Duh preteklosti v prezrtem Turnu

Dragatuš – Pravo etnološko zbirko starega kmetijskega orodja je zbral lastnik propadajočega gradu Turn v naselju Breznik pri Dragatušu Pavel Adam. Eksponate je za zdaj postavil v spodnji prostor obnovljene grajske kleti, v kateri je mogoče začutiti nekdanji čas ponosnih vitezov in graščakov ter revnih kmetov. Vsak razstavljen predmet pripoveduje o davni preteklosti lastnikovih prednikov, ko sta prav v tem delu Bele krajine vladala še čast in ponos.

Gre namreč za nekdanji dvorec, ki leži pod Poljansko goro in naj bi bil zgrajen v 14. stoletju. Ime je dobil po prvotnem štirioglatem stolpu, ki je stal na malo dvignjeni ravnici pri izviru potoka Podturnščica. Ob ospredju stolpa so zaradi pogostih turških napadov zgradili dve dvonadstropni grajski stavbi z enim kamnitim vhodom. Čeprav so Turki večkrat pustošili po teh krajih, je bila utrdba zanje neosvojljiva, kar jih je spravljalo v obup. Šestinsedemdesetletni Adam pravi, da so se po ustnem izročilu nekega dne Turki bolj zavzeto odločili za zavzetje dvorca, ga povsem obkolili in nameravali izžejati prebivalce v njem. Toda Belokranjci so našli skrivne stopnice, ki so vodile naravnost v podzemno jezero, iz katerega se napaja Podturnščica, ter z vodo škropili sovražnikove vojake. Ni znano, ali so si zmagovalci potem nazdravili z metliško črnino. O dvorcu je v Slavi vojvodine Kranjske pisal tudi Janez V. Valvasor, ki se je med drugim zagledal v rodovitno ravnico in vinske gorice, ki rodijo dragoceno vino. Iz otroških let mu je ostala v spominu pripoved njegove stare mame, da je na vrhu stene nad bližnjim jezerom Jezero prav v bližini dvorca, kjer izvira Podturnščica, nekoč stala cerkvica sv. Neže. Turki so jo med nekim napadom porušili, zvonik z zvonom vred pa je zgrmel v jezero. Legenda pravi, da zvon še danes zazvoni, če z vrha stene v jezero vržeš žlico ... V času Marije Terezije je pod turnsko gospostvo spadalo pet naselij: Breznik, Sela pri Dragatušu, Podlog, Hrast pri Vinici in del Doblič.

Sanje iz otroštva

Družina je lastnica dvorca vse od konca 19. stoletja, ko je sogovornikov prapradedek Jozef Panjan odšel v Metliko na dražbo in želel kupiti kos obdelovalne zemlje. A ker je bil na vrsti med zadnjimi in njive ni bilo več na razpolago, so mu na dražbi ponudili dvorec. Sprva je okleval, ker da nima dovolj denarja, a so mu ga prodali za ceno njive skupaj z 1,3 hektarja zemlje. Adam pravi, da je na dvorec čustveno navezan še iz otroških let, ko je k njemu hodil past živino. In že takrat je sanjal o tem, da bo objekt nekoč obnovil, v njem pa imel zbirko starega orodja. Želja se mu je za zdaj delno uresničila, celovita obnova objekta, ki naj bi stala okoli 1,5 milijona evrov, pa brez finančne pomoči občine, države in Evropske unije ne bo mogoča. S strokovno pomočjo Slovenskega etnološkega društva, kjer so leseno orodje očistili in konservirali, je le postavil na ogled približno sto eksponatov, ki so bili nekoč v lasti le njegovih prednikov.

Eksponati z zgodbo

V grajski kleti so tako razstavljene naprave za tkanje domačega platna iz konoplje in lanu. Dobro so ohranjeni trlice, vitel, kolovrati, preslice, statve, skrinje, čebri, sodi, volovski jarem, konjski komad in med drugim tudi kmečka miza s pogrinjkom, stara dobro stoletje. Med množico orodja je tudi ročni primež ali kuzla iz bukovega lesa, ki so ga uporabljali za obdelavo ročajev, na katere se kasneje nasadijo lopate, grablje, vile in drugo kmetijsko orodje. Pred tem je treba z lesenih kolov odstraniti lubje in prav temu je namenjena kuzla, stara več kakor dvesto let. Zelo pripravna naprava, ki se ponekod še danes uporablja za odstranjevanje (beljenje) lubja s kolov in tudi s fižolovk. Pavel Adam pravi, da so mu starine blizu, ker v njih zazna trud in občuti duha svojih prednikov. Zgodbo nosi s seboj tudi zapravljivček, ki so ga njegovemu očetu med vojno zaplenili partizani in mu namesto plačila napisali nekakšno potrdilo o zaplembi. Po vojni je njegov oče odšel s potrdilom v Ljubljano, tam so mu dali na razpolago več podobnih zapravljivčkov in izbral je najbolj ohranjenega. Prav ta zdaj krasi njegov etnološki muzej. V zbirki je tudi staro kolo.

Pomoč varuhov dediščine

Po prepričanju člana Društva Bela krajina Božidarja Flajšmana je dvorec Turn prezrt arhitekturni zaklad, gospodarjev etnološki muzej pa zametek prikaza načina življenja v tem delu Bele krajine in kot tak dober začetek za postopno obnovo gradu, da končno postane eden od biserov belokranjskega turizma in posledično sonaravnega razvoja dežele med Gorjanci in Kolpo.

Gospodarjeva ljubezen do dediščine njegovih prednikov ni ostala neopažena v novomeški območni enoti zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD), kjer mu po najboljših močeh tudi pomagajo, predvsem s svetovanjem. Letos so mu priskočili na pomoč pri pripravi razpisne dokumentacije za pridobitev nepovratnih finančnih sredstev na razpisu občine Črnomelj za obnovo objektov kulturne dediščine. Po besedah Tomaža Goloba z novomeškega ZVKD je dvorec v slabem stavbnem stanju, zato so za njegovo prenovo potrebna znatna sredstva. »Spoštujemo in podpiramo pristop lastnika, da objekt v okviru finančnih zmožnosti kolikor toliko redno vzdržuje, predvsem pa da ga oživlja. S tako imenovanimi mehkimi programi lastnik krepi identitetno navezanost krajanov na dvorec, ti pa mu s sodelovanjem na različnih dogodkih vlivajo dodaten pogum in ga spodbujajo, da vztraja. Z javno dostopnostjo dvorca lastnik izkazuje javni interes, kar pomeni, da je upravičen tudi do vlaganja javnih sredstev v njegovo prenovo. Zaradi tega je zavod s soglasjem lastnika že predlagal črnomaljski občini, da dvorec razglasi za kulturni spomenik lokalnega pomena,« pove Golob.