Pohodniki so lahko na skoraj 14 kilometrov dolgi poti videli celoten postopek pridobivanja oglja, ki v zadnjih letih pritegne čedalje več obiskovalcev.
Začelo se je na Berinjeku, kjer je Anton Lavrič, ki se s kuhanjem oglja ukvarja že 30 let, prav za to priložnost zakuril kopo, v katero je skrbno zložil dobrih 75 kubičnih metrov drv in jih obložil z zemljo. Pravi, da to ni kopa velikanka, čeprav je visoka kar tri metre, saj ji za ta žlahtni naslov manjka najmanj tretjino drv.
Kljub vsemu si nadeja, da bo po približno treh tednih pridobil najmanj osem ton oglja. »Če si dober trgovec, ga boš hitro prodal,« je na vprašanje Dela, kako gre oglje v promet, odgovoril ogljar Lavrič, ki je kopo sestavljal skoraj mesec dni, pri čemer so mu pomagali tudi ostali člani družine.
Njegova velika želja je, da skupaj z ostalimi dolskimi oglarji sestavi super kopo, s katero bi se oglarji končno vpisali v Guinessovo knjigo rekordov. Domačini vedo povedati, da je kopo velikanko pred skoraj 40 leti, sestavil njihov domačin Rudi Grm. Bila je tolikšna, da se je tistemu, ki se je nanjo povzel, od višine kar malce zavrtelo. Tudi Grmova želja je bila, da pred očmi javnosti, z njegovimi mlajšimi tovariši, spet ponovi podvig, ko je pred desetletji v kopo zložil kar 300 kubičnih metrov drv in pridobil dobrih 30 ton oglja. Žal mu to nikoli več ne bo uspelo, ker je njegovo oglarsko srce v 81 letu starosti v petek za zmeraj prenehalo biti.
Pohodniki so nato nadaljevali pot do domačije Janeza Medveda, ki mu je kopa pred dnevi že dogorela, zato je danes oglje, ob navzočnosti številnih obiskovalcev, veselo spravljal v vreče. Upa, da bo pridelek šel dobro v promet, saj bo le tako poplačan trud cele družine.
Na Slavini, kamor so prizadevni člani Športnega društva Dole oglarsko pot tudi speljali, je radovednim obiskovalcem Vinko Brinovec rad pokazal začetek sestavljanja kope. Pripoved pa je zabelil še s kakšno koparsko zgodbo iz časov, ki je že zdavnaj minil.
Na drugi strani potoka Bistrica pa so domačini uprizorili obdelavo lesa s starim orodjem. Tesali so železniške pragove, kakor so to dolga desetletja počeli tudi njihovi predniki in s konjsko vprego vlekli hlodovino iz gozda.