»Dobrodošli na Golem otoku«

Goli otok, nekdanje taborišče za informbirojevce je le bled spomin in turistična atrakcija. 

Objavljeno
29. november 2019 17.38
Posodobljeno
29. november 2019 17.40
Obiskovalci Golega otoka zdaj ne dobijo vpogleda v realnost nekdanjega taborišča. FOTO: Matej Družnik
Polpretekla zgodovina je še vedno ena osrednjih tem pozornosti slovenske javnosti, in vendar se zdi, da številna poglavja (p)ostajajo nerazčiščena, čeprav so bila že podrobno analizirana. Eno takšnih je fenomen Golega otoka.

Inštitut Nove revije je v sodelovanju s Fakulteto za slovenske in mednarodne študije Nove Univerze pripravil razpravo o tem »totalitarističnem spričevalu« nekdanje Jugoslavije. Obračun s tako imenovanimi informbirojevci se zdaj prikazuje v že skoraj povsem zbledeli zgodovinski retrospektivi. Neredko se kot opravičilo navaja nujnost takratnih političnih dogodkov, čeprav je šlo za koncentracijsko taborišče, kjer so bili posamezni elementi razčlovečenja še surovejši kot v nacističnih in stalinističnih taboriščih.

Ob pričevanjih nekdanjih internirancev je izpostavljena tudi premisa, da ne gre zgolj za neko zgodovinsko epizodo, ob kateri nam je lahko nelagodno, temveč za vzorec delovanja oblasti, ki se v modificiranih oblikah v Evropi lahko ponovi tudi v prihodnosti. Filozof Dean Komel je poudaril, da je ta problematika še vedno aktualna, saj gre za svojevrstne zastraševalne metode. Ker v svetu, tudi v Evropi, zaznavamo nove avtokratske tendence, lahko tudi in predvsem na podlagi zgodovine analiziramo sedanjost in preteklost. »Ne smemo pozabiti, da pri Informbiroju ni šlo za ideološke nasprotnike, ampak za odklone znotraj ideologije, demokracija pa pred takšno tehnologijo vladanja ni zaščitena,« je dejal Komel.

image
Marjan Rogić, Manca Erzetič in Andrej Aplenc na kritični razpravi o Golem otoku. FOTO: Roman Šipić


Nič ne spominja na nekdanje trpljenje


Teh zgodovinskih svaril zato ne smemo izbrisati iz spomina ali banalizirati. Tak primer je gotovo poskus iz Golega otoka narediti turistično destinacijo, kjer obiskovalca v različnih jezikih pričakajo napisi Dobrodošli na Golem otoku ... »Ne gre samo za zlorabo otoka kot turistične atrakcije, glede na sedanje stanje obiskovalci tudi nimajo nobenega realnega vpogleda v zasnovo nekdanjega taborišča,« je dejal Andrej Aplenc, ki je bil na Golem otoku zaprt kar dvakrat. Po njegovih besedah takrat ni bilo nobenega idiličnega zaliva s pomolom, izkrcali so se na obali, nad katero je bila strma vzpetina. Razen posameznih objektov sta zdaj zasnova in tloris popolnoma spremenjena, na nekdanje trpljenje pa ne spominja nobena omembe vredna razstavna dokumentacija.

Veliko je tudi neznank. Ni uradnih podatkov niti o številu zapornikov, omenjajo se številke od deset do štirideset tisoč. Prav tako ni podatkov o številu mrtvih, četudi je samo zaradi pegastega tifusa umrlo več kot dvesto ljudi, veliko jih je bilo pretepenih do smrti ali pa so umrli zaradi izčrpanosti.

• Zanesljivih podatkov o številu zapornikov in umrlih še ni.
• Pravna rehabilitacija je nemogoča.
• Dragocena je dokumentarna vrednost pričevalcev.


Tu je še vprašanje pravne rehabilitacije zapornikov, ki je, paradoksalno, po sprejetju zakona o popravi krivic postalo v Sloveniji pravno neizvedljivo. Nekdanji zapornik na Golem otoku Marijan Rogić je opozoril na podobno prakso na Hrvaškem, kjer bi moral sam pridobiti potrdila o internaciji, da bi lahko sprožili postopek rehabilitacije. Vse kaže, da je strah pred odprtim dialogom o teh vprašanjih še vedno živ.

Prodekanja Nove univerze in moderatorka razprave Manca Erzetič je poudarila, da se v Sloveniji z nekaterimi temnimi platmi svoje zgodovine nikakor ne znamo spopasti. Pričevalci, ki predstavijo svoje zgodbe, so zato še kako dragoceni, saj navajajo samo dejstva, ki jih sicer lahko vsak razlaga po svoje, vendar njihova dokumentarna vrednost ostaja. In to je tudi najpomembnejša podlaga, da zgodovinske dogodke lahko razumemo ter jih ne nazadnje tudi sprejmemo in obrnemo novo poglavje.