Dolg občin je dolg za cel drugi tir

Gornji Petrovci nesporno prvi, Maribor novinec med zadolženimi – dolg Ankarana podedovan.

Objavljeno
07. marec 2017 19.42
uho*Komenda
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Ljubljana – Dolg slovenskih občin leta 2016 je znašal toliko, kolikor bi nas ob najbolj okleščenih stroških stal drugi tir proti Kopru, že četrto leto najbolj zadolženi mestni občini (MO): 842 milijonov evrov ali 408 evrov na Slovenca. Lani se je seznamu MO pridružil Maribor, absolutni rekorder pa ostajajo Gornji Petrovci. Število nezadolženih pa nezadržno pada.

Seznam nezadolženih občin je bil lani spet krajši kot leto prej: brez dolga jih je bilo sedemnajst. Na novo so se zadolžile štiri, novinki med nezadolženimi sta po predhodnih podatkih ministrstva za finance (MF) Cerklje na Gorenjskem in Mengeš. Cerklje so imele leta 2015 še 255 evrov dolga na prebivalca. Odplačati jim ga je v celoti uspelo z »zelo racionalno porabo proračunskih sredstev«, pravi župan Janez Čebulj. Občina letos znova načrtuje zadolžitev, a pregovorno varčni Gorenjci hkrati predvidevajo, da »zadolževanje ob racionalizaciji projektov ne bo potrebno«.

Med zadolžene je s 652 evri dolga na prebivalca prešla najmlajša med občinami – Ankaran. »Podatek MF ni točen!« trdi župan Gregor Strmčnik. »Občina je začela delovati 1. januarja 2015 in od tedaj se ni zadolžila niti za evro. Je pa po ločitvi od Kopra podedovala dolg. V bistvu smo prevzeli le obveznosti iz lizinške pogodbe. Proces delitve premoženja med občinama še ni končan.« Strmčnik domneva, da jim je MF »očitno pripisalo preveč nekdanjega skupnega dolga, saj Koper v Ankaranu v preteklosti ni naredil drugega kot vrtec«, za kar je Ankaran poleg nove stavbe prevzel tudi dolg.

(Za povečavo kliknite na infografiko).

Trend padanja dolga

Skupni dolg 212 občin je lani že drugo leto padel; je na ravni iz leta 2013. Trend padanja dolga je zaznati tako v peterici najbolj zadolženih občin – z izjemo Solčave – kot v peterici najbolj zadolženih MO; povečali sta ga le MO Velenje in Maribor. Nekatere občine, kljub temu da za izvajanje z zakonom določenih nalog in investicij nimajo dovolj prihodkov, razvojno investirajo.

Infografika: Delo

»Leta 2016 je MOM [ob 5,6-milijonskem novem dolgu] sklenila tudi sodno poravnavo z Iskro v višini sedem milijonov evrov, kar je bil blagovni kredit, ki se všteva v stanje zadolženosti MOM,« pravi mariborski župan Andrej Fištravec. Zaradi mačehovskega odnosa države do financiranja slovenskih lokalnih skupnosti je Maribor po njegovem najbolj na udaru: samo letos bodo od države glede na predpisane obvezne zakonske naloge mesta dobili 32 milijonov evrov premalo: »Zaradi skoraj popolnega zastoja investicijskih dejavnosti v občinah ne preseneča zmanjšana napoved rasti BDP za Slovenijo v letu 2016 za skoraj celo odstotno točko.«

Brez investicij

Tudi velenjski župan Bojan Kontič je nazoren: »Zakonsko obvezne naloge občine skupaj presegajo s povprečnino za leto 2017 zagotovljena sredstva za 13,7 milijona evrov, zakonsko obvezne naloge brez investicij pa za 3,58 milijona evrov.« Tako Maribor kot Velenje sta se povzpela na lestvici najbolj zadolženih MO.


Kontič padec skupnega dolga občin leta 2016 sicer pripisuje »večinoma racionalnemu obnašanju občin«, kjer zaradi slabega črpanja evropskih sredstev investicij ni bilo in zato tudi ne potreb po zadolževanju za lastni delež pri teh investicijah. Kar pa negativno vpliva na razvoj.

