Drugi tir gre naprej in nihče ga več ne ustavi
Za drugi tir predvidoma 1,2 milijarde, dve tretjini virov zagotovljenih, manjkajo bančni krediti. Madžari še niso odpisani.
Odpri galerijo
Dušan Zorko, generalni direktor 2TDK, in Alenka Bratušek, ministrica za infrastrukturo, zagotavljata, da je projekt finančno vzdržen. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Ljubljana – »Gradnja drugega tira se lahko začne. Zdaj gre zares. Nihče več ne more tega ustaviti,« je po včerajšnji odločitvi slovenske vlade povedala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek. Danes bo podjetje 2TDK v delo uvedlo Kolektor CPG in Euroasfalt, ki bosta čez slab mesec na traso bodoče proge lahko pripeljala gradbeno mehanizacijo. Investicijski program je potrjen in z njim večinoma tudi finančna konstrukcija. Za investicijo, vredno približno 1,1 milijarde evrov, je zagotovljenih 65 odstotkov finančnih virov, vodstvo 2TDK se lahko pogaja z bankami za najem kreditov.
Vlada je soglasno potrdila investicijski program in s tem dokončno odprla vrata najpomembnejšemu državnemu infrastrukturnemu projektu. Podprli so ga tudi vladni člani stranke SMC, ker ne izključuje možnosti sodelovanja zalednih držav in ker niti sodelovanje z Madžari ni povsem odpisano. Podjetji morata v enem letu zgraditi okoli 25 kilometrov dostopnih cest. Do takrat pa bi morali objaviti razpise za izvedbo glavnih gradbenih del.
Po cenah s konca leta 2017 bi gradnja drugega tira po potrjenem investicijskem programu stala 1,1 milijarde evrov. V tem znesku je upoštevanih tudi za 134 milijonov evrov rezerv za nepredvidena dela in 55 milijonov evrov, ki so jih za drugi tir porabili do konca leta 2017. Če bi k temu znesku dodali še strošek financiranja in stroške poslovanja 2TDK, bi znesek za drugi tir znašal 1,194 milijona evrov (v tem znesku je upoštevanih že porabljenih 55 milijonov evrov do konca leta 2017). Ker si državno podjetje lahko poplačuje DDV, pomeni, da ga v tem znesku ni, saj ga tudi ne bo treba plačevati.
Alenka Bratušek je poudarila, da je znanih 65 odstotkov finančnih virov. V načrtu razvojnih programov državnega proračuna so v prihodnjih štirih letih predvideli plačilo kapitalskega deleža v višini 400 milijonov evrov. To omogoča zaprtje finančne konstrukcije tudi brez deleža zalednih držav. Kar pa ne pomeni, da se z zalednimi državami sploh ne bi več pogovarjali o sodelovanju. Na enem od prvih srečanj koalicijskega vrha bi se morali temeljiteje posvetiti tej temi in prevetriti vse prednost in slabosti možnega vlaganja zalednih držav. O tem Slovenija lahko odloča šele prihodnje leto, ko bo tudi bolj jasno, kolikšen bo dejansko potreben delež vseh sredstev.
Poleg proračunskih sredstev je zagotovljenih še 236 milijonov nepovratnih sredstev EU in 122 milijonov evrov iz pribitka k cestninam, ki jih bodo v več prihodnjih letih plačali prevozniki na delu slovenskih cest. Manjkajoči del sredstev, ki za zdaj še ni dokončno potrjen, so krediti bank. Investicijski načrt predvideva, da bi Evropska investicijska banka prispevala 250 milijonov evrov, poleg nje pa so že podpisali pisma o nameri s tremi komercialnimi bankami, ki so pripravljena prispevati najmanj 167 milijonov evrov.
Finančna konstrukcija se lahko zalomi pri kreditu EIB, saj so v zadnjih mesecih postavili več tehničnih vprašanj (na primer, zakaj je sploh treba širiti servisne cevi treh najdaljših predorov), predvsem pa so finančniki EIB postavili dilemo, da Slovenija ne izpolnjuje pogojev za pridobitev finančnih jamstev tako imenovanega Junckerjevega sklada EFSI. Če bi ta pripomba obveljala, bi to pomenilo, da mora Slovenija drugače zagotoviti e-bančne garancije, kar bi seveda vplivalo na finančno breme države.
