»Država dela iz Romov invalide«
Pogovor s poslancem Predragom Bakovićem, ki je največ svojih poslanskih vprašanj namenil urejanju položaja Romov.
Odpri galerijo
Predrag Bakovič FOTO: Simona Fajfar/Delo
Ljubljana – »Država s sistemom, kot ga imamo – pa sploh ni slabo zastavljen – dela iz Romov invalide,« pravi Predrag Baković, poslanec SD, ki se je kot policist in kasneje kočevski podžupan vso svojo poklicno pot ukvarjal z Romi. Spisal je vrsto poslanskih pobud s tega področja, zadnjo o tem, da bi romskim otrokom in vsem, ki niso vključeni v vrtec, vstop v šolo olajšali z malo šolo oziroma z obveznim 240-urnim programom v vrtcu.
Tudi. Z Romi imamo – pa ne z vsemi in tudi ne z Romi v Prekmurju, kjer so se v zadnjih desetletjih vključili v skupnost - težave na vseh štirih področjih: na varnostnem, izobraževalnem, zaposlovalnem in bivanjskem. Vse je med seboj prepleteno. Začne se z mladimi, ki rastejo v družini, kjer izobraževanje ni vrednota. Tudi delo ni vrednota. V vrtec mu ni potrebno iti in tudi v šolo hodi, kolikor pač hodi. Ko se šola konča, zaposlitve ni. Ker ni zaposlen, si ne more urediti bivališča: ne more do kredita, ne more kupiti parcele, ne more si zagotoviti denarja za stanarino. Vse to so razlogi, ki lahko pripeljejo do naslednje posledice: nezakonitih ravnanj.
Država bi morali na restriktiven način, z ostrim rezom, postaviti stvari na svoje mesto. Naša zakonodaja je dobro zastavljena, a bi se ustanove morale te zakonodaje tudi držati. Če ti izvajaš kazniva dejanja in so naklepna, - pustimo ob strani nekaj, kar se ti zgodi, ker imaš smolo –, moraš prevzeti odgovornost.
Sistemsko bi morali poskrbeti za integracijo Romov in jim zagotoviti enakopravnost. Mi po navadi enakopravnost vedno gledamo s stališča, da nekdo nima pravice ali da mu je umanjkala. Toda Romom zagotavljamo pravico do izobraževanja, a je ne izkoristijo.
S 240-urnim program, nekakšno malo šolo, bi se ne samo Romi, ampak vsi otroci, ki so doma, socializirali oziroma navadili na to, kar jih čaka v šoli. Tisti Romi, ki ne govorijo slovensko, bi se naučili nekaj slovenskih besed, naučili bi se uporabljati stranišče in drugo. Ko pride romski otrok prvič v šolo, je to zanj neverjeten šok, pospremljen z jokom. Romski otroci so navezani na starše in živijo v svojem okolju, potem pa pridejo sami v popolnoma neznano okolje. Seveda jih je neverjetno strah.
Romi zato, ker ob prihodu v šolo ne znajo jezika, niso manj sposobni, ampak so – glede na to, kako znajo preživeti - izredno inteligentni. Toda številni zaradi neznanja jezika, drugačnega okolja, morda problemov z vzgojo ali česa drugega pristanejo v šoli s prilagojenim programom. In je s takim otrokom konec. On potem, ko bo odrasel, ne bo nikoli več delal. To bi morali spremeniti. Toda rezultati takih ukrepov, ki bi jih sprejeli danes, bi bili vidni šele čez desetletje ali več.
Eden takih predlogov je nadzor nad porabo socialnih transferjev, s katerimi bi preprečili nepravilnosti, kot je na primer posojanje denarja za oderuške obresti ali nakup nezakonitih stvari, kot so droge ali orožje. Sedaj lahko CSD dvakrat na leto preverja porabo transferjev oziroma premoženjsko stanje, s spremembo zakonodaje pa bilo lahko pogosteje. Če bi prišlo do zlorabe, bi postavili skrbnika, ki bi s transferji razpolagal v korist prejemnika. Sedaj na CSD lahko pomagajo in jim naredijo trajnik, a ga lahko prekličejo in spet delajo po starem. Zato imamo Rome, ki dolgujejo tudi 10.000 ali 15.000 evrov, ker niso plačali vode ali komunale. Lahko pokažem fotografije s pokopališča, kjer je družina, kjer ni nihče zaposlen, kupila ikebano in sveče za 1500 evrov.
Spremeniti moramo to, kar se nam dogaja, ko vsako leto izgubimo eno generacijo. Vsako leto obsodimo na propadanje tako Rome kot tudi večinsko prebivalstvo, ki ponekod zaradi teh neurejenih razmer trpi.
Romi živijo v vsega 20 občinah v Sloveniji, predvsem v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. Je pomanjkanje poznavanja problema na državni ravni razlog, da prihaja zadnja leta na določenih območjih do vedno večjih trenj med Romi in večinskim prebivalstvom?
Tudi. Z Romi imamo – pa ne z vsemi in tudi ne z Romi v Prekmurju, kjer so se v zadnjih desetletjih vključili v skupnost - težave na vseh štirih področjih: na varnostnem, izobraževalnem, zaposlovalnem in bivanjskem. Vse je med seboj prepleteno. Začne se z mladimi, ki rastejo v družini, kjer izobraževanje ni vrednota. Tudi delo ni vrednota. V vrtec mu ni potrebno iti in tudi v šolo hodi, kolikor pač hodi. Ko se šola konča, zaposlitve ni. Ker ni zaposlen, si ne more urediti bivališča: ne more do kredita, ne more kupiti parcele, ne more si zagotoviti denarja za stanarino. Vse to so razlogi, ki lahko pripeljejo do naslednje posledice: nezakonitih ravnanj.
»Vsako leto obsodimo na propadanje tako Rome kot tudi večinsko prebivalstvo, ki ponekod zaradi teh neurejenih razmer trpi,« pravi Predrag Bakovič.
Kje vidite rešitev?
Država bi morali na restriktiven način, z ostrim rezom, postaviti stvari na svoje mesto. Naša zakonodaja je dobro zastavljena, a bi se ustanove morale te zakonodaje tudi držati. Če ti izvajaš kazniva dejanja in so naklepna, - pustimo ob strani nekaj, kar se ti zgodi, ker imaš smolo –, moraš prevzeti odgovornost.
Sistemsko bi morali poskrbeti za integracijo Romov in jim zagotoviti enakopravnost. Mi po navadi enakopravnost vedno gledamo s stališča, da nekdo nima pravice ali da mu je umanjkala. Toda Romom zagotavljamo pravico do izobraževanja, a je ne izkoristijo.
S tem je povezana tudi vaša zadnja poslanska pobuda, ki je samo ena od vrste pobud, povezanih z Romi?
S 240-urnim program, nekakšno malo šolo, bi se ne samo Romi, ampak vsi otroci, ki so doma, socializirali oziroma navadili na to, kar jih čaka v šoli. Tisti Romi, ki ne govorijo slovensko, bi se naučili nekaj slovenskih besed, naučili bi se uporabljati stranišče in drugo. Ko pride romski otrok prvič v šolo, je to zanj neverjeten šok, pospremljen z jokom. Romski otroci so navezani na starše in živijo v svojem okolju, potem pa pridejo sami v popolnoma neznano okolje. Seveda jih je neverjetno strah.
Romi zato, ker ob prihodu v šolo ne znajo jezika, niso manj sposobni, ampak so – glede na to, kako znajo preživeti - izredno inteligentni. Toda številni zaradi neznanja jezika, drugačnega okolja, morda problemov z vzgojo ali česa drugega pristanejo v šoli s prilagojenim programom. In je s takim otrokom konec. On potem, ko bo odrasel, ne bo nikoli več delal. To bi morali spremeniti. Toda rezultati takih ukrepov, ki bi jih sprejeli danes, bi bili vidni šele čez desetletje ali več.
Zavzemate se tudi za kratkoročne ukrepe?
Eden takih predlogov je nadzor nad porabo socialnih transferjev, s katerimi bi preprečili nepravilnosti, kot je na primer posojanje denarja za oderuške obresti ali nakup nezakonitih stvari, kot so droge ali orožje. Sedaj lahko CSD dvakrat na leto preverja porabo transferjev oziroma premoženjsko stanje, s spremembo zakonodaje pa bilo lahko pogosteje. Če bi prišlo do zlorabe, bi postavili skrbnika, ki bi s transferji razpolagal v korist prejemnika. Sedaj na CSD lahko pomagajo in jim naredijo trajnik, a ga lahko prekličejo in spet delajo po starem. Zato imamo Rome, ki dolgujejo tudi 10.000 ali 15.000 evrov, ker niso plačali vode ali komunale. Lahko pokažem fotografije s pokopališča, kjer je družina, kjer ni nihče zaposlen, kupila ikebano in sveče za 1500 evrov.
Spremeniti moramo to, kar se nam dogaja, ko vsako leto izgubimo eno generacijo. Vsako leto obsodimo na propadanje tako Rome kot tudi večinsko prebivalstvo, ki ponekod zaradi teh neurejenih razmer trpi.
