Tiskane izdaje
Dr. Srna Mandič, predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje in predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, spremlja stanovanjsko politiko od zunaj in je zelo kritična do dosedanjih poskusov zagotavljanja stanovanj, vse od Jazbinškove stanovanjske privatizacije. Zanimajo jo tudi bivanjske razmere in potrebe mladih kot ene od najbolj ranljivih skupin.
Zakaj je za vas skrb zbujajoče, ker slovenska mladina dolgo ostaja pod streho staršev?
Tega ne gre prisati le pomanjkanju priložnosti za samostojno stanovanje; nasprotno, veliko mladih je v stanovanju staršev zadovoljnih in uživajo poleg gospodinjskih storitev in prehranjevanja tudi zelo visok stanovanjski standard, višji od večine vrstnikov v EU. Nasprotno pa imajo mladi v samostojnem stanovanju znatno slabše stanovanjske razmere. Dolgo ostajanje v stanovanju staršev in v njihovi oskrbi je skrb vzbujajoče le z vidika izgubljenih priložnosti za osamosvajanje, za odraščanje, za prevzemanje odgovornosti za lastno življenje, za grajenje partnerstva in za morebitno starševstvo. Posameznik se krepi in dozoreva s premagovanjem težav, zelo dobri in skrbni starši pa mladim te priložnosti izmikajo.
Se vam zdi, kar zadeva mlade, primerneje poskrbeti za večjo ponudbo najemnih stanovanj zanje ali jim pomagati pri nakupu stanovanja oziroma gradnji?
Obe varianti imata prednosti in šibkosti. Najemno stanovanje ne potrebuje velikega lastnega denarnega vložka, omogoča hitrejšo rešitev stanovanjskega vprašanja, večjo izbiro lokacije, večjo mobilnost. Ne zagotavlja pa stalnosti, možnosti predelave stanovanja in ohranjanja vrednosti premoženja. Lastniško stanovanje praviloma zahteva nekaj prihrankov in stabilen, visok dohodek za odplačevanje posojila, brez teh pogojev (npr. ob izgubi zaposlitve ali ob ločitvi od partnerja, ki sodeluje pri odplačevanju posojila) pa prinaša velika tveganja. Obe opciji sta pomembni, ključna je tudi možnost prehoda iz ene v drugo.
Po kakšnem modelu iz EU bi se po vaše morali zgledovati? Kaj bi bilo mogoče storiti na kratek rok?
Menim, da bi bil kakršen koli model boljši od tega, kar imamo zadnjih 25 let, ko se sprejemajo nedomišljeni ukrepi, ki se čez kakšno leto ukinejo in se začne natezanje okoli novega nedomišljenega ukrepa. Ker je stanovanje dolgoročna dobrina in naložba, zahteva načrtovanje in kar se le da predvidljive pogoje, država s svojim ravnanjem pa prav to onemogoča. Se spomnite stanovanjske varčevalne sheme, davčne olajšave za prvo stanovanje, dohodninske olajšave za vlaganje v stanovanje, subvencije tržnih najemnin - to so muhe enodnevnice, ki se jih domislijo, potem pa ukinejo, še preden preverijo učinke.
Pa vendar, kaj mislite o avstrijskem oziroma dunajskem vzorcu, o katerem je toliko govora kot o najboljši, najbolj socialni rešitvi?
Dunaj ima stanovanjsko politiko, ki je zgodovinsko pogojena in ob svojih socialdemokratskih vrednotah in ciljih še naprej ostaja v funkciji razvoja mesta: če naj se razvija, mora pritegovati čim več sposobnih ljudi, za to pa so nujna dostopna stanovanja. Pri nas se pa na najemna stanovanja gleda kot na izdatek za socialo, za kar pa ni denarja.
Dunajski model za nas ne pride v poštev. Namreč, nekaj zelo podobnega - tj. model neprofitnih najemnih stanovanj, kjer neprofitna najemnina pokriva strošek investicije in vzdrževanja - smo že vpeljali leta 1991 s tedanjo novo zakonodajo, pozneje pa smo ta model samo še postopno razgrajevali, vse do najnovejšega nacionalnega stanovanjskega programa, ki bi neprofitne najemnine celo odpravil.
