opozoril vodstev domov, da so navodila resornih ministrstev neživljenjska in prenagljena. V DSO morajo po navodilih MZ za vse oskrbovance izpolniti enoten list ocene njihovega splošnega stanja, se pravi, jih glede na morebitne pridružene bolezni razvrstiti, kdo je primeren za bolnišnično zdravljenje in kdo za paliativno oskrbo ter zdravljenje v domu.
Urška Močnik, direktorica Doma upokojencev Idrija, se sprašuje o etičnosti teh navodil: »Nekaterim s tem odvzamemo možnost, da bi bili deležni bolnišničnega zdravljenja, ker pričakujemo neugoden izid bolezni. Po drugi strani pa okužene osebe ostajajo vir okužbe v domu. Obnašamo se, kot da so varovanci vrtni palčki, ki jih lahko prestavljamo. Ljudje so. Sobe v domovih so njihovi domovi. Ne moremo jih kar seliti, jim vzeti osebnih stvari, ki so jim dragi spomini, le zato, da bi lahko vzpostavili tri cone v domu. Poleg nege in oskrbe ter zaščite njihovega zdravja smo dolžni ščititi tudi njihovo dostojanstvo. Tudi stanovalce skrbi, da bodo zboleli, hkrati so v strašanski psihični stiski, saj že več kot mesec niso videli svojcev, kar zagotovo neugodno vpliva na njihovo obrambno sposobnost in so zato še bolj dovzetni za morebitne okužbe.«
Močnikova sicer razume, da država ob izbruhu okužbe v domovih ne more v hipu zagotoviti sto ali več postelj za starostnike v bolnišnici. »A situacija v treh domovih, kjer posameznih primerov niso takoj hospitalizirali, pač pa jih pustili znotraj DSO, je pokazala, da tak način preprečevanja širjenja okužbe ni pravi. Posamezne obolele je treba vsaj na začetku premestimo iz doma v bolnišnico ali drugo ustanovo z ustrezno oskrbo. To ne pomeni, da bi jih kar pustili v kakem hotelu ali drugi neprimerni stavbi. Morali pa bi jih izločiti iz domskih sistemov, ki so že od prej natrpani.«
Na enem mestu je pogosto od sto do sto petdeset starostnikov, stavbe pa ne dopuščajo bliskovitega preurejanja, ki ga papir morda še prenese, v praksi pa ga je nemogoče udejanjiti. Ukrepe, opozarja Urška Močnik, je treba sprejemati s sodelovanjem vodstev in zaposlenih v domovih, saj so ti strokovno najbolj kompetentni, medtem ko se zdaj v vladnih pisarnah oblikujejo zgolj enostranske rešitve.
V več kot sto slovenskih domovih za starejše občane (DSO) in posebnih zavodih, ki zaposlujejo skoraj enajst tisoč delavcev, biva več kot 20.500 pomoči potrebnih. V boju proti koronavirusu, pravijo v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki se je postavila na čelo protesta, ne bodo molče gledali »preoblikovanja domov v poceni negovalne bolnišnice pod krinko boja proti virusu«. Zahtevajo osamitev okuženih oskrbovancev zunaj domov in namestitev obolelih v bolnišnice, enotno strategijo in iz »vreče« drugega paketa interventnih ukrepov tudi denar za izplačilo kriznih dodatkov ter stroškov, nastalih zaradi covida-19.
Minsiter za zdravje Tomaž Gantar se boji, da so bili motivi za protest politični. FOTO: Eržen Jure
Dani Hren, direktorica DSO v Trbovljah, ki ima na domači in preboldski lokaciji 220 zaposlenih, ki skrbijo za 400 starejših, pravi: »Epidemijo so razglasili marca. Zaposleni, ki res predano delajo, so dodatke, ki jim pripadajo po kolektivni pogodbi in po zakonu, pričakovali že pri aprilski plači. Zdaj – plače so do 10. v mesecu – bodo dobili majsko plačo, vodilni pa še vedno ne vemo, ali jim bomo lahko izplačali dodatke, ker ne vemo niti, koliko denarja bomo dobili od države. Še manj vemo, kako se lotiti kriterijev, ki bodo podlaga za izplačilo.«
Minister Gantar: Ima protest politični motiv?
