Devet življenj filmskega hipermarketa

Kako si je ljubljanski multipleks Kolosej izboril monopol na trgu in ga tudi obdržal.
Objavljeno
05. september 2017 12.59
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Ljubljana – Raziskave kažejo, da v zadnjem času obisk kina pri nas raste. Pri Koloseju Ljubljana, ki predstavlja tretjino kinematografskega trga v Sloveniji, se pohvalijo, da so v zadnjih dveh letih dosegli 15-odstotno rast obiska. Da bi verjeli tej izjavi, je treba podrobneje pogledati v statistiko obiska kinematografov pri nas in to trditev postaviti v perspektivo. Na obisk v kinu namreč vpliva več lokalnih in globalnih dejavnikov.

Delež obiska kina je v Ljubljani od osamosvojitve nihal, vendar dolgoročno gledano pada. Glede na zbrane podatke Janka Čretnika iz distribucijskega podjetja Fivia smo v Sloveniji po osamosvojitvi največ gledalcev v kinu našteli leta 1995. Dolgo je ljubljanski obisk kina dosegal približno polovico vsega slovenskega. Po letu 2001 pa je z odprtjem Koloseja ljubljanski delež zrasel na dobrih 60 odstotkov vseh obiskovalcev kina v državi. V blagajno podjetja Ljubljanski kinematografi so prispevali še kini Komuna, Vič, Šiška, Union, Kompas in Bežigrad, dokler večine niso zaprli. Samo Kolosej pa je na leto privabil milijon in pol gledalcev.


Za povečavo kliknite na inforgafiko.

V letih 2006–2008 so po Sloveniji začeli rasti novi multipleksi, ki so nato število obiskovalcev na državni ravni spet približali letu 1995. Posledično pa je obisk Koloseja v Ljubljani strmo upadel. Po letu 2008 se je filmska panoga pri nas spoprijemala z vse večjimi posledicami gospodarske krize. Leto 2014 je bilo za kino najbolj porazno, saj smo našteli le milijon in devetsto tisoč gledalcev, najmanj po letu 1999. Naslednje leto je svoje dno dosegel še Kolosej, obiskalo ga je samo 489.388 ljudi oziroma zgolj 23 odstotkov vseh obiskovalcev kina v Sloveniji. »Največji kino v državi, ljubljanski Kolosej, je tudi kino z največjim upadom obiska (27 odstotkov, v celotni Sloveniji 17 odstotkov), ker zaradi pomanjkljivega vzdrževanja in rezanja stroškov gledalcu ne zagotavlja več prijetne izkušnje,« je tedaj kolega Igor Harb priobčil v Vikendu.

Spori z distributerji

A za takratno slabo letino ljubljanskega Koloseja je bilo več razlogov. Med njimi je tudi razvpiti spor z distributerjem Blitz, ki se je vlekel že od leta 2006 z očitki, da Kolosej izkorišča prevladujoč položaj na trgu in distributerje izsiljuje, naj filmov iz svoje ponudbe ne predvajajo v konkurenčni verigi Planet Tuš. Blitz, ki zastopa filme velikih ameriških studiev, kot so Warner Bros, Fox in DreamWorks Animation, je imel leta 2014 med distributerji več kot 40-odstotni tržni delež, in ko je svoje blockbusterje umaknil iz Koloseja, je to precej zaznamovalo statistiko.

Kolosej je s plačilno nedisciplino, neizpolnjevanjem finančnih obveznosti in nesprejemljivimi pogoji poslovanja distributerje in producente spravil na kolena, meni producent Dane Hočevar. »Za oba dela filma Gremo mi po svoje so plačila zamujala po tri leta. Nenehno poslušamo očitke, da slovenski filmi niso gledani, medtem ko se pri Koloseju ne držijo svojega dela dogovora glede trženja in promocije filmov. Kozoletov film Nočno življenje so recimo umestili na program ob 17. uri. Kdo bo film s težko vsebino gledal takrat?« se sprašuje Hočevar.

