Tiskane izdaje
Gornja Radgona, Apače − Po uspešni pritožbi potomcev Juliusa Meinla bo morala UE Gornja Radgona ponovno odločati o denacionalizacijski zadevi Meinl. Če bo tokrat vrnila 236 hektarov zemljišč, bo ministrstvo za kulturo verjetno vrnilo tudi spomeniško zaščiten Meinlov grad, ki je sicer leta 2000 dobil novega lastnika, a po ne povsem zakoniti poti.
Upravna enota Gornja Radgona je že leta 2013 zavrnila denacionalizacijski zahtevek potomcev Juliusa Meinla III., ki so mu po drugi svetovni vojni odvzeli 236 hektarov veliko posestvo in dvorec Friedenau ali Meinlov dvorec v Črncih v Apaški dolini. Takrat so na UE domnevali, da je imel Meinl ob podržavljenju premoženja poleg jugoslovanskega tudi avstrijsko državljanstvo in da je zato bil upravičen do odškodnine ali po avstrijski državni pogodbi ali po avstrijsko-nemški finančni in izravnalni pogodbi. Toda novi pravni zastopniki Meinlovih, odvetniška pisarna Ketiš, Janžekovič in partnerji, so se na odločbo radgonske upravne enote pritožili in dokazovali, da po takrat veljavni avstrijski zakonodaji Julius Meinl ni mogel biti dvojni državljan in je bil zato samo državljan Jugoslavije oziroma Slovenije ter da tako ni bil upravičen do odškodnine v Avstriji.
Kmetijsko ministrstvo je te dokaze iz pritožbe upoštevalo, zato je odpravilo odločbo UE Gornja Radgona ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. »Ta bo trajal kar nekaj časa, saj bomo morali najprej identificirati vsa zemljišča, ki so predmet zahtevka. Gre za 236 hektarov kmetijskih zemljišč na 217 parcelah, od tega je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov le okrog 160 hektarov, za preostale površine bomo morali ugotavljati, kdo so lastniki. In če se bo izkazalo, da so Meinlovi res upravičeni do vračila odvzetega premoženja, bodo lahko zahtevali tudi odškodnino za neuporabo teh zemljišč za čas od sprejetja zakona o denacionalizaciji do dejanske vrnitve, kar bo po grobi oceni zneslo najmanj pet milijonov evrov,« pravi načelnik UE Gornja Radgona Marjan Potisk.
Posebna zgodba pa je dvorec Friedenau oziroma Meinlov grad, kot so ga po takratnem lastniku poimenovali domačini. Čeprav je ves čas predmet denacionalizacijskega zahtevka in je zanj, ker je spomeniško zaščiten, pristojno ministrstvo za kulturo, ga je namreč stečajni upravitelj Kmetijstva Črnci Miran Žilavec leta 2000 na dražbi prodal kot del stečajne mase prekmurskemu obrtniku Štefanu Ščančarju. Na ministrstvu za kulturo, kjer se z denacionalizacijo tega dvorca do zdaj še niso ukvarjali, ker »rešujejo predhodno vprašanje, ali je bivši lastnik imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije,« so nam zatrdili, da o prodaji niso bili obveščeni, da pa so takšni pravni posli, opravljeni pred zaključkom denacionalizacijskega postopka, tako ali tako nični.
Toda za zdaj ničnosti še niso ugotavljali, ker še ni jasno, ali bo denacionalizacijski zahtevek zavrnjen ali ne. Če bo zavrnjen, ničnosti ne bo treba ugotavljati in bo dvorec ostal v lasti Štefana Ščančarja, če pa bo dvorec treba vračati, bo ministrstvo začasno prekinilo postopek in pozvalo upravičence, da na sodišču ugotovijo ničnost prodaje dvorca v stečajnem postopku, so nam povedali. Ker v odgovorih na naša vprašanja v zvezi z dvorcem na ministrstvu niso omenjali morebitne odškodnine za dvorec, bo v primeru vračanja ministrstvo dvorec najverjetneje hotelo vrniti v naravi.
Toda vprašanje je, ali si Meinlovi dediči dvorec, ki prazen propada že skoraj dve desetletji, sploh želijo dobiti v naravi. Njihov zastopnik Andrej Ketiš tega še ne ve, ker zadeva še ni tako daleč, da bi se o tem pogovarjali, toda sam nima občutka, da bi si Meinlovi potomci, ki živijo na Dunaju, želeli nazaj napol razpadli dvorec.
Pa tudi sedanji lastnik Štefan Ščančar bi najraje videl, da država dvorec vrne Meinlovim, njemu pa vrne kupnino. »Šele ko sem dvorec na dražbi že kupil, sem izvedel, da s postopki ni bilo vse v redu in od takrat se stvari vlečejo. Imel sem dobre načrte, v dvorcu sem hotel urediti dom za ostarele visokega razreda z apartmaji in zagotovo bi ga lahko napolnil s stanovalci iz bližnje Avstrije. Toda zadeva se je vlekla, ker ni bilo jasno, kaj bo z denacionalizacijo, dvorca takrat nisem mogel obnoviti, zdaj pa so tu že leta in volje ni več. Zdaj je, kar je. Napako sem naredil, toda posojila za kupnino sem že odplačal in najraje bi videl, da dvorec vrnejo prejšnjim lastnikom,« nam je dejal.