Peterici »malih« je uspelo dolg zmanjšati za dobrega pol milijona, peterici MO za dober milijon. Kljub 26 evrov manjšemu dolgu je vsak od dobrih dva tisoč občanov Gornjih Petrovcev še kar zadolžen v višini trikratnika slovenskega povprečja. Še dolg na Koprčana je 1,8-krat manjši. Dolg so zmanjšale tudi druge tri »zvezde stalnice« na seznamu najbolj zadolženih: Litija, Komenda in Kostel, ne pa Solčava, ki ga je v letu dni povečala za 15 evrov na prebivalca – na dobrih 612.000 evrov. Za primerjavo: druga najbolj zadolžena MO, Maribor, ima stokrat večji dolg. Županja Solčave Katarina Prelesnik je prepričana, da je vodenje manjše občine lažje, veliko težje pa je z njo gospodariti, saj ima na voljo manj denarja, zagotavljati pa mora vse javne službe in storitve kot velike.

»Biti občina ima svojo ceno«

Igor Šoltes, nekdanji predsednik računskega sodišča, je leta 2007 k delu Proračunsko pravo Milana M. Cvikla in Etelke Korpič Horvat prispeval predgovor, v katerem izvrševanje proračuna skupaj z upravljanjem premoženja in zadolževanjem postavlja med najpomembnejše faze proračunskega cikla.

Čemu gre pripisati trend padanja skupnega dolga občin?

Finančna kriza je pustila posledice tudi pri zadolževanju. Obseg investicij se je relativno zmanjšal, zato ni tolikšne potrebe po zadolževanju. Kar pa ne izključuje, da se v prihodnjih letih trend ne obrne spet rahlo navzgor. V primerjavi z dolgom države je dolg občin zanemarljive tri odstotke. Je pa res, da zadolženost na majhne občine neprimerno bolj vpliva kot na večje, ne glede na to, ali so se znašle v neprijetnem položaju zaradi neracionalnih odločitev ali pa zaradi neplačevanja obveznosti.

Prav pet majhnih občin ima največji dolg na prebivalca.

Nekatere manjše občine so med najbolj zadolženimi že več let. Biti občina ima svojo ceno. Vsaka hoče ali celo mora zgraditi infrastrukturo, kot jo imajo velike občine, kar lahko pomeni več dolgov. Prihodkovno niso močne, odhodkovno pa so obremenjene z obveznostmi, ki izhajajo iz zakonodaje, z željo in potrebo po investicijah. Ko se tem obveznostim pridruži še odplačilo dolga, se lahko pojavijo težave s tekočim poslovanjem.

Do vratu v dolgovih so ene in iste občine.

Precenile so finančne sposobnosti proračunov. V nekaterih primerih so celo prevzele vlogo garantov pravnih oseb, ki so se zadolžile namesto njih. Za dolgove najbolj zadolženih je težko pričakovati odplačilo v kratkem času. Začarani krog nastane, ko se konstantnim izdatkom pridruži še obveznost odplačila dolga, prihodki pa so konstantni ali morda kakšno leto celo nižji.

Občine so se najbolj zadolžile v času Pahorjeve vlade, najmanj pod Janševo, pod Cerarjem je dolg padel za 57 milijonov evrov. Je kakšna vzročna povezava?

Pred desetletjem so se občine zadolževale z blagovnimi krediti. Ti dolgovi se niso obračunavali kot dolgovi občin. Ko se je spremenila zakonodaja, so se spremenile prakse občin glede zadolževanja, iskale so se nove oblike, na primer podelitve stavbnih pravic. Finančno ministrstvo se je z zakonodajo večkrat odzvalo na prevelike želje občin po zadolževanju. To, da imamo na eni strani malo zadolžene, na drugi strani pa prezadolžene občine, kaže, da je treba odločitve na tem področju pripisati kar občinskim vodstvom.

Bi manj občin ustvarilo manj dolga?

Nisem zagovornik ukinjanja občin. Smiselno je razmišljati o njihovem povezovanju na najbolj perečih področjih: komunale, vodopreskrbe, odpadkov. S tem se odpira tudi več možnosti za črpanje evropskih sredstev.