Poslovno strategijo Koloseja in posledično zmanjšanje deleža ljubljanskega obiska kina v primerjavi s celotnim slovenskim je v več publikacijah analiziral tudi založnik in filmski poznavalec Samo Rugelj. »Nič se ni zgodilo čez noč. Spremembe so bile posledica večletnih procesov. Med letoma 2003 in 2013 so v Koloseju pod vplivom globalnih trendov spremenili prikazovalsko strategijo,« pravi Rugelj. »Na začetku sta se distributer in prikazovalec skupaj angažirala na lokalni ravni pri skoraj vsakem filmu, kasneje pa je promocijo manj in srednje donosnih filmov ljubljanski prikazovalec večinoma prepustil distributerjem, ne glede na to, da je od prodanih vstopnic pobral večji delež. Kolosej se je posvetil samo enemu ali dvema komercialno pomembnejšima filmoma na mesec, preostalim pa zagotavljal zgolj osnovno podporo, kot je na primer izobešanje promocijskih materialov znotraj objekta.«

Dokler so distributerji na lokalni ravni sami skrbeli za promocijo svojih filmov, so stvari tekle razmeroma gladko, ko pa je večina distributerjev velikih studijskih filmov svoje vodstvo preselila v tujino, predvsem na Hrvaško in v Srbijo, je izgubila stik z lokalnim trgom, meni Andrej Novak, direktor marketinga in kinodistribucije pri Karantaniji Cinemas, enem redkih podjetij, ki ima sedež še vedno v Ljubljani. Karantanija Cinemas je denimo lani Koloseju prinesla najbolje gledan film leta Pr' Hostar, ki je s skoraj 210 tisoč gledalci v kinu postal tudi najbolje gledan slovenski film po osamosvojitvi. Kar 32 odstotkov med njimi si je gorenjsko komedijo ogledalo v ljubljanskem Koloseju, kar pomeni v povprečju 10 odstotkov letnega obiska v vsej Sloveniji. To je velik skok, ki je spremenil lansko statistično sliko.

80 odstotkov ameriških filmov

Obiska kina torej ne moremo tolmačiti mimo lokalnih in globalnih trendov v filmski produkciji. Sprememba v produkciji hollywoodskih filmov se je pri nas odrazila v manjši gledanosti. »Stripovske franšize pri nas gledalcev niso ganile. Pač nikoli nismo bili dežela stripa,« komentira Rugelj. »Še pred petnajstimi leti je bila ponudba žanrov v kinu veliko pestrejša,« pravi Novak. Čretnik temu pritrjuje: »V naših kinih 80 odstotkov programa zasedajo ameriški filmi, evropsko produkcijo smo zapostavili. Popkorn filmi so namenjeni predvsem mladim gledalcem, večina preostale ljubljanske populacije, ki je Kolosejev program ne zadovoljuje, je odšla v Kinodvor, ki prikazuje večinoma evropske avtorske filme.«

Izpad odraslih gledalcev so v Koloseju nadomestili s predvajanjem sinhroniziranih risank, ki si jih ogleda tretjina gledalcev Koloseja, dodaja Novak, ki splošen padec obiska kina pripisuje tudi menjavi generacij in mladim, zaznamovanim s piratizacijo in globalno tehnološko revolucijo.


Za povečavo kliknite na infografiko.

Kino – svojevrstno doživetje

Toda ali je ogled filma v kinu res posebno doživetje, če ga spremljajo neprijetne vonjave, nesnaga v dvoranah, raztrgani sedeži, umazane preproge in linolej, ki odstopa na vseh koncih? Taki prizori so mnoge gledalce iz Koloseja odgnali za vedno. Zdi se celo, da okolje, v katerem ljudje gledajo filme, vpliva na njihov odnos do kinematografske izkušnje. Mar jim je, če jim pokovka pada po tleh ali če jim med projekcijo zazvoni telefon, na katerega se seveda javijo. Redni obiskovalci Koloseja sicer pravijo, da so se razmere v zadnjem času nekoliko popravile, a načeloma drži, da je gledalec, ki je imel slabo izkušnjo v kinu, izgubljen gledalec. In teh je v Ljubljani več kot pol milijona.

Slabo vzdrževanje dvoran Koloseju že vrsto let (zaman) očitajo tudi distributerji. »Naredimo vse, da bi gledalec prišel v kino, potem pa si film zapomni po umazani dvorani in slabi projekciji. To je tako, kot bi gojili posebno sadje, ga oglaševali, potem pa bi ga v trgovini postavili nekam zadaj med gnilo zelenjavo,« ponazori Novak iz Karantanije Cinemas.

Del sredstev za čiščenje prostorov, oziroma vzdrževanje infrastrukture, naj bi prispeval tudi delež od prodanih vstopnic, ki so si ga v Koloseju izgovorili. Dobiček od vstopnic se pri nas že nekaj časa deli v razmerju 60 : 40 v korist prikazovalca. Dodatnih deset odstotkov od prejšnjega dogovora 50 : 50 naj bi vložili v promocijo filma, česar pa se niso dolgo držali. »Zakaj bi se, če jim ni treba. Teh deset odstotkov, ki so nam jih vzeli, se pri njih ni poznalo nikjer, ne v vračanju v infrastrukturo ne v oglaševanju filmov, in razpoke so zazevale na vseh koncih,« pravi Novak.