V aktualnem sistemu financiranja domov stroške izvajanja vseh storitev razen storitev zdravstvene nege, ki jih plačuje zdravstvena zavarovalnica (povprečna plačana cena v 2019 je bila 17,14 evra na dan), krijejo stanovalci in soplačniki prek oskrbnin. Skupnost je pristojne že večkrat opozorila, da mora državni proračun zagotoviti sredstva za stroške zaradi epidemije. »Če zahtevam ne bodo ugodili, izvajalcem ne bo preostalo drugega, kot da višje stroške dela in materiala krijejo z dvigom cene storitev,« pravijo na Skupnosti. Na protest se je odzval tudi minister za zdravje Tomaž Gantar. Kot je dejal, so navodila, ki jih zdaj pišejo v odlok o delitvi domov v tri cone, znana od začetka epidemije: »Pripravila jih je stroka. Podatki kažejo, da ravnamo prav; Slovenija je med boljšimi v skrbi za domove. Zato v primeru protesta bolj razmišljam o kakšnih drugačnih – političnih motivih - zanj.«
V aktualnem sistemu financiranja domov stroške izvajanja vseh storitev razen storitev zdravstvene nege, ki jih plačuje zdravstvena zavarovalnica (povprečna plačana cena v 2019 je bila 17,14 evra na dan), krijejo stanovalci in soplačniki prek oskrbnin. Skupnost je pristojne že večkrat opozorila, da mora državni proračun zagotoviti sredstva za stroške zaradi epidemije. »Če zahtevam ne bodo ugodili, izvajalcem ne bo preostalo drugega, kot da višje stroške dela in materiala krijejo z dvigom cene storitev,« pravijo na Skupnosti. Na protest se je odzval tudi minister za zdravje Tomaž Gantar. Kot je dejal, so navodila, ki jih zdaj pišejo v odlok o delitvi domov v tri cone, znana od začetka epidemije: »Pripravila jih je stroka. Podatki kažejo, da ravnamo prav; Slovenija je med boljšimi v skrbi za domove. Zato v primeru protesta bolj razmišljam o kakšnih drugačnih – političnih motivih - zanj.«
»Kot da so varovanci vrtni palčki«
A aktualna vlada kot da noče slišati opozoril vodstev domov, da so navodila resornih ministrstev neživljenjska in prenagljena. V DSO morajo po navodilih MZ za vse oskrbovance izpolniti enoten list ocene njihovega splošnega stanja, se pravi, jih glede na morebitne pridružene bolezni razvrstiti, kdo je primeren za bolnišnično zdravljenje in kdo za paliativno oskrbo ter zdravljenje v domu.
Urška Močnik, direktorica Doma upokojencev Idrija, se sprašuje o etičnosti teh navodil: »Nekaterim s tem odvzamemo možnost, da bi bili deležni bolnišničnega zdravljenja, ker pričakujemo neugoden izid bolezni. Po drugi strani pa okužene osebe ostajajo vir okužbe v domu. Obnašamo se, kot da so varovanci vrtni palčki, ki jih lahko prestavljamo. Ljudje so. Sobe v domovih so njihovi domovi. Ne moremo jih kar seliti, jim vzeti osebnih stvari, ki so jim dragi spomini, le zato, da bi lahko vzpostavili tri cone v domu. Poleg nege in oskrbe ter zaščite njihovega zdravja smo dolžni ščititi tudi njihovo dostojanstvo. Tudi stanovalce skrbi, da bodo zboleli, hkrati so v strašanski psihični stiski, saj že več kot mesec niso videli svojcev, kar zagotovo neugodno vpliva na njihovo obrambno sposobnost in so zato še bolj dovzetni za morebitne okužbe.«
»Socialne službe ne bodo kos stiskam«
Kritiki sistemskih težav varstva starejših se pridružuje Socialna zbornica, ki že desetletja opozarja na slabosti v institucionalnem varstvu. Problematika le-tega, pravi predsednik Socialne zbornice Nace Kovač, ni omejena le na domove za starejše, temveč se nanaša tudi na obravnavo oseb v varstveno-delovnih centrih, centrih za usposabljanje, delo in varstvo, posebnih socialnovarstvenih zavodih ter varnih hišah, materinskih domovih, zavetiščih, komunah … Pristojne pozivajo k iskanju ustreznih odgovorov na vsa pereča vprašanja institucionalnega varstva, ki bodo tudi dolgoročno sprejemljiva.