Predstavniki 2TDK se bodo šele zdaj, ko je potrjen finančni program, lahko začeli z bankami resno pogajati o najemu posojil. Glede dileme o pripadajočemu delu garancij sklada EFSI, pa je Alenka Bratušek dejala, da projekt gotovo izpolnjuje te pogoje, sicer ne bi bil deležen evropskih sredstev. »Res bi bilo nenavadno, da za tak projekt, ki ga podpira tudi evropska komisija, ne bi izpolnjevali meril za pridobitev jamstev Junckerjevega sklada. Če bi se to zgodilo, bi morali razmišljati o posojilih drugih bank.«
Investicijski program je pokazal, da je projekt finančno vzdržen, saj je povprečna ekonomska stopnja donosa 6,6-odstotna, donosnost na kapital 2TDK pa naj bi bila po konservativnih izračunih 0,8-odstotna. Po mnenju ministrice za infrastrukturo model financiranja izkazuje, da bodo z zakonom zagotovljeni viri povrnili vsa proračunska vlaganja. S pribitkom na cestnino, takso na pretovor v Luki in uporabnino železniških tirov kaže, da bi prva leta zbrali po okoli 25 milijonov evrov na leto. Z rastjo pretovora pa bi že leta 2027 dosegli 34 milijonov evrov na leto. Seveda se namerava Slovenija s tem projektom še nekajkrat prijaviti na razpise za pridobitev sredstev EU v prihodnji perspektivi.
Pri izračunu koristi, ki jih prinaša investicija, ni mogoče računati samo denarja, ki se vrti v podjetju 2TDK. Upoštevati bi morali tudi povečanje produktivnosti, razvoj Luke Koper in vse logistične panoge v državi, nova delovna mesta, večjo zanesljivost transporta tovora in potnikov, vplive na okolje, varovanje naravnih virov, celo razvoj turizma.
Direktor 2TDK Marko Brezigar, zadolžen za tehnično področje, je napovedal, da naj bi februarja objavili razpis za izvajalca viaduktov nad dolino Glinščice, do konca leta pa najverjetneje tudi za gradnjo viadukta Črni kal. Pomembno pri sedanji investiciji je tudi, da vključuje širjenje treh najdaljših predorov, ki skupaj merijo 16 kilometrov. To pomeni okoli 60 odstotkov vzporednega tira, ki bo na vrsti v prihodnjih letih.
Vlada je soglasno potrdila investicijski program in s tem dokončno odprla vrata najpomembnejšemu državnemu infrastrukturnemu projektu. Podprli so ga tudi vladni člani stranke SMC, ker ne izključuje možnosti sodelovanja zalednih držav in ker niti sodelovanje z Madžari ni povsem odpisano. Podjetji morata v enem letu zgraditi okoli 25 kilometrov dostopnih cest. Do takrat pa bi morali objaviti razpise za izvedbo glavnih gradbenih del.
Infografika: Delo
Dve tretjini sredstev zagotovljenih, z bankami se pogajajo
Po cenah s konca leta 2017 bi gradnja drugega tira po potrjenem investicijskem programu stala 1,1 milijarde evrov. V tem znesku je upoštevanih tudi za 134 milijonov evrov rezerv za nepredvidena dela in 55 milijonov evrov, ki so jih za drugi tir porabili do konca leta 2017. Če bi k temu znesku dodali še strošek financiranja in stroške poslovanja 2TDK, bi znesek za drugi tir znašal 1,194 milijona evrov (v tem znesku je upoštevanih že porabljenih 55 milijonov evrov do konca leta 2017). Ker si državno podjetje lahko poplačuje DDV, pomeni, da ga v tem znesku ni, saj ga tudi ne bo treba plačevati.
Alenka Bratušek je poudarila, da je znanih 65 odstotkov finančnih virov. V načrtu razvojnih programov državnega proračuna so v prihodnjih štirih letih predvideli plačilo kapitalskega deleža v višini 400 milijonov evrov. To omogoča zaprtje finančne konstrukcije tudi brez deleža zalednih držav. Kar pa ne pomeni, da se z zalednimi državami sploh ne bi več pogovarjali o sodelovanju. Na enem od prvih srečanj koalicijskega vrha bi se morali temeljiteje posvetiti tej temi in prevetriti vse prednost in slabosti možnega vlaganja zalednih držav. O tem Slovenija lahko odloča šele prihodnje leto, ko bo tudi bolj jasno, kolikšen bo dejansko potreben delež vseh sredstev.
Marjan Šarec
Šarec v Davosu o drugem tiru
Marjan Šarec je v Davosu ob robu WEF direktorju EIB Wernerju Hoyerju predstavil projekt Drugi tir, ki je za Slovenijo vitalnega pomena. Pojasnil mu je, da je bilo do zdaj že 17 tras in ta je zadnja, ki je ne moremo več spreminjati, ker v tem primeru železnice ne bo še deset let. Hoyer mu je dejal, da si bo prizadeval, da Slovenija posojilo dobi. »Navsezadnje je tudi Slovenija solastnica EIB in upravičeno pričakuje ta denar. Toda v EIB so interesi različni in vsi si ne želijo, da bi nam uspelo,« je za Delo dejal Šarec. Luka Jakše
Marjan Šarec je v Davosu ob robu WEF direktorju EIB Wernerju Hoyerju predstavil projekt Drugi tir, ki je za Slovenijo vitalnega pomena. Pojasnil mu je, da je bilo do zdaj že 17 tras in ta je zadnja, ki je ne moremo več spreminjati, ker v tem primeru železnice ne bo še deset let. Hoyer mu je dejal, da si bo prizadeval, da Slovenija posojilo dobi. »Navsezadnje je tudi Slovenija solastnica EIB in upravičeno pričakuje ta denar. Toda v EIB so interesi različni in vsi si ne želijo, da bi nam uspelo,« je za Delo dejal Šarec. Luka Jakše
Komercialne banke čakajo, zalomi se lahko v EIB
Poleg proračunskih sredstev je zagotovljenih še 236 milijonov nepovratnih sredstev EU in 122 milijonov evrov iz pribitka k cestninam, ki jih bodo v več prihodnjih letih plačali prevozniki na delu slovenskih cest. Manjkajoči del sredstev, ki za zdaj še ni dokončno potrjen, so krediti bank. Investicijski načrt predvideva, da bi Evropska investicijska banka prispevala 250 milijonov evrov, poleg nje pa so že podpisali pisma o nameri s tremi komercialnimi bankami, ki so pripravljena prispevati najmanj 167 milijonov evrov.
Finančna konstrukcija se lahko zalomi pri kreditu EIB, saj so v zadnjih mesecih postavili več tehničnih vprašanj (na primer, zakaj je sploh treba širiti servisne cevi treh najdaljših predorov), predvsem pa so finančniki EIB postavili dilemo, da Slovenija ne izpolnjuje pogojev za pridobitev finančnih jamstev tako imenovanega Junckerjevega sklada EFSI. Če bi ta pripomba obveljala, bi to pomenilo, da mora Slovenija drugače zagotoviti e-bančne garancije, kar bi seveda vplivalo na finančno breme države.
Predstavniki 2TDK se bodo šele zdaj, ko je potrjen finančni program, lahko začeli z bankami resno pogajati o najemu posojil. Glede dileme o pripadajočemu delu garancij sklada EFSI, pa je Alenka Bratušek dejala, da projekt gotovo izpolnjuje te pogoje, sicer ne bi bil deležen evropskih sredstev. »Res bi bilo nenavadno, da za tak projekt, ki ga podpira tudi evropska komisija, ne bi izpolnjevali meril za pridobitev jamstev Junckerjevega sklada. Če bi se to zgodilo, bi morali razmišljati o posojilih drugih bank.«
Infografika: Delo
Davkoplačevalski denar bodo vračali uporabniki tira
Investicijski program je pokazal, da je projekt finančno vzdržen, saj je povprečna ekonomska stopnja donosa 6,6-odstotna, donosnost na kapital 2TDK pa naj bi bila po konservativnih izračunih 0,8-odstotna. Po mnenju ministrice za infrastrukturo model financiranja izkazuje, da bodo z zakonom zagotovljeni viri povrnili vsa proračunska vlaganja. S pribitkom na cestnino, takso na pretovor v Luki in uporabnino železniških tirov kaže, da bi prva leta zbrali po okoli 25 milijonov evrov na leto. Z rastjo pretovora pa bi že leta 2027 dosegli 34 milijonov evrov na leto. Seveda se namerava Slovenija s tem projektom še nekajkrat prijaviti na razpise za pridobitev sredstev EU v prihodnji perspektivi.
Pri izračunu koristi, ki jih prinaša investicija, ni mogoče računati samo denarja, ki se vrti v podjetju 2TDK. Upoštevati bi morali tudi povečanje produktivnosti, razvoj Luke Koper in vse logistične panoge v državi, nova delovna mesta, večjo zanesljivost transporta tovora in potnikov, vplive na okolje, varovanje naravnih virov, celo razvoj turizma.
Direktor 2TDK Marko Brezigar, zadolžen za tehnično področje, je napovedal, da naj bi februarja objavili razpis za izvajalca viaduktov nad dolino Glinščice, do konca leta pa najverjetneje tudi za gradnjo viadukta Črni kal. Pomembno pri sedanji investiciji je tudi, da vključuje širjenje treh najdaljših predorov, ki skupaj merijo 16 kilometrov. To pomeni okoli 60 odstotkov vzporednega tira, ki bo na vrsti v prihodnjih letih.