»Dejstvo je, da je največ gledalcev izgubila Ljubljana, ne Slovenija,« nadaljuje. Ljubljana je bila v desetih letih ob skoraj milijon gledalcev, kar pa se na ravni obiska po vsej državi ni poznalo, kajti ta se je povečal v drugih kinocentrih in malih dvoranah, ki so z digitalizacijo postale konkurenčne, saj so lahko predvajale filme sočasno z velikimi kinocentri. Tako so se na primer leta 2010 na Vrhniki veselili, da se je Blitz sprl s Kolosejem in umaknil najnovejši film Tima Burtona Alica v čudežni deželi, saj je bil vrhniški kino edini med Koprom in Kranjem, ki je predvajal ta film.

Kolosej za posebne priložnosti

V Kolosej »izgubljeno« ljubljansko občinstvo zaide samo ob posebnih priložnostih. Ena takih so premiere slovenskih filmov, ki jih distributerji skupaj s producenti še vedno prirejajo tam. Ob vsem povedanem smo se vprašali, zakaj še vztrajajo. »Možnosti oziroma izbire, kje bi lahko distributer v dogovoru s producentom filma pripravil premiero, ni veliko,« pravi Čretnik. Včasih distributerji izkažejo posebno kreativnost, tako so srbsko-slovensko koprodukcijo Postali bomo prvaki sveta premierno prikazali v Hali Tivoli z vsemi povabljenimi košarkarskimi legendami. Toda eksotične lokacije producenta dodatno stanejo. »Pri nas je neka posebnost, in sicer skoraj polovico prihodka film ustvari v Ljubljani. V Ljubljani je cena vstopnice višja, na voljo je več dvoran. Zato smo se distributerji vedno bolj osredotočali na promocijo v Ljubljani. Tu so premiere in oglaševanje veliko bolj odmevni, kot če bi se vse to dogajalo recimo v Mariboru,« pojasni Čretnik.

Med filmi, ki so se lani premierno predstavili v Koloseju, je tudi mladinski film Slobodana Maksimovića Nika. »Ko smo se dogovarjali z drugimi prikazovalci, so bili pri svojih pogojih zelo neprilagodljivi. Pri Cineplexxu za vsako stvar zaračunavajo dodatne stroške, tudi za premiero. Kolosej pa nam je tako v Ljubljani kot v Mariboru omogočil premieri pod ugodnimi pogoji in nam dal na voljo tudi parkirišče, kjer smo uredili stezo za gokart, poligon varne vožnje, nagradne igre in računalniške simulacije vožnje. V našem primeru boljše možnosti ni bilo nikjer drugje,« svojo odločitev utemelji producent Alan Vitezič iz produkcijske hiše Nora.

V prihodnje se bo stanje bržkone spremenilo tudi zato, ker si Slovenski filmski center prizadeva, da bi bile vse premiere slovenskih filmov odslej v Cankarjevem domu.

Drugega ni

Ob vsem povedanem sledi logično vprašanje, kako pomemben igralec je sploh še Kolosej za distributerje in producente. »O tem je nesmiselno razpravljati, saj drugega ni,« je prepričan Novak iz Karantanije Cinemas. »Kolosej obvladuje tretjino trga. Edini komercialni kino v Ljubljani je Bežigrad, ki z eno dvorano in triodstotnim tržnim deležem ni konkurenčen Koloseju. Kinodvor pa si zaradi mestnih subvencij lahko privošči močno ekipo in nekomercialen program.«

Na slovenski ravni bi prej lahko govorili o monopolu Cineplexxa, ki mu pripada 60-odstotni delež obiskovalcev kina. A za to, da ima Kolosej v Ljubljani monopol, je poskrbela predvsem mestna politika, so prepričani nekateri sogovorniki. Če bi namreč leta 2008 zgradili načrtovani Citypark v Šiški, v katerem naj bi Planet Tuš uredil tudi osem kinodvoran, bi to spremenilo celotno podobo kinematografske dejavnosti v prestolnici. Konkurenčni prikazovalci so nato iskali druge primerne lokacije v Ljubljani, med katerimi so bile najbolj aktualne Emonika, Šumi in podhod Ajdovščina.

Do situacije, v kateri smo se znašli, sta torej pripeljala dolga zgodovina (predvsem) političnih odločitev in prosti trg. Pri vsem pa so kratki konec potegnili gledalci.