Prekmurju manjka politična, ekonomska in socialna potenca, pred praznikom priključitve, ugotavlja priznani umetnostni zgodovinar dr. Janez Balažic.

Galerija
V odnosu do narave se kaže nekakšna ozkosrčnost, češ, glavno, da imam okoli sebe čisto, o ribah v potoku pa naj razmišlja kdo drug. Boli me ta egoizem urbanega človeka, pravi Janez Balažic. FOTO: Andrej Bedek
»To je moj svet in moja bit, tu sem doma. Da, ponosen sem, da sem Prekmurec,« nam je v Sebeborcih pod obronki Goričkega povedal priznani umetnostni zgodovinar dr. Janez Balažic. Pri njem doma smo se pred praznikom priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pogovarjali o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti njegovega sveta in ljudi v Prekmurju.
Pod obronki Goričkega, pri dr. Janezu Balažicu doma, je bilo nekaj stopinj manj vroče kot v preostalem Prekmurju. Te dni se spominjamo 17. avgusta 1919, ko se je Prekmurje združilo z matičnim narodom. Po prvi svetovni vojni so na pariški mirovni konferenci zmagovite sile odločale o tem, kako bosta razdeljena Evropa in svet.
Slovenci so se odločili vstopiti v novo politično tvorbo. Prekmurje, agrarna pokrajina, ki ...
Komentarji