Kovač dodaja, da se je institucionalna oskrba v večini Evrope znašla v primežu težav, iz katerih izstopajo najranljivejše skupine. Svetovalno delo v socialnih službah bo zato v bodoče treba nadgraditi, saj v sedanjem obsegu »ne bodo kos socialnim in drugim stiskam, ki so v času epidemije še skrite za zidovi«. Prihodnost prinaša spremembe v demografski sliki, zato bo treba zmogljivosti prilagoditi, sodelovanje med zdravstvenim in socialnim sistemom pa poglobiti, je prepričan Kovač.
Kritiki sistemskih težav varstva starejših se pridružuje Socialna zbornica, ki že desetletja opozarja na slabosti v institucionalnem varstvu. Problematika le-tega, pravi predsednik Socialne zbornice Nace Kovač, ni omejena le na domove za starejše, temveč se nanaša tudi na obravnavo oseb v varstveno-delovnih centrih, centrih za usposabljanje, delo in varstvo, posebnih socialnovarstvenih zavodih ter varnih hišah, materinskih domovih, zavetiščih, komunah … Pristojne pozivajo k iskanju ustreznih odgovorov na vsa pereča vprašanja institucionalnega varstva, ki bodo tudi dolgoročno sprejemljiva.
Kovač dodaja, da se je institucionalna oskrba v večini Evrope znašla v primežu težav, iz katerih izstopajo najranljivejše skupine. Svetovalno delo v socialnih službah bo zato v bodoče treba nadgraditi, saj v sedanjem obsegu »ne bodo kos socialnim in drugim stiskam, ki so v času epidemije še skrite za zidovi«. Prihodnost prinaša spremembe v demografski sliki, zato bo treba zmogljivosti prilagoditi, sodelovanje med zdravstvenim in socialnim sistemom pa poglobiti, je prepričan Kovač.
Močnikova sicer razume, da država ob izbruhu okužbe v domovih ne more v hipu zagotoviti sto ali več postelj za starostnike v bolnišnici. »A situacija v treh domovih, kjer posameznih primerov niso takoj hospitalizirali, pač pa jih pustili znotraj DSO, je pokazala, da tak način preprečevanja širjenja okužbe ni pravi. Posamezne obolele je treba vsaj na začetku premestimo iz doma v bolnišnico ali drugo ustanovo z ustrezno oskrbo. To ne pomeni, da bi jih kar pustili v kakem hotelu ali drugi neprimerni stavbi. Morali pa bi jih izločiti iz domskih sistemov, ki so že od prej natrpani.«
Na enem mestu je pogosto od sto do sto petdeset starostnikov, stavbe pa ne dopuščajo bliskovitega preurejanja, ki ga papir morda še prenese, v praksi pa ga je nemogoče udejanjiti. Ukrepe, opozarja Urška Močnik, je treba sprejemati s sodelovanjem vodstev in zaposlenih v domovih, saj so ti strokovno najbolj kompetentni, medtem ko se zdaj v vladnih pisarnah oblikujejo zgolj enostranske rešitve.
