Dragica Korade (1963–2019)

Slovo novinarke, urednice, komentatorke, sociologinje

Objavljeno
10. september 2019 09.00
Posodobljeno
10. september 2019 09.42
Dragica Korade Foto Branimir Ritonja/ Večer
Bilo je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Niko Toš ekspedicijo študentov, merilcev javnega mnenja, odpeljal v Maribor. Ekipa, katere član sem bil, naj bi izmerila, ali so ljudje na referendumu pripravljeni podpreti idejo o samoprispevku za novo mariborsko porodnišnico. Vzorec raziskave je bil natančno izračunan in pozvonil sem pri vratih zmerno dobro vzdrževane meščanske vile, v kateri je živel kar pomemben član nomenklature. Šla sva skozi vprašalnik, seveda je bil za samoprispevek, in ko sva končala, je omenil ime: »Dragica Korade.« Zastrigel sem z ušesi. Seveda sem jo poznal, v bolje obveščenih študentskih krožkih je bila znana. Funkcionar iz vile je želel klepetati o Dragici. Morda je mislil, da bo od mene kaj izvedel o njej. Potem je začel streljati. Ne znam ponoviti stavkov, od takrat je pod dravskim mostom preteklo precej vode. A če povzamem: kar počne in piše Dragica Korade, je – tako je govoril funkcionar – povsem nedopustno. Vedel sem, o čem govori. Toda sam sem početje in pisanje Dragice Korade razumel drugače. Zame je bila neznansko pogumna.

Takrat je pisala za Katedro, mariborski študentski časopis. Študirala je v Ljubljani. Ko ni pisala ali študirala, je pozno v noč delala. V študentski ambulanti je pomivala epruvete, da bi imela dovolj za najbolj skromno preživetje. Ko ni pisala za Katedro, študirala ali delala, je bila v trdem jedru nekoliko pozabljenega študentskega gibanja. Dveh akcij tega gibanja se spominjam. Dragica je bila v jedru skupine, ki je študente pozvala, naj bojkotirajo plačevanje stanarin v študentskih domovih. Organizatorji bojkota so zahtevali, naj provizija, ki jo študentski servis pobere od študentskega dela, ostane študentski organizaciji – imenovala se je UK ZSMS. Z največjim delom te provizije je namreč študentski servis subvencioniral bivanje v študentskih domovih. Subvencije za študentske domove mora zagotoviti vlada, je trdila skupina, presežek denarja, ki ostaja študentskemu servisu, pa naj bo namenjen vsem študentom in za njihove obštudijske dejavnosti.

Zgodilo se je nekaj nenavadnega – zaradi bojkota je vlada popustila. Našla je denar za subvencije, proračun študentske organizacije, namenjen za obštudijske dejavnosti, pa je veselo vzhajal. S to finančno injekcijo je študentska organizacija odtlej subvencionirala Tribuno, Radio Študent, alternativno kulturno sceno, tudi nastajajočo politično alternativo. Dragica Korade je bila najbolj pogumna in odločna pripadnica trdega jedra tega gibanja. In zahteve je znala utemeljiti tako dobro, da je morala vlada popustiti.

Druga slika: študentska organizacija je vsako leto sklicala volilno konferenco in postavila predsedstvo UK ZSMS. Obred naj bi bil rutinski. Gremi, ki je bil povezan z univerzitetno partijsko organizacijo, je izbiral kandidate, konferenca pa je seznam, na katerem je bilo natanko toliko ljudi, kolikor naj bi bilo članov predsedstva, potrdila. Dragica pa je zakuhala sabotažo. Z narejeno naivnostjo je razlagala, da so volitve zato, da na njih kandidira več ljudi. In zgodilo se je. Eno ekipo kandidatov je vodil perspektivni Borut Pahor. Druga je prihajala z vseh mogočih strani neba. Dragica Korade pa je ljudi, ki so sodelovali že pri bojkotu stanarin, povezala v opozicijsko kandidatno listo. Ne le to. Med sestanki v sobicah študentskih domov je prepričevala ljudi, naj podprejo študentsko opozicijo. To se je tudi zgodilo. Pahor je volitve, ki naj bi ga z rutinskim obredom postavile za predsednika študentske organizacije, izgubil.

Početje Dragice Korade je šlo partiji v nos. In Udbi tudi. Dragico Korade, študentko, ki jo je zanimala socialna pravičnost, so vodili na seznamu pripadnikov meščanske desnice. A to, da ji je tajna policija večkrat razmetala študentsko sobo in nadlegovala starše, je ni prestrašilo. Jasen namig, da jo čaka nekaj let zapora, je ni vrgel iz tira. Tudi ko je pisala diplomsko nalogo, se je namesto bližnjice odločila za akademsko poštenost in radovednost. Pisala je o položaju kmetov v socializmu. Ne vem, kaj mi je bilo – kot mlad študent sem šel na zagovor njene diplomske naloge. Dragica je briljirala. Da je sociologija vendarle lahko zanimiva, poglobljena, pogumna, sem ugotovil. Dobila je čisto desetko. In pozneje Prešernovo nagrado. A v tem zmagoslavju kritične misli in intelektualnega poguma je bilo nekaj grenkobe. Ko se je rokovala s komisijo, smo pričakovali, da bodo profesorji briljantni diplomantki namignili, naj postane asistentka in nadaljuje študij. To se ni zgodilo. »Kaj boste počeli v prihodnosti?« jo je, kolikor se spominjam, vprašal eden od članov komisije. Dragica je skomignila z rameni.

Upanje, da bi šla na Oxford, je ugasnilo v nekaj dneh, ker na štipendijo ni mogla računati. To je bil dolgoročen poraz za univerzo. Univerza se je sama porazila. Fakulteta je imela dovolj poguma, da ji da diplomo in celo Prešernovo nagrado, in premalo drznosti, da ji omogoči nadaljevanje študija. Po drugi strani je profesor, ki je bil v njeni komisiji, svoj vpliv zastavil za to, da je preprečil kazenski pregon. In poraz univerze je bil hkrati zmaga novinarstva. Dragica Korade je odtlej pisala. Za Delo, Teleks, Večer, Mladino. Živela je na Plintovcu, zaselku pri Zgornji Kungoti. In iz Slovenskih goric je na svet gledala z bolj jasno distanco. Tudi distanco do lastnega početja. Knjige, ki jih je prebrala, so ji v roke dale najostrejši analitični skalpel. Ko je nekdo v nekem članku duhovičil o Zgornji Kungoti, ga je zmlela. In četudi je živela daleč od centra države, je bila izjemno dobro obveščena. Ko je spraševala, je zastavila niz na videz naivnih vprašanj. A v tem nizu ni bilo nobene naivnosti. Urejala je Večerovo sobotno prilogo, V soboto. Pisala je. Pripovedovala o svetu. V zrelih letih se je še vedno čudila. Tako kot se čudi bister, radoveden otrok.

In se borila z boleznijo. Dolgo časa. Pogumno. Do prejšnjega petka.