Drugo cev bodo verjetno gradili tujci

Jesenice – Več kot 260.000 kilometrov bi bila dolga kolona, če bi vanjo postavili vsa vozila, ki so doslej peljala skozi predor Karavanke. Po skoraj petih letih gradnje so ga odprli na današnji dan pred četrt stoletja. Zaradi zahtevne geološke sestave Karavank je veljal za enega najzahtevnejših gradbenih projektov v tedanji Evropi in bil deveti najdaljši na stari celini. Do leta 2021 bo dobil dvojčka – drugo predorsko cev.

Prve zamisli o gradnji cestnega predora pod Karavankami so zaradi naraščajočega turističnega in tovornega prometa ter tokov delavcev nastale že sredi 60. let prejšnjega stoletja. Mejna prehoda Ljubelj in Korensko sedlo je leta 1990 prečkalo povprečno 4500 vozil na dan, pri čemer so se obema prehodoma vozniki tovornjakov izogibali.

Do uresničitve zamisli o vzpostavitvi avtocestne povezave Zahodne Evrope in Balkana ter Bližnjega vzhoda pod Karavankami je moralo preteči še skoraj tri desetletja. Zaradi zahtev EU po večji varnosti bo cestni predor po dogovoru Slovenije in Avstrije zdaj dobil še pravo drugo cev, in ne le ubežnega rova, promet pa bo po obeh ceveh hkrati stekel do leta 2023, saj se bodo po odprtju druge cevi lotili celovite sanacije sedanjega predora, pravijo v Darsu.

Druga cev avtocestnega predora Karavanke bo brez davka stala predvidoma 149 milijonov evrov, zanj bo državni prostorski načrt pripravljen do konca tega meseca. Po napovedih iz Darsa bo načrt vključeval drugo predorsko cev v dolžini kakšnih 3530 metrov, 620 metrov manjkajoče avtoceste med vhodom v predor in sedanjo cestninsko postajo, lokacije za odlaganje izkopanega materiala, prilagoditve gospodarske javne infrastrukture in krajinsko ureditev. Gradnja se bo začela leta 2018.

Največji geotehnični podvig v Sloveniji

Dr. Stanislav Škrabl z mariborske gradbene fakultete je ob tem poudaril, da je bila gradnja prve cevi »največji geotehnični podvig v Sloveniji«, še zlasti ker so Karavanke polne vode in ker je geološka sestava hribine na slovenski strani precej zahtevnejša kot na avstrijski. Nekdanja in zdaj propadla slovenska gradbena velikana SCT in Primorje sta imela znanje in opremo tudi za gradnjo takšnih predorov, pravi Škrabl, ki glede na razmere v slovenskem gradbeništvu pričakuje, da bodo drugo cev gradili tujci. »Najbrž bodo to Slovaki, ki so zdaj najcenejši,« je dejal.

Zlasti ob konicah konec tedna in v glavni turistični sezoni zdaj pred predorom na obeh straneh meje nastajajo dolgi zastoji. Pretočnost bo precej večja, ko bosta operativni obe cevi, ugotavljajo v Darsu. Predor, skozi katerega zaradi delnih, s prenovami povezanih zapor pogosto omejujejo promet, je bil v 25 letih povsem zaprt le teden dni, kmalu po odprtju v času osamosvajanja Slovenije med 27. junijem in 4. julijem 1991. Takrat so se na platoju pred predorom skozi puškine cevi gledali vojaki JLA in slovenski teritorialci, se spominja tedanja predsednica izvršnega sveta na Jesenicah mag. Rina Klinar.

Predor Maruša

Spomine na zahtevno gradnjo je ob 25-letnici za Delo opisala Maruša Drolc, ki je kot podpredsednica izvršnega sveta občine Jesenice že ob začetku gradbenih del na pobudo vodje gradnje predora Borisa Mikuša prevzela botrstvo nad projektom, zaradi česar so nekateri delavci predor poimenovali kar predor Maruša.

Najpomembnejšo vlogo je imel Boris Mikuš, ki je znal oceniti ljudi in ugotoviti, komu lahko zaupa, ter jih povezati v učinkovito ekipo, se spominja sogovornica. »Ko mi je Mikuš ponudil botrstvo predora, mi je vzelo sapo,« je povedala ena redkih žensk, ki je v času gradnje prihajala v predor. Kot se spominja, je bil za red in disciplino med gradnjo v poleg Mikuša zaslužen še vodja gradbincev v SCT Milan Črepinšek.

Maruša Drolc se spominja, kako je sprožila detonator in eksplozijo v predoru, s katero so 28. maja 1989 prebili predor, spominja se tudi vznemirjenja ob srečanju z avstrijskimi gradbinci. »Čeprav smo hodili po blatu, je bilo prvo srečanje z Avstrijci bolj domače kot nato na odprtju predora junija 1991,« pravi Drolčeva, ki se spominja, da so bili takrat v predoru tudi številni politiki – med drugim predsednik in podpredsednik tedanje jugoslovanske vlade Ante Marković in Janez Zemljarič.

Čeprav so predor začeli graditi še v času nekdanje socialistične države, so se delavci za varnost morda zgolj zaradi vraževerja priporočili pri zavetnici rudarjev, sv. Barbari, njen kipec pa je na začetku gradnje svoje mesto dobil ob vhodu v predor, se spominja Drolčeva.