Desetina žrtev ne verjame v pomoč

Ljubljana – Poročilo o nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih pa je skrb vzbujajoče. Po teh ugotovitvah je namreč vsaka druga ženska od 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje so žrtve psihičnega trpinčenja, še vedno pa vsaka četrta ženska »pade po stopnicah«. Policija že več leto opozarja, da mora imeti družba ničelno toleranco za tovrstne pojave, a opozorila še vedno velikokrat naletijo na gluha ušesa. Lani so obravnavali skoraj 4100 prekrškov s tega področja (v prvih desetih mesecih letos 3223) in 2478 kaznivih dejanj nasilja v družini. Vendar je tem treba prišteti še 6160 drugih kaznivih dejanj, ki se nanašajo na to področje.

Če za primer vzamemo letošnje prvo polletje, potem število prijavljenih kaznivih dejanj v primerjavi z lani ostaja približno enako. V prvih šestih mesecih letos so obravnavali 1337 kaznivih dejanj nasilja v družini in 3056 drugih kaznivih dejanj s tega področja. Zabeleženo nasilje za štirimi stenami se povečuje že od leta 2006, a strokovnjaki pravijo, da to ni nujno dokaz, da je nasilja v družini več, je pa dober znak, da si pred tem čedalje manj ljudi zatiska oči in ušesa, ter nasilje prijavijo.

V nacionalni raziskavi o pojavu nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih so avtorice dr. Vesna Leskošek, dr. Mojca Urek in dr. Darja Zaviršek ugotovile, da je še vedno največ psihičnega nasilja (49,3 odstotka), skoraj četrtina jih je imela opravka s fizičnim nasiljem in 14,1 odstotka s premoženjskim. Nekaj manj, 13,9 odstotka, jih je doživelo nasilje v obliki omejevanja gibanja, 6,5 odstotka pa je bilo žrtev spolnega nasilja. Ta odstotek je zelo primerljiv z drugimi raziskavami po svetu.

Upajo, da se bo nasilnež spremenil

Podatki kažejo, da se nasilje lahko začne kadar koli v življenju, od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Niso osamljeni primeri, ko so ženske izpostavljene nasilju celo življenje. Petina moških, ki se znesejo nad nemočnimi ženskami, je alkoholikov, preostali nasilneži redkeje spijejo alkoholne pijače, slabih 17 odstotkov nasilnežev pa se alkohola ne dotakne.

Ženske se še vedno redko odločajo, da bi spregovorile o nasilju in o tem koga obvestile. Manj kot polovica vprašanih je o tem seznanila javne službe ali obiskala nevladne organizacije. Najpogosteje pokličejo policijo ali center za socialno delo. O nasilju molčijo iz precej tradicionalnih razlogov, kot so upanje, da se bo storilec spremenil, da se bo nasilje prej ali slej končalo ali da gre za družinsko zadevo, v katero naj se drugi ne vpletajo. Kljub akcijam, opozorilom in kampanjam pa kar desetina žensk ne verjame, da jim določene službe lahko pomagajo.

V nasprotju s splošnim prepričanjem pa ženske, ki doživljajo dolgotrajnejše nasilje, naredijo zelo veliko, da bi preprečile nasilne izbruhe nad seboj in otroki. Veliko življenjskega časa posvetijo ocenjevanju tveganj in načrtom za svojo varnost, sklenejo v raziskavi.

Varna hiša in azil za konje

Zmotno je mišljenje, da so žrtve vedno samo ženske, saj se v primežu nasilnežev znajdejo tudi moški. A navadno nadnje rok ne dvignejo partnerke, temveč najpogosteje starši. Ogroženi se lahko zatečejo tudi v varno hišo za moške. Namen bivanja je enak kot v varni hiši za ženske, pojasnjuje vodja Aleksander Kamenik. »Cilj je, da se ogrožena oseba umakne iz okolice, kjer se nad njo izvaja nasilje, naj bo to fizično, verbalno ali finančno.« Pojasnjuje, da so že imeli primer, ko je oče pretepal svojega 38-letnega sina, ker se je sin po ločitvi vrnil domov. Pri njih je preživel dva meseca, da si je nabral moči za nadaljnjo pot. »Drugače so fizičnemu nasilju izpostavljeni predvsem otroci do 18. leta in seveda tudi starejši. »A jo pri teh letih laže popihajo od doma. O tem veliko ne govorijo, saj jim je nerodno,« pojasnjuje Kamenik in pravi, da so do zdaj uradno sprejeli 96 polnoletnih moških.