Tiskane izdaje
Onesnažen zrak letno zahteva smrt sedmih milijonov ljudi ali dvakrat več kot pred štirimi leti. V Ljubljani bi po podatkih Petra Otorepca, strokovnjaka Inštituta za varovanje zdravja, s pol manj onesnaženja preprečili trideset smrti letno. Slovenija je samo za izpolnitev evropskih zahtev na področju zunanjega zraka potrebovala deset let, nič bolje pa ne kaže niti realizaciji 400-milijonskih ukrepov za sedem degradiranih območij.
Na področju kakovosti zunanjega zraka se v Sloveniji kljub nenehnim opozorilom, da onesnaženje zahteva visok davek ne le za zdravje ljudi temveč tudi za državni proračun, v zadnjem desetletju premika po polžje. Ne samo, da smo edina članica EU, ki niti v desetih letih še ni sprejela načrtov za kakovost zraka. Onesnažen zrak pri nas pokonča dvanajstkrat več ljudi kot prometne nesreče, samo v prestolnici pa ljudje v povprečju živijo leto in pol manj kot za primer v Stockholmu, kjer je vsebnost trdnih delcev v zraku najbližje idealni.
Po podatkih Petra Otorepca je triletni projekt APHECOM, ki je v 25 evropskih mestih, tudi v Ljubljani, raziskoval vpliv onesnaženja na ljudi, pokazal, da bi že samo zmanjšanje vrednosti prašnih delcev, manjših od 2,5 mikrona (PM 2,5) na povprečno letno vrednost 10 mikrogramov na kubični meter, podaljšalo povprečno pričakovano življenjsko dobo v teh mestih - pri ljudeh, starih nad 30 let, skoraj za dve leti. S tem bi kar za 31 milijard evrov zmanjšali tudi stroške zdravstvene oskrbe, zdravil in bolniškega staleža. Implementacija evropske zakonodaje za zmanjšanje vsebnosti žvepla v gorivih v dvajsetih mestih Evrope pa je celo preprečila 2200 prezgodnjih smrti in stroške zmanjšala za 192 milijonov evrov.
Grožnje Evrope z milijonskimi kaznimi so v Sloveniji nekoliko pospešile ukrepanje, toda postopek proti naši državi se formalno še ni zaključil. Zadnji opomin pred tožbo zaradi preseganja mejnih vrednosti PM 10 smo prejeli pred dobrim letom. Lani so z izjemo Ljubljane na šestih degradiranih območjih (Celje, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto in tri zasavske občine) potrdili načrte za izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, tako da so po ocenah Ministrstva za kmetijstvo in okolje (MKO) možnosti za kazen zdaj minimalne. Evropska pričakovanja bodo izpolnjena, ko bo slovenska vlada sprejela še sedmi odlok o načrtu za kakovost zraka - za prestolnico.Februarja je bil v Sloveniji tudi prvič izveden razpis Eko sklada za izvajanje posebnih ukrepov na območjih s slabo kakovostjo zraka.
Dnevna mejna koncentracija PM 10, ki znaša 50 mikrogramov na kubični meter in ki je lahko presežena 35-krat v letu, je bila po podatkih Arsa lani v Celju presežena 51-krat, v Trbovljah 50-krat, in to v vsega petih mesecih. Celjani držijo neslavni rekord tudi letos: v samo dveh mesecih so zabeležili šestnajst prekoračitev. Prvi krivec so individualna kurišča - prispevajo več kot 60 odstotkov PM 10, sledita promet in industrija.
Temu primerni bodo tudi ukrepi naše države. Na MKO pravijo, da naj bi degradirana območja ter država v treh mesecih po sprejemu odlokov na vladi po enakem postopku sprejeli tudi programe ukrepov. Ti določajo finančne obveznosti države, mest-občin ter drugih subjektov za izvedbo (triletnega) načrta kakovosti zraka. Na MKO ocenjujejo, da bodo vsi ukrepi za izboljšanje, kot rečeno, stali okrog 400 milijonov evrov, poglavitna vira za financiranje pa bosta kohezija 2014-2020 ter podnebni sklad. "Večina ukrepov se bo financirala iz kohezijskih sredstev, ni pa še dogovorjeno, za katere ukrepe in kolikšen znesek bodo prejele občine," smo izvedeli na MKO, kjer je ravno včeraj potekal delovni sestanek s predstavniki "prizadetih" območij.
Ker o vrsti finančnih virov, višini ter dinamiki financiranja ni podatkov, na MKO v tem trenutku, kot pravijo, ne morejo "primerno operirati s številkami". Na sredstva iz obeh virov bodo lahko kandidirali lokalne skupnosti, podjetja ter občani, največ spodbud pa bodo po navedbah MKO deležna območja, kjer naj bi ukrepi dali največje učinke. A mariskateri cilj je prenapihnjen. Recimo zasavski, ki predvideva daljinsko ogrevanje iz Termoelektrarne, ki je ostala brez domačega energenta, ali pa primer prestolnice, ki si je za cilj zadala, da bodo občani do leta 2020 tretjino vseh poti v mestu opravili peš ali s kolesom, tretjino z javnim prevozom in taksiji, tretjino pa z osebnimi avti.
Izkušnje v Evropi so drugačne: za takšne cilje je treba precej več kot šest let in tudi bolj korenitih ukrepov. Ali kot pravijo v društvu za sonaraven razvoj Focus: ukrepi Slovenije so premalo ambiciozni, ukrepov za industrijo pa v odlokih praktično ni. Še več: država bo na območjih s preseženimi delci onesnaževalcem dovolila izjeme od veljavnih emisijskih standardov. Tako sta Termoelektrarna Trbovlje in TE-TOL vključena v prehodni nacionalni načrt, ki jima dovoljuje preseganje standardov, vključno s prašnimi delci. Na MKO se izgovarjajo, da je slovensko gospodarstvo v zadnjem desetletju precej vlagalo v ekologijo, zato bodo industriji ukrepe naložili predvidoma čez tri leta. V Focusu so prepričani, da ravno zaradi tega o resnosti države pri skrbi za zdravje Slovencev ni moč govoriti